O koncertnih piknikiranjih z legendarnimi dinozavri hard rocka Deep Purple je RockLine v preteklosti povedal oziroma napisal že marsikaj (če se ne motim, jih po številu objavljenih novinarskih prerezov koncertnih rajanj v supertežki kategoriji izvajalcev na naših straneh nadvladajo le Uriah Heep in Jethro Tull). „Jurski park" upravičeno utrjenega vrhunskega glasbenega renomeja se je včeraj nastanil v samem centru Ljubljane in po nedavnem obisku Zagreba (RockLine reportaža tukaj) tudi v toplem varstvu debelega črevesja Evropske unije položil svojo unikatno glasbeno lekcijo. Pogled na do zadnjega kotička zapolnjeno prizorišče ljubljanskih Križank je hitro razvil poteze prijaznega kimljaja v prid trditvi, da med domačimi glasbenimi sladokusci še vedno potika dovolj interesa za okušanje tradicionalne hard rokerske kuhinje, sploh kadar se za krmilo degustacije omenjenih vsedejo Deep Purple. Le kako bi drugače razložili redne postanke titanov hard rocka pri nas.
Za Deep Purple več kot primerno koncertno prizorišče je postreglo z enim najslajših obiskov velecenjenih glasbenih legend pri nas (seveda če že v štartu odmislimo vse tri nastope iz rajnke Jugoslavije). V Križankah predstavljena postava seveda ni tista, za katero bi povporečni oboževalec zasedbe brez premisleka daroval taščino ledvico, vseeno pa gre za sredino, ki se je uspešno otresla manjvrednostnih kompleksov zraslih ob zori post Blackmore obdobja. Od takrat je minilo mnogo let, stare rane pa so se do danes bolj kot ne zarasle. Aktualna Deep Purple formacija ostaja v dobri formi, sploh upoštevaje ne ravno rosna leta njenih glavnih akterjev. Očitno je, da Ian Gillan zadnje čase znatno bero odrske minutaže odreže za „sproščanje" v ozadju (vsekako več smo bili v preteklosti od njega vajeni), kjer po „wymansko" konktoliral vestno opravljanje nadur vselej razpoložene inštrumentalne sekcije, istočasno pa seveda hrani glas za trenutke, ko le-ta ponovno postane nepogrešljiv element pletenja Purple zvočne slike. Vrtoglave višave slavnih „Child In Time" dni so Ianu že davno tega pomahale v slovo, sam pa si s tem pretirano ne beli glave. Večina koriščenih glasovnih linij je tako tudi v Križankah ostala v tesnem kontaktu z izvirnimi, razen ko okoliščine tega pač niso dovoljevale, recimo pri prebijanju skozi refrene. Ko ne gre drugače, denimo pri „Highway Star", Ian brez odlašanja povabi na pregled vratnega žilovja, izpod katerega se vedno znova izleže sadistično nastrojeni krulež. Da ne bomo samo negodovali. Ko si Ian delček repertoarja z najbolj vratolomnimi vokalnimi akrobacijami „sname iz vratu" je v ostanku vokalne plovbe suveren. Gillan seveda ostaja za velike odre rojena frontmanska persona, polna karizme in otipljive odrske prezence, ki se v bistvenih trenutkih vselej ujame s tokom dogajanja.
Vsaka koncertna Deep Purple avantura seveda pomeni priložnost za predajanje bravuroznosti in žlahtnosti glasbene igre. Glover, predvsem pa Airey, Morse in Paice so pričakovano upravičili sloves glasbenih mojstrov z neprestanim zaganjajem kolesja radožive medsebojne komunikacije, pregovorno zaokrožene s številnimi od hudiča navdahnjenimi improvizirano-melodičnimi raftingi. Omenjeno velja predsem za tipkarskega bojeviteža Dona Aireya, mojstra v rokovanju z genitalijami vintažne B3 hammond aparature in njenih sintetično nališpanih sestričen, ki Deep Purple zalaga z neizčrpnimi zalogami žmotha, starošolske robatosti in predrznosti. Ko se v ravs s filigransko natančnostjo spusti še Steve Morse je ena najbolj prepoznanih značajskih potez Deep Purple hitro zarisana. Spontane improvizacije v režiji neutrudljivo navdahnjenih jammov se kažejo v luči odlično negovanih varnostnih ventilov, skozi katere na vinilih, cedejkah in navsezadnje tudi v glavah neštetokrat preguljene klasike z velikim učinkom črpajo svežino in agilnost. S takimi in drugačnimi velemojstrskimi izvedbenimi prijemi, ki so izključno vrlina vrhunskih glasbenikov, tudi po 30tih in več letih „Lazy", „Fireball", „No One Came" in druščina ostajajo melodično baročno obdarjene krasotice, s tem pa za ušesno crkljanje toliko bolj privlačne dekline.
Ianova druščina dodatno dozo razburljivosti v svoje koncertne nastope vnaša še s pogostim spreminjanjem repertoarja. V primerjavi z enim naših zadnjih obiskov Deep Purple fešte v tujini, ta datira v lanski 11. december, ko so strici nostalgijo zganjali v bližini Benetk (RockLine reportaža tukaj), sta letos iz prvega plana recimo izpadli „The Battle Rages On" in „Wasted Sunsets", svoje obline pa se je v tekočem letu ponovno odločila pokazati „Perfect Stranger", ki je od obeh prej omenjenih, za večino tudi precej obskurnih motivov, današnji Deep Purple inkarnaciji gotovo bolj pisana na kožo, da o priljubljenosti med publiko niti ne izgubljamo besed. Diskografija zasedbe je prava zakladnica kamnitih rokovskih artefaktov, od klenih težko rokerskih rušilcev, do zimzelenih napevov vseh možnih razpoloženjskih odtenkov, ne gre pa pozabiti niti na standardizidan smisel za duhovitost, domiselnost in inovacijo, ki se je po odru Križank sprehajal v štric z očitno uživancijo glasbenikov. Publika je tovrstna darila sprejemala odprih rok, odrsko enerigijo je uslužno požirala, ter jo skozi razgrta grla vztrajno pošiljala bran vse močnejše grupacije naelektrenega ozračja, vse dokler se Deep Purple po vzpenjanju proti onemu za večino še vedno tako težko pričakovanemu vrhuncu večera naposled niso ustavili na slavnem Smoke On The Water polju.
Deep Purple ostajajo stalnica koncertne ponudbe na sončni strani Alp, kar je vsekakor pozitivno, vsaj dokler bodo ohranjali tako visok nivo izvedbe. Že tradicionalno odličen obisk njihovih koncertov bi znal pomeniti, da so ušesa Janezov in Mick še vedno lačna vselej zanesljivega starega dobrega rocka, ki pa je, to je potrebno priznati, konkretno osivel najpogosteje tesno spremljan predvsem z vselej rožnato napravljeno teto nostalgijo.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh