Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil in sedmi dan je Satan pripravil svoj teren. In, ko je Bog počival je Satan ustvaril death metal in počival je sedmi dan od vsega čupanja, ki ga je storil. In Satan je oskrunil sedmi dan in ga onečastil, kajti ta dan je počival od vsega death metala, ki ga je poslušal, ko je ustvarjal. In ko je ustvarjal je poslušal Vital Remains, Malevolent Creation ter Krisiun in nam ubogim grešnikom je bilo dano, da preteklo nedeljo na kolenih moliko k trojici bogov death metala.
Še pred tem pa je na oder stopila italijanska black/death metal zasedba Hatesower in tokrat si celo ni bilo treba zatiskati ušes ali zbežati ven na pivo. S svojim videzom gotskih pičkic (vokalist z nekakšnimi polrokavčki čez ročice; za njih še vedno ne vem čemu služijo, si je fant pozabil pobriti dlačice?) sicer sprva niso obetali kaj posebno dobrega, a so že v prvih trenutkih potrdili rek videz vara. Hatesower so sicer peščico zbranih pod odrom uspešno ogreli z energični šusom melodično obarvanega death/black metal, ki je na trenutke spomnil na kakšne novejše Hypocrisy. Melodični riffi in lepo zveneče solaže so letele kot za stavo, perfektno naravnan zvok pa je poskrbel tudi za to, da so na plano končno prišle tudi bas linije. Hvala kozlu, saj je basist spretno razgibaval prste po fretless basu in nekaj razgibanih basovskih in kitarskih linij je spomnilo celo na Death ere Human. Bolj je najedal vokal pozerskega frontmena, ki je sikal v tečnih black metalskih tonih, sicer pa so bili Hatesower prav prijetno presenečenje.
Naslednje nastopajoče, Italijane Karnak, je bilo že nekoliko težje prebaviti in še enkrat se je potrdilo, da Italijani, z nekaj redkimi izjemami, death metala pač ne znajo igrati. Karnak, ki smo jih lahko leta 2008 videli tudi na Metal Manii so v dobre pol ure zamorili s počasi kotalečim se death metalom, ki ga je kronal masiven, a zapacan zvok, dolgočasni riffi in enolični komadi, ki so si bili podobni kot pašta bolognese pašti carbonara – njihov okus je sicer bil malenkost drugačen, a v osnovi jih ni ločevalo nič drugega kot redko posejane solaže, ki pa kaj več izvirnosti prav tako niso pokazale. Tudi, sicer konkretna, kruljačina se ni odrezala kaj bolje, saj je bilo kruljenje generično, dolgočasno in ponavljajoče se – če ste gledali stand-up Pabla Francisca potem veste o čem govorim. Isa consisa!
Vse pa se je obrnilo, ko so na oder stopili ameriški Vital Remains in zbičali Jezuščka. »Where is Your God Now?« Ne vem, a preteklo nedeljo ga v Gali hali gotovo ni bilo, saj se je skrival pod skalo, cuzal prst in pel Kumbaya, k nam so se znova namreč vrnili Vital Remains, ki v besedilih opevajo vse kaj drugega kot ljubezen do Gospoda, Benedikta XVI., Rodeta in Ljudmile Novak. Od Vital Remains smo pričakovali brezkompromisen šus satanistično in antikrščansko obarvanega death metala in točno to smo tudi dobili! Vseeno pa je Vital Remains vedno presenečenje videti, saj nikoli ne veš, kdo bo stal na odru. Tokrat sta na oder poleg šefa benda Tonyja Lazara vnovič stopila vokalist Scott Wily (z najbolj nedeath metalsko zvenečim priimkom, »willy« je ameriško ljubkovalno lulček, hehe) ter basist Gator Collier, na drugo kitaro in za bobne pa je veliki bwana Lazaro znova postavil praktično neznana demona iz množice. A Vital Remains so že z uvodnim rušilcem Galo halo butnili naravnost v deveti krog pekla, čeprav jim je na začetku pošteno ponagajal zvok. Scottov vokal je bil praktično neslišen, celotna zvočna podoba pa je bila vsaj na začetku zadušena in zapacana. Publika pa se ni dala motiti in stage dajvanju ni bilo videti konca, odličen odziv publike pa je iz benda, ki je na odru vidno užival, iztisnil še več. Kljub odl(o)(i)čni predstavi benda pa se vendarle čuti pomanjkanje praktično nezamenljivega Suzukija; mali solo kitarist Brian Weber je resda suvereno in natančno odigral epske kitarske solaže in demonične pasaže, a odrske prezence ima točno nič. A dejstvo je pač tako, da Suzukija v Vital Remains najverjetneje ne bomo več videli in treba se bo navaditi, da tudi v njegovi odsotnosti komadi kot so Devoured Elysium, Icons of Evil, Hammer Down the Nails in Let the Killing Begin (z epskim, blasfemičnim introm vred in tako dobro atmosfero, ki jo zgradijo kitarske linije, da bi se s sodčkom bencina in vžigalico najraje odpravil v najbližjo cerkev) rušijo brez usmiljenja. Bendu gre nekoliko zameriti, da so povsem spregledati prve štiri albume, ne trenutke pa je že skoraj mučno poslušati sedem, osem in devet minutne komade. A verjetno so bili prav Vital Remains zmagovalci nedeljskega večera in žeblje so v nežne ročice zabili z močjo 6(66) tonskega kladiva. Molimo!
Tudi Malevolent Creation niso razočarali in ponudili konkretno dozo old-school death metala, čeprav se od njih zaradi razočaranj v preteklosti prav dosti ni pričakovalo. A Brettu Hoffmanu in njegovi bandi je uspelo dokazati, da še vejo kako se streže death metalu. Sicer so tudi drugi Američani po vrsti na oder stopili s čudno postavo, spet je v bendu očitno le ena kitara Phila Fasciana, neznanega basista pa so verjetno pobrali, ko je štopal na Fernetičih. Čeprav s čudno postavo, so se Malevolent Creation oddolžili z odlično setlisto, ki so jo sestavljali predvsem tornadi s prvenca The Ten Commandments in njegovega naslednika Retribution. Hoffman je v dobri vokalni formi pošteno odkrulil klasike a la Remnants of Withered Decay, Multiple Stab Wounds in Corronation of Our Domain in znova dokazal, da ima najbolj kul brke v death metalu. Solidno formo so potrdili tudi preostali trije člani, predvsem Fasciano, ki je dokaj uspešno zakril pomanjkanje druge kitare (čeprav se jo je na trenutke močno pogrešalo), še najbolj pa bobnar Gus Rios, ki je dodobra namučil opne in po njih udrihal brez usmiljenja kot pred Malevolent Creation Vital Remains po vsem, kar vsaj malo diši po posvečeni vodi, kadilu in velikonočnih jajčkih. Malevolent Creation so utečeno, uigrano in suvereno set zaključili s klasiko Malevolent Creation in dokazali, da jim še ni odbila zadnja ura.
Death metalski sabbath so zaključili pionirji brazilskega death metala Krisiun, trio, ki našim odrom ni neznan in trio, ki ga sestavljajo bratje Max Kolesne (bobni), Moyses Kolesne (kitara) in Alex Camargo (bas/vokal; Alex uporablja materin priimek). Brazilska nevihta je brez usmiljenja vročično publiko vrgla pod svoje death metal kolesje in znova odigrala odličen koncert. Tudi če niso najbolj originalen death metal bend na svetu, pa so gotovo eden najbolj srčnih, kar s svojimi govori in iskrenimi zahvalami fenom dokazuje Alex, igrajo pa tako hitro, tako udarno, tako točno in tako peklensko, kot bi igrali Duracell zajčki, če bi igrali death metal. Krisiun so dokaz, da je južnoameričanom glasba položena v zibelko in so pravi »underground survivorji«, ki death metal igrajo tako kot je treba. Max je za bobni prava žival, ki se po opnah znaša kot krožne brce Chucka Norrisa, ob njegovem bobnanju pa orgazmirajo vsi, ki palijo na 250 bpm udrihanje po bas bobnih. Kakšen bolj pester prehod ne bi škodil, a takšen je pač Maxov stil. Po drugi strani je bolj izviren Moyses, čigar solaže in riffi so pestri, razgibani, hitri in točni, čeprav bi se lahko na odru premaknil za kakšen centimeter. Statično stanje kot lipov bog ni death metal. Tudi, če se kakšen delček komada prevečkrat ponovi in tako izpade enolično, pa Krisiun kakršnokoli pomanjkljivost nadomestijo z odličnim, srčnim igranje ter iskrenostjo. Death metalski »a must« leta so Krisiun v družbi Tonyja Lazara zaključili s priredbo Venom klasike In League With Satan.
na vrh