Vlatko Stefanovski je reden gost slovenskih glasbenih odrov, ena bolj priljubljenih destinacij koncertnega koledarja makedonskega kitarskega virtuoza pa z letom 2009 ostaja tudi ljubljanska Cvetličarna, ki se je ponovno tresla od trdo rokerskega udrihanja sedemosminskih ritmičnih okvirov. Za krepostno dostavo slednjih je Stefanovski ponovno postrojil strupeno trio formacijo, ki je Ljubljano za par neprecenljivih uric vnovič odtrgala od snobovstva Evrope in jo spojila z južnimi rokerskimi tokovi, ki so se v hladnem četrtkovem večeru zdeli veličastni kot Vardar.
Ščepca, ali bolje rečeno kar poštene porcije balkanskosti smo bili deležni že v samem uvodu v večer. Vlatko si je pred nastopom vzel čas, ter vzpon na oder Cvetličarne odložil za dobre pol ure. Prav nič nenavadno početje, vsaj za vselej nemirnega duha južnoslovanske dušice. Od cigaretnega dima že davno očiščeni prostor Cvetličarne se je med tem zapolnil praktično do zadnjega kotička. Lepemu prikazu neusahljive priljubljenosti kitarskega virtuoza je bilo v podporo tudi razveseljujoče dejstvo, da je bila velika večina obiskovalcev predvsem mladih glasbenih entuziastov. Vonj po cipresah je pri koncertih Vlatka Stefanovskega prej izjema, kot pravilo, kar je vsekakor dobro!
Koncert Vlatko Stefanovski Tria je minil v skladu s pričakovanji. Dve uri hitroprstnega jurišanja nam je predstavilo precej predvidljiv repertoar Leb i sol klasik, križanih še z vrhunci solistične kariere kitarista. Vlatko je pričakovano prepričal z izpiljeno tehniko in smislom za interpretacijo, prav poseben pečat pa je kitaristovi izraznosti dala melodična eksotika, ujeta v strumno ritmično kolesje s poreklom makedonskega narodnega izročila, s katero Vlatko po stari tradiciji, osnovnim vodilom kitarskega rocka dodajal pošteno bero balkanskega utripa. Profesorska demonstracija osnovnih rock & roll oblik in standardnih blues motivov, začinjenih z omenjenimi aromami balkanskega izvora, nas je našla nepripravljene z Vaughanovo Texas Flood, ki vokalno sicer ni preveč navdušila. Seveda, Vlatko je vse prej kot glasbenik nadnaravnih glasovnih sposobnosti, v prvi vrsti je predvsem odličen kitarist. Prav zaradi tega možakar spada v kategorijo redkih glasbenikov, ne samo v prostoru bivše skupne države, ampak tudi v svetovnem merilu, ki si lahko tovrstne "pomanjkljivosti" privošči kjerkoli, in predvsem kadarkoli. Da ne bom preveč tečnaril, Stefanovski je zadevo izpeljal povsem korektno. Vseeno pa jo je veliko bolje odnesla Spider In My Web starost blues rocka Ten Years After. Še ena klasika, ki je v Vlatkovem naročju zadišala tipično južnjaško, kot da bi vam poleg krigla hladnega angleškega piva, nenadoma postregli še s velikim krožnikom gravče na tavče-ja. Nenavadno, a zanimivo. Kanček več pozornosti je upravičeno zahtevala Gypsy Song, izvedbo katere je Vlatko pospremil z besedami: "Predlagam, da se odmaknemo stran od zahodnega bluesa, na t.i. jugovzhodni balkanski blues". Še en čustveni vrhunec večera, katerega vtis še dolgo ne bo zbledel.
Vlatko Stefanovski ni bog ve kakšen frontman, sploh pa možakarju tudi v najbolj eksplozivnih trenutkih, ko prsti meljejo po svoje in je njegov pogled postavljen visoko pod strop, manjka karizme. Mojster zamujeno navdušeno kompenzira z ognjevito medigro, polno strastnega obtoževanja na relaciji do neverjetnega basista Đoka Maksimovskega, na katerega manevre vseskozi preži z odprtimi očmi, ter seveda v pozor postavljenimi ušesi! Ko se njunemu plesu pridruži še bobnarski mag Dino Milosavljević, prostora za napake hitro zmanjka. Zasedba je neverjetno uigrana, praktično v vsak detajl, odlično stoji tudi dinamično.
Ena redkejših šibkosti, ki do neke mere celo siromaši živo zvokovno sliko Vlatka Stefanovskega, se je kazala v manjku relevantnega kompanjona, kateremu bi mojster v neredkih trenutkih kitarskega briljiranja zaupal grajenje prepotrebne melodične podlage. V smislu izraznosti sta največ škode gotovo utrpela bisera Kalajdzisko Oro, Vlatkovo Oro in eden prvih favoritov občinstva, brezčasna rokovska uglasbitev makedonskega folk napeva Jovano, Jovanke. Bas linija Đoka Maksimovskega je v tem pogledu gotovo vredna zaupanja, navsezadnje je možic skozi pekel nekonvencionalnih ritmičnih lomastenj jadral s komajda zaznavnim naporom. A vendarle, ko se začetno navdušenje nad Vlatkovo osupljivo tehniko po nekaj skladbah poleže in te začnejo obletavati občutki monotonije, začne previdnejše uho pri kitaristovih vragolijah hitro pogrešati prisotnost še kake kitare, ali še bolje klaviatur, katerih tercetni juriš bi že tako strašljivo zvokovno podobo gotovo naredil še smrtonosnejšo.
Kaj drugega na koncu ni več za dodati. Vlatko Stefanovski je gledano v celoti ponovno navdušil, brez dvoma predvsem tiste, ki jim je oglašanje pedantnega drgnjenja kitarskih strun najbolj pri srcu. Koncert je bil v vseh pogledih triumf, navdušila sta tako izvedba, kot odziv slovenske publike. Slednja je pokazala, da ji neumorni poizkusi govedarizacije domače "glasbene elite" (še) niso prišli do živega, in da se globoko v njihovih srcih le iskri zavidanja vredna bera temperamenta.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh