Punk je bil in ostaja eno izmed glasbenih poglavij, ki omogoča tako politični aktivizem ter revolucionarnega duha kot tudi jebivetrsko zabavanje in zajebavanje na račun domnevno smrtno resnih stvari. Dokaz za to ni potrebno iskati le v leksikonih ter v zaprašeni ropotarnici preteklosti, temveč kar empirično – pod odri placov, kot je Orto, na katerem se na pobudo zagnanih organizatorjev iz tabora Dirty Skunks, obuja tako duha kot vsebino devetdesetih, prikrojenih za okus in recesijsko izropane žepe milenijske mladeži. Drunk in public je krasno ime, ki obljublja tako malce pijančevalske sprostitve kot tudi tisto, kar so s svojo pojavo in sporočili med mladež pred dvema decenijama stresli strici iz Kalifornije, ki so znali in še znajo celo stati na dilcah. NOFX, SNFU, Lagwagon in podobna tedaj vsak dan navajana in slišana imena so pomenila tedaj adrenalinsko alternativo zakajenemu grungerskemu pesimizmu, metalski distanciranosti in popoidnemu kešurstvu zlatozobih raperjev iz geta. Dvajset let kasneje ostaja receptura podobna, na glavah in v glavah tedanjih prvoborcev pa so se poleg barvnih odtenkov spremenili tudi razlogi, zaradi katerih nadaljujejo z muziciranjem. Slovenija ni tu čisto nič drugačna od čezoceanske srenje, le denarja in visoko kakovostno prodcirane glasbe je tu bistveno manj. Se spomnite skupin, kot so Dreamwalk, Multiball, pa Leaf Fat in Backstage? Ti so bili praporščaki slovenskega zapoznelega odgovora na modno zapoved sončne Kalifornije in priznati je potrebno, da so se številni v tem času izklesali v prekleto dobre glasbenike, izučene zabavljače in predvsem v ljudi, ki so vam vsaj po videnem in slišanem ostali v srednjeročnem če ne že daljnoročnem (bolj ali manj) lepem spominu.
Prav zavoljo tega, ker je dobro potrebno večkrat konzumirati, od dobrega pa baje le redko boli glava, sem bil kar vesel najave, da se po precej dolgi pavzi na slovenske odre vračajo Backstage, še bolj kot zabavljaške sprostitve pa sem bil vesel novice, da bo Orto pretresla soldateska Golliwogov iz Ribnice, ki je bila nekaj časa v, recimo temu tako, polprostovoljni kibernaciji. In pri slednjih je poleg glasbe v paketu še veliko politične angažiranosti, aktivističnega prevratništva ter ostale, v teh časih še tako potrebne vsebinskosti! Zavoljo tega je bila odločitev lahka – prvi marčevski petek je bilo potrebno začeti s koncertom v hramu ljubljanske klubske razsvetljenosti – v Orto baru. Ker je bilo napovedanega dogajanja kar precej, saj so si oder delile tokrat kar tri zasedbe, je kmalu po odprtju vhodnih vrat Orta, malce po deveti uri zvečer, na oder stopila trumica še ne preveč kaljenih prekmurskih garažnih umetnikov. Skupina Hand In Mine je še dokaj neznana peterca iz okolice Murske Sobote, ki se trudi servirati svojo mešanico post HC-ja in melodičnega HC-ja na sedaj že kar iritanten generični način, po katerem je popolnoma vseeno, ali imate v predvajalniku arhitekturno popolen zvok vsebinsko nekoliko izpetih Architects, zabavljaške Avstralce Parkway Drive, benigno zveneče We Came As Romans ali pa udarni ešalon zasedbe Suicide Silence, saj je receptura prekleto podobna – kitarski rifi, veliko ritmičnega lomljenja in svetobolni kriki muč(e)ne grlenosti, pri katerih besedila niti niso tako pomembna, saj jih ne morete razumeti že na prvi posluh. Šala! Do vseh teh stricev imam popolno spoštovanje, zanimivo pa je, kako se tega lotevajo domači posnemovalci tovrstne estetike. Hand In Mine sestavljajo kitarist Timi Aiden, bobnar Edi Hajdinjak, basista in nekdanjega kitarista Simona Breznika pa so tokrat ob strani spremljali ritmični prijemi novega, še ne polnopravnega kitarista Zorana Fijavža, kateri je tokrat na oder s fanti stopil prvič. Energično in idejno srce zasedbe predstavlja vokalist Jan Jurkovič, murskosoboški mladec pa spominja na pomlajeno in zaenkrat še nepopisano različico danes žal že pokojnega Mitcha Luckerja, grlenega mišičnjaka skupine Suicide Silence. Ali fant tako tudi zveni in ali je zasedba sposobna napolniti čevlje, ki so si jih ambiciozno postavili predse? Vsi začetki so težki, Hand In Mine pa so imeli to težko nalogo, da se pred popolnoma izpraznjeno dvorano poženejo nemudoma v najvišjo prestavo. To stežka dosežejo tudi bolj kaljeni mački, Hand In Mine pa so se dela lotili pogumno. Skladba Sea Of Inspiration bi morala razbiti led, a so se dvomi potrdili. Hand In Mine so, bodisi zaradi treme, bodisi pomanjkanja odrskih izkušenj, ledino zaorali razglašeno, ritmično konfuzno in vidno prisiljeno. Kitare zvenijo neubrano in bledo ter že milijonkrat prežvečeno, bobni zatikajoče in neodločno, bas pa – povsem zlito in ubrano s to zvočno podobo. Jan je stopil z odra in neposredni stik ter pristno povratno informacijo iskal od cinične peščice posameznikov kar pod odrom, publika pa je ostala na varni razdalji, ki jo pozivi k stiku ter poživitvi niso zmogli priklicati niti rahlo nelagodni in nerodni pozivi prvega oratorja zasedbe. Po platnicah ne sodite vsebine knjige, po pičeskah pa ne zasedbe, saj če bi bilo tako, bi fante odpisal že prvi hip kot še eno izmed emoidnih muh enodnevnic, pa se pod tono slabo artikulirane žive slike skriva vsaj ščepec vsebinske popestritve slovenskega glasbenega dogajanja. Ne trdim, da je v zvočnemu naslanjanju na post-HC izročilo melodičnega kričanja veliko revolucionarne modrosti ali prepotrebne unikatnosti! Tudi o poslušljivosti monotonega ponavljanja vzorcev bi lahko debatirali – sam sem imel ob skladbah Precious Distance (ki je povzemala duha pododrskih stalagtitov, ki so le poredko zaploskali po koncih skladb, še manj pa se podali v pododrski ples malce bolj grlene podpore), Clean, Motionless ter Something More občutek, da se glasbeno dogajanje vrti okoli istega centra, istih treh akordov, istih prijemov in iste neefektivne klavstrofobične zaprtosti trendovskih zapovedi. Zavoljo samozavesti in mentalnega zdravja mladcev iz zasedbe upam, da bodo v lastno kolektivno dušo vnesli malce več lastnih jajc, poguma, odločnosti, predvsem pa iz sedanjega glasbenega obrtništva izgnali toliko črno-bele resnobnosti ter zapriseganja »pravilnosti« zgolj za en plot privezane formalistične nedomiselnosti.
Veliko več sem pričakoval od nadaljevanja in kot drugi so kmalu zatem oder okupirali veterani po letih, odrski kilometrini ter studijskih izkušnjah – ljubljanski zabavljači Backstage. Mladce, ki so del našega odrskega dogajanja že od leta 2001 dalje, bi najlažje opisal kot slovenski odgovor na falange zabavljačev in lahkotnežem ter radoživcem iz kroga okoli založbe Fat Wreck Chords. Če iščete domorodni sinonim na razvpite NOFX, ga med poslušanjem plošč Backstage, Trends Are Changing ali pa albumom Independent najdete obilo, bolj kot zvočna slika pa je pomembna in bistvena živa odrska slika. In ta je namenjena popolni zabavi ter razbremenitvi. Močnejši aduti so jasni – poleg nadarjenega barmana, ki vam je morebiti že postregel s pivom v Irishu, je Mitja Uhan tudi glasbeni multipraktik ter nosilec dinamike v zasedbi Backstage, saj poleg basa streže tudi vokalom. Mičo je torej slovenski Fat Mike, na mestu dredastega Erica Melvina pa levo stran odra zasede vedno dobrovoljni kitarist in vokalni soborec Andrej Ogris. Za bobne precej bolj suvereno od uverture sede Luka Virens, mesto trenudno poškodovanega kitarista Tomaža Pišlarja pa brez občutka čudnosti zasede nadarjeni član zasedb Lombardo ter Taking Over Mars, nadarjeni kitarist Alex Mladenov. Backstage že na prvi pogled sevajo popolnoma drugačno energijo. Željni nastopanja in predvsem čistega adrenalina začnejo svoj niz najprej z uvodnim udarom zadnje plošče Independent, s skladbo Trust. Prijetno presenečenje je v tem, da Backstage že ob štartu dokažejo, da imajo v živo več ostrine in kvalitete kot na spoliranem ploščku, pod odrom pa se nemudoma začne treti starih fanov, predvsem pa fanic, ki so se iz najstnic prelevile v dame, ki imajo sedaj v sleherni državi status legalno polnoletnih oseb. Kljub nekoliko višji starostni dobi pa to ne pomeni manj gibanja in pododrske dinamike. Prav nasprotno, saj ni pod odrom manjkalo popolnoma nič – od petja, plesa, pozibavanja bokov ter prvih poskusov bolj zadržanega pogo pritegovanja zabavljaškem skate punkerskemu simplicizmu. Za skok v preteklost poskrbi melodični biser plate Trends Are Changing, lahkotna skladbica Believe In Me pa prestavi dogajanje v višjo prestavo. Fantje na odru zvenijo koherentno, tudi po odtrganju pasu z domnevno »tolste« Andrejeve kitare pa se klima ne kvari. Fantje so zafrkantje, svojo kaljenost pa potrdijo s tem, da Mičo rahli zaplet prikaže kot nekaj popolnoma naravnega, Backstage pa se kmalu zaženejo v polni tempo s skladbo Independent. Nova začasno izposojena kri v podobi talentiranega Alexa se izkaže za pravo izbiro, saj je udarna moč zasedbe neskvarjena, Miča pa ne knockoutira niti met plišastega srčka direktno v njegovo mednožje. Ljubezen občasno zadane tudi v jajca, čisto nič skopljeno pa ni zato zvenelo nadaljevanje. Backstage zmorejo poleg stihov v »amerikanščini« krepko zaorati tudi oboroženi z domorodnimi slovenskimi stihi, skladba Nov dan, nov svet pa na način, ki vas je morebiti nasmejal pri zasedbi Zablujena generacija, podaja lahkotno liriko glasbeno podkovane generacije X. In tega ne manjka niti v napovedi za prihodnost. Lahko, da se motim. Prav tako je možno, da mi je kaj izpuhtelo iz precej luknjavega spomina, a prav skladbe V mislih si in Ulice brez luči kažejo na to, da imajo Backstage v malhi, ki naj bi se kmalu razprla tudi za ušesa in denarnice glasbe lačne množice, še kar nekaj doslej neslišanih adutov! Sedanjost, prihodnost in (polpretekla) zgodovina pa si lahko povsem naravno in lepo podajajo roko na vsej fronti. In tu je poleg adutov z lastnih plošč prostora tudi za izposojanje od stanovskih, ne pa tudi žanrskih kolegov. Publiko razžge in v stanje prvih zračnih poletov ta večer požene tako solidno in pogumno odigrana skladba bratov Avsenik, Na Roblek, ob kateri se zabavni in od upšesa do ušesa nasmejani Andrej dokaže tudi kot izkušeni raztegovalec harmonikinega meha! Asociacija na Erica Melvina se vnovič prikliče v prvi plan, ne? Backstage pa po meni res svetovno ciničnem in naivnem pamfletu skladbe Dougcajt (Mič med drugim doda tudi prej nenapisani verz, da ko je ob njem njegova draga naga, da mu je še vedno dolgcajt ...), še parih vstavkih pa v stanje ekstaze poslušalke – med drugim tudi mojo svakinjo – izstreli še sposojenka zabavljačev iz zasedbe Blink 182, skladba Dammit. Mark Hoppus, vedno neresni Tom DeLonge in vedno natančni Travis Barker dobijo slovenski odrski homage, priznati pa moram, da ta izpod prstov ljubljanskih nadarjencev ne zveni čisto nič pogrošno in brezvezno. Pivo teče v potokih, nazdravljanja s strani občestva pa z dvignjenimi flašami v smeri odra znamenje odobravanja in ne groženj. Po skladbi Someday, ki edina brani barve prvenca, se koncert tako uspešno pripelje k koncu, fantje pa povsem upravičeno odidejo v zaodrje na svoj odmerek sprostitve, hmelja ter litra ali dveh kisika, ki so ga na odru nabito polnega Orta nedvomno pogrešali.
In nato je napočil čas za grand finale. Ribniški anarho punk aktivisti Golliwog so s svojim antiglobalističnim, protikorporativnem pozivu k revoltu, pravičnosti in veganstvu pravi glasbeni osamelci na slovenskem glasbenem nebu, prav zavoljo te svoje polnosti in nehlinjene iskrenosti pa so se mi prikupili že na festivalskih odrih. Po Punk Rock Hoilidayu in No Border Jamu sem sicer za malce manj svežimi mladci in mladenko (zasedba je na sceni že od leta 1998 dalje) malce bolj intenzivno povohljal in ni mi bilo žal. Udarni plošči More Than Meets D.I.Y. je letos sledilo studijsko nadaljevanje s ploščo Plague Allegiance, recept pa ostaja enak – nekonformistična drža, ki se ne namerava pokoriti zahtevi po novem svetovnem redu četrtega rajha ter demokratičnega totalitarizma, proti zarotam časa, v katerem živimo pa se na inteligenten in intelektualen način borijo podprti s HC zvokom ter nikoli mainstreamovsko aliteracijo na temo punka. Skupina se je poimenovala po črnskem junaku iz otroških bukvic z začetka 20. stoletja, ki so ga kasneje razne rasistične organizacije upodobile kot simbol za rasno segregacijo. Florance Kate Upton je lik povila v izteku 19. stoletja, če pa je imel tedaj poniževalni ton rasizma na svetu še kaj iskati, to nikakor ne spada v čas, v katerem smo baje vsi enakopravni. Žaljive lutke s stereotipnimi lastnostmi črncev so bile označene kot politično nekorektne, čeprav jih še danes lahko najdete v bolje založenih trgovinah s spominki. Golliwog tako prikazuje vso ironijo in idiotizem človeške rase skozi časovne spremembe, na kar želi skupina opozoriti, pri tem pa poudarja, da je proti rasizmu, nacionalizmu, seksizmu ter proti vsem oblikam nasilja, izkoriščanja in zatiranja šibkejših. Ta del pove vse ali pa nič, saj je poglavje zase desant na oder. Vokalistka in z Les Paulom opasana Saša, na organizatorja Črta spominjajoči basist Matej, kitarist Vid in udarni bobnar Rok so zagovorniki debelozvočnega, hrupnega in nepoliranega fast HC izraza. Hiperenergični uvodni stampedo skladbe Wonderful Toys zazveni udarno tako, kot so to zmogli in znali NOFX v svojih začetkih. Še bolj po tem,ko se pred mikrofon postavi brhka pevka in se začne nič kaj mehek ali brezjajčni oratorij sporočil! The Devil Came From Texas se prikrade med uvodno nametane igrače kot uzurpator per excellance, pot pa začne liti kar v potokih. Melodika, udarnost in ostrina se sicer na odru Orta malce skrijeta za robatim zvokom in lovljenjem pravega ritma srca, očitno pa je, da je kemija vezi med Ribnico in Ljubljano instantna! Pogo se sprevrže v očitno mogočnejši circle pit kaos, po pozivih k uradnem stage diving natečaju, na katerem je glavna nagrada kar brezplačni izvod zadnje plate, pa se številni predstavniki (nič manj niti posameznice) podajo v tvegane skoke med občestvo. Mask Of Sanity je gneven in grlen, Golliwog pa orjejo brez milosti, tempo pa ne gre niti za ped v smeri lajšanja jeklenega prijema. Zabava je zagotovljena, prav tako pa tudi poškodbe. Po parih res ekstremnih skokih v publiko se za gleženj usodno kasneje izkaže padec ene izmed zagretih mladenk,pomoč, dvigi in nebrzdana sinergija prav vseh členov večera pa splete organski splet protikorporativne nastrojenosti, zabave in želje po popolni razelektritvi. Da so poleg SNFU, Dead Kennedys, Black Flag, The Exploted, Misfits in D.R.I. ključni tudi NOFX, pokaže skladba Sixpack, še bolj pa izjemno surovo odigrana skladba Linolleum. Golliwog obračunajo z antiheroji, obskurnimi brezdušji naše dobe ter z vsemi modnimi muhami, v ušesa pa vlijejo tako dobršno dozo sporočilnosti, parol in dobre glasbe. Referenca je lahko sleherna izmed skladb, bolj kot posamezni glasbeni osamelci pa je pomembno dejstvo, da zmorejo Golliwog dihati s svojimi lastnimi pljuči ter misliti s sojo glavo ne glede na vse konsekvence. »Ljudje, prosim vas, da mislite s svojo glavo – pa ne papajte več živali!« je lahko moto, ki je nekatere zagrizene mesojedce, ki ne zmorejo sprejeti egalitarizem tako ljudi kot živali pripeljal tudi do revolta, med katerim so naknadno ob pivu iztresali svoje brezvezne in neutemeljene argumente, po katerih »imajo živali radi, a še raje na krožnikih«. Pa da ne bo pomote: polarnih lisic sicer ne bi jedli, baje pa obstaja tudi humana oblika živalskega holokavsta. Kljub razburjenju in razplamtelim strastem je jasno le nekaj – Golliwog so skupina, ob kateri ne boste ostali indiferentni! In v duhu pozitivne vznesenosti in adrenalinske mrzlice lahko priznam le, da je bila rezultanta večera res pozitivna, zmagali pa so predvsem mački z daljšo odrsko kilometrino.
Drunk In Public je torej franšiza, ki obeta še kakšno intenzivno sprostitev ter obujanje spominov na preteklost. Imen, ki so sposobna postreči z visoko kakovostnim punkom ali HC-jem je na slovenski sceni še dovolj, poleg veteranov pa je vse več tudi mladih zanesenjakov. Slednji si morajo ime še izgraditi, poleg formalnega ugleda pa je potrebno še več vsebine, jajc in odrskih izletov v malo manj znano. Nepredvidljivost ali predvidljivost, melodičnost ali disharmonija hrupa – ne glede na barvo, dolžino ali obliko pričeske je pomembno le to, da se pod skalpom zmore sfermentirati kaj potentnega, inteligentnega in iskrenega, prav to pa je potrebno za to, da glasba preživi test časa. Golliwog in Backstage so to etapo že preživeli, Hand In Mine pa čaka še precej dela. Vseeno lahko upamo le, da zanos ne klone niti po nekoliko bolj neposrednih kritikah. Včasih je bolje kot za vrabcem v roki sanjati in hrepeneti tudi po golobih ali albatrosih na strehah. Sam se nadejam čudežem še vnaprej, po prvem marčevskem izletu v ocean opite punkoidnosti pa lahko rečem le: »Thumbs up, Orto! Upam, da vas zanos ne mine in spusti tako zlahka!«
na vrh