Vlatko Stefanovski Trio skoraj odpihnil Cvetličarno

Vlatko Stefanovski ima očitno Slovenijo zelo rad. K nam pride kar pogosto. Letos je bil pri nas že drugič. Po njegovi tradicionalni postaji Lent, se je tokrat oglasil v Cvetličarni, kjer ga je pričakala množica mladih in starejših ljubiteljev njegove glasbe in njegovih spretnosti na električni lutnji.

Na prizorišču smo se člani občinstva trli kot ribe v konzervi, človek je le komaj kam postavil nogo, saj je koncert bil razprodan. Prav tako so se ljudje nenehno sprehajali sem in tja, da so se lahko med koncertom naužili pet minut "svežega" zraka. Vendar pa je zaradi novega protikadilskega zakona bil zrak na samem prizorišču precej bolj čist. Morda sem imel srečo, da nisem stal prav ob kakšnem preznojenem smrduhu, vendar o zloglasnem "slabšem vonju kot prej" ni bilo ne duha ne sluha.

Po pol urni zamudi se je veliki Vlatko z dvema tovarišema vendarle pokazal na odru in veselica se je lahko začela. Pred pričetkom koncerta se je Stefanovski poklonil preminulemu makedonskemu "heroju" Tošetu Proeskemu in tako na "najlepši" možen način začel koncert in se poklonil glasbeniku istega kova.

Že takoj je trio pokazal za kakšne vrste koncert bo šlo. Usmeritev je bila v glavnem v hitro premikanje prstov na kitari. Stefanovski je pri nekaterih solažah dokazal, da je prav tako velik mojster kot kakšni bolj slavni ameriški hitroprstci (Steve Vai, Joe Satriani, John Petrucci,...), prav veliko pa nista zaostajala niti njegova tovariša. Basist in bobnar sta se še posebej izkazala med svojima solo nastopoma (vsak je imel par minut oder le zase). Glede na to, da je Stefanovski ves večer tako divjal na kitari, ni bilo tako presenetljivo, da je bil njegov solo nastop nekoliko slabši od kolegov. Verjetno je bil že nekoliko iztrošen. Večinoma je trio igral inštrumentale. kjer je bilo veliko balkanskih folk motivov, tu pa tam pa je Stefanovski stopil tudi pred mikrofon in odpel nekaj svojih najznamenitejših pop skladb (med drugimi tudi "Kao Kakao"). Variiranje med hitrimi kitarskimi vložki in počasnejšimi deli je delovalo brezhibno, podobno je bilo tudi pri preklaplanju iz inštrumentalnih skladb na odpete pesmi. Ves koncert je bil izpeljan zelo tekoče, ni bilo nobenih tehničnih težav in nobenih opaznih lapsusov pri samih glavnih akterjih.

Stefanovski je nedvomno dokazal, da gre za vrhunskega kitarista, ki se lahko kosa z največjimi v tem poslu. Če bi ga bila slišala Joe Satriani in Steve Vai, bi ga prav z veseljem povabila v njun G3. Stefanovski se je tehnično z leti le še izboljšal in kljub že kar zrelim letom so njegove poteze na kitari vse prej kot zakrnele. Osebno sem bil sicer nekoliko razočaran, da ni igral bolj v jazz-rock stilu, kot sem bil obveščen da bo, a ni on kriv za moje kaprice. Sem pač prerasel tovrstno nategovanje in brezciljno improviziranje (joj, kako sem pokroviteljski). Prve pol ure koncerta sem precej užival, ker mi je glasba obudila spomine iz časov, ko sem tovrstne zadeve še poslušal, a kaj kmalu mi je to pretirano dokazovanje pričelo presedati.

Ne glede na to, da gospod Stefanovski ni zadovoljil vseh mojih zahtevnih gurmanskih apetitov, pa se je izkazal kot velik glasbenik in izvrsten kitarist. Izbral je repertoar iz vseh obdobij njegove obsežne kariere, od Leb i Sol, solo, do vseh možnih sodelovanj. Možakar ima tako bogato in raznoliko diskografijo, da bi bilo težko ugoditi vsem, a potrudil se je in uprizoril vrhunski nastop. Le upamo lahko, da se bo še kdaj vrnil v našo domovino in nas počastil s svojimi vragolijami.