Vikend Pištol in Vrtnic; Koncerta Guns2Roses na Uncu in v ljubljanski Cvetličarni 4. in 5.

Pred časom so se v Ljubljani pojavili zanimivi plakati z logotipom GN'R in podnapisom Prospect. Kaj je sedaj to, so Prospect postali GN'R tribute band so se spraševali mnogi, kmalu pa se je situacija razjasnila- G2R so "uradni" pištoljni nadomestki in ob odsotnosti originalov vzdržujejo pri življenju duh teh rock odpadnikov polpretekle zgodovine, Prospect pa so še vedno prog metal zasedba, ki so (precej neposrečeno) bili izbrani kot ogrevalci teh Angležev. Po odličnem koncertu na Uncu sem se odločil obiskati še ljubljanski žur, zato je tu za vas, dragi bralci, skupna reportaža obeh dogodkov.

Skupna lastnost obeh koncertov je bila mrzlica za kartami, saj so bili dragoceni koščki papirja razgrabljeni že v predprodaji in tako je posebej na dan koncerta v Ljubljani cvetel črni trg-najdražja karta je po mojih informacijah zamenjala lastnika za nič manj kot 50€! Naslednja skupna točka je bilo splošno nezanimanje za predskupino-pretežno rockerskemu občinstvu pač ne gre prodajati tehnično zelo izpopolnjenega, a za te zvrsti nevajena ušesa težko prebavljivega progresivnega metala in tako Prospect na nobenem koncertu niso poželi kaj več od medlega aplavza po koncu odigranih komadov niso dobili. Dobra izvedba komadov (seveda je ponovno izstopal Orient Express) in čupanje na odru se tokrat torej ni poplačalo z pritegnitvijo občinstva, zatorej želim Romanu in kompaniji več sreče prihodnjič.

G2R. So res tako dobri kot originali, smo se spraševali mnogi. Recimo takole; na UYI turnejah leta '92 in '93 so imeli originalni Gunsi precej zares obupnih koncertov, katere bi tale cover band gladko lahko prekosil, a prave magije GN'R tako ali tako ni sposoben zajeti nihče, kljub temu da teli fantje pridejo dostikrat prekleto blizu. Vizualno gre za zelo natančne replike Axla, Slasha, Duffa in Gilby Clarkea, pa najsi gre za oblačila, modne dodatke ali inštrumente, ti štirje fantje so tu zelo dosledni. Drugače pa je z bobnarjem in klaviaturistom, ki z ničemer ne spominjata na Matta Soruma ali Dizzy Reeda in s tem zelo negativno izstopata iz skupne slike skupine in če JP Crash na klaviaturah to še nekako popravi z dobrim znanjem klaviatur in odličnim odrskim performansom, tega ne moremo reči za bobnarja, ki je z osnovnimi ritmi brez Sorumove finese vse prevečkrat izpadal iz zvočne kulise, ki so jo G2R ustvarjali. Preveč natančno je Duffa imitiral tudi basist, saj mu je poleg vizualne podobnosti zelo blizu tudi po odrskem nastopu; komunikativen, nasmejan in magnet za nežnejši spol, a obenem tudi očitno zadet od nečesa in s tem večkrat nesposoben odigrati komade (opazno predvsem pri epski Estranged in Slashovem solu Godfather); vsekakor torej v sklopu pravoverne imitacije, a basistu bi drugič vseeno priporočil nekaj več točnosti. Te pa vsekakor ne manjka kitaristu ki je imitiral Slasha, saj ima le tega kolikor se le da v malem prstu. Tako je lepo odžgal repliko solaže, kakršno je pravi Slash igral v srednjem delu Use Your Illusion turneje, prav tako pa mu niso nobenih problemov predstavljali Get in the ring, November Rain in Paradise City. Ključna točka koncerta G2R pa je vokal in tu lahko rečem le:kapo dol. Fant ima Axla namreč poštudiranega do daske. Odrski gibi, oblačila, naslavljanje publike, divjanje po odru in seveda vokalni kriki; you name it-he did it. Najbolj sem se zabaval ob njegovih (sicer upravičenih ) grožnjah na prvem koncertu, da bo band zaradi katastrofalnega zvoka zapustil oder. Tonski tehnik se v sicer za zvok zelo zahrbtni Uršulinski dvorani na Uncu zares ni izkazal in nas je tako prikrajšal za solo kitaro čez polovico koncerta in "nadgradil" z obupnim šumenjem in basovskimi feedbacki čez drugo polovico koncerta. Morda je v tem tičal razlog, da je skupina na prvem koncertu tako odigrala zgolj standardni UYI set (sicer dolžine dveh ur in pol), brez Patience in z dodatkom Whole Lotta Rosie legendarnih AC/DC. Zato pa so nas "cukrčki" čakali na drugem koncertu v Ljubljani, kjer je skupina odigrala 9 pesmi z Appetite For Destruction (Welcome to the Jungle, It's So Easy, Nightrain, Mr. Browstone, Out To Get Me, Paradise City, My Michelle, Sweet Thild O'Mine in Rocket Queen), 3 z Lies ( Patience, Used To love her in poslastico-One In a Million), 4 z UYI 1 (Live And Let Die, Don'T Cry, Doube Talkin' Jive in November Rain) ter sedem z UYI 2 (Civil War, Yesterdays, Knockin' On Heaven's door, Get In the Ring, Pretty Tied Up, Estranged in You Could be mine), k tem pa dodali še Godfather theme, Whole lotta Rosie, Slashev solo blues in zelo neposrečeno Fall to Pieces pravkar razpadlih Velvet Revolverjev. 27 komadov za 13 evrov-neprecenljivo.

Po vseh pohvalah in grajah pa je čas, da se po svoji stari navadi obregnem še v publiko. Na koncertu na Uncu si ta zasluži le zgolj pohvale, saj so vestno sodelovali s skupino, prepevali in skakali ter obenem pazili drug na drugega. To slednje pa na žalost ni veljalo za skupino močno alkoholiziranih tipov pod vodstvom slovenske rap "zvezde" Trkaja v Cvetličarni, katerim je bistvo koncerta pomenilo zaletavanje v druge udeležence (mimo vseh "pravil" klasičnega thrash metal ali hardcore mosha) in stresanje neumestnih opazk na račun benda in ostalih obiskovalcev. Pfej!

Kljub zadnji pripombi pa sem nad nostalgičnim vikendom še vedno precej navdušen in bi si med čakanjem na reunion pravih Pištol tele imitatorjje z veseljem še kdaj ogledal. Šepeta se, da nam bo ta možnost dana prav kmalu v Kopru!

Besedilo: Gregor Šujica