Naokoli sta se obrnili dve leti, kar za ameriške hard rockerje House Of Lords navadno pomeni nov krog v ponavljajočem se ciklusu "album - turneja". Že od leta 2004, ko so udarili s povratniškim ploščkom "The Power And The Myth", skupina pod vodstvom frontmana Jamesa Christiana neutrudno koncertira naokoli in v presledku dveh let izdaja nove albume. Zadnji izmed njih z naslovom "Big Money" (recenzija tukaj) je pri založbi Frontiers izšel v drugi polovici minulega leta, in kot veleva običaj, je bila to odlična priložnost za novo koncertno turnejo.
A tu se je stvar zataknila. Christian, ki v 57. letu starosti ni več med najmlajšimi Zemljani, je zbolel za rakom na prostati, zato je bila turneja iz sprva napovedanega novembrskega termina prestavljeni na februarski. Po predpisanem počitku so se House Of Lorda naposled odpravili na pot, ki se je nam najbližje ravno na slovenski kulturni praznik ustavila v Trstu.
Trst je v zadnjem obdobju "rockersko" popolnoma oživel, za kar je zaslužna peščica ljubiteljev glasbe, zbrana v društvu "Trieste is rock". Tokrat so marljivi organizatorji koncert izpeljali v majhnem klubu Etnoblog, ki se nahaja v neposredni bližini morja, nekaj minut hoda od osrednjega mestnega trga Piazza dell`unita, v smeri morju vzporedne ceste naprej. Ekstremno nizke temperature so klub od znotraj popolnoma zamrznile, tako smo iz prve roke izvedeli, da je koncert še sredi popoldneva visel v zraku, a so se House Of Lords naposled odločili, da bodo vseeno nastopili.
Večer so otvorili Sweet Loraine, stari znanci tržaške rockovske srenje. Skupina je svoje poslanstvo našla v preigravanju zimzelenih Uriah Heep klasik, na kar opominja že ime, nadeto po eni izmed skladb iz albuma "The Magician`s Birthday". Skupina slovi po svojem profesionalnem pristopu, zato je izkušnja srečanja z njimi skoraj tako intenzivna, kot bi na odru gledal Micka Boxa in kompanijo. A to pot jim boginja fortune ni bila naklonjena. Kitaro je bilo v celostni zvočni sliki komajda moč zaznati, posledično poigravanje na relaciji klaviature - kitara ni zaživelo v moči, kakršna priteče Uriah Heep klasikam. Posebnost Sweet Loraine je izbira repertuarja, ki se venomer ustavi tudi na albumih druge polovice sedemdesetih, ko je Uriah Heep krmilo v rokah držal John Lawton. Frontman David Žorž je solidno korakal med barvami Byronovega in Lawtonovega vokala, čeprav, rocko na srce, leta tudi njegov vokal v višjih registrih počasi razjedajo. Sweet Loraine so se še enkrat več predstavili kot čvrst, dobro uigran kolektiv izkušenih glasbenikov, ki dobro ve, kako se stvarem streže!
Po pol ure dolgem premoru so se po odru razvrstili House Of Lords in nastop otvorili z udarno skladbo Sahara. Kitarist Jimi Bell je obvladoval lev kotiček odra, bas kitarist Chris McCarvill desnega, zadaj na bobnih je ždel B. J. Zampa, med in nad trojico pa je bdel kdo drug kot James Christian.
Posebno omembo si na tem mestu zasluži Jimi Bell. Moža je iz (meni) neznanih razlogov na "Carthesian Dreams" turneji zamenjal Danger Danger kitarist Rob Marcello, tokrat pa je bil Bell le nared in pripravljen na akcijo. Gre za tehnično izredno dovršenega kitarista, zato tekom koncerta ni manjkalo hitroprstih potegov po vratu njegove kitare. Jimi Bell je skorajda v vsaki igrani skladbi pustil svoj prepoznaven pečat, vendar istočasno pozorno pazil, da s tehničnimi vragolijami ne bi prestopil meje, ki jo postavlja spevno melodična House Of Lords šola.
S skladbo Big Money je že kmalu sledilo prvo srečanje z istoimenskim aktualnim albumom, iz katerega je kvartet v nadaljevanju večera zaigral še skladbi Blood in fenomenalno One Man Down. Nova dela sledijo staremu House Of Lords izročilu izredne kinetične moči in energije, ki v večglasnih refrenih doživijo vrhunec, zato so se zlahka pomešala med starejši material. Američani so ves čas skakali med starejšim, "klasičnim" materialom in mlajšimi skladbami, nastalimi po ponovnemu zagonu skupine okoli preloma tisočletja.
House Of Lords so dandanes majhen klubski bend in prav težko je verjeti, da gre za skupino, ki je nekoč polnila velike dvorane in sodelovala z glasbeniki izrednega pedigreja, kot so Paul Stanley, Chuck Wright, Doug Aldrich, Tommy Aldridge... Omejen proračun je (kot že na prejšnji turneji) doma pustil petega člana skupine, klaviaturista, zato so bili vsi njegovi deli nasneti in predvajani na matrici. Ob tovrstni interpretaciji avdiofili med obiskovalci enostavno ne morejo stoodstotno pasti v čare koncerta in se opravičeno čutijo oguljufane, saj je slišana polnost zvoka pravzaprav zgolj navidezna. Kvartet je odlično uigran in je svoje delo z večglasnimi vokalnimi harmonijami vred opravil za petico, a je bil prav manjko klaviaturista točka, na kateri je koncert izgubil svojo potencialno čarobnost.
Tekom nastopa so Christianu počasi začele pešati moči, zato je vsak izmed inštrumentalne trojice dobil nekaj trenutkov za prikaz svojega tehničnega znanja. Vodja zasedbe je proste minute izkoristil kar se da preudarno in se v desnem kotu krepčal s požirki vode. Zaključek koncerta je minil v znamenju prvenca "House Of Lords" iz leta 1988, saj so nam zaporedoma privoščili kar tri njegove skladbe: I Wanna Be Loved, Pleasure Palace in Slip Of The Tongue, predno so se Američani z One Foot In The Dark v bisu dokončno poslovili od tržaške publike.
Uro in pol dolgo potovanje po klasičnem izročilu hard rockerske/AOR šole zahodne ameriške obale je bilo spodobno razvedrilo sredinega obiska tržaške pokrajine. Trst je povprečnemu Slovencu na dosegu roke, zato obiska zasedbe kot so House Of Lords ne gre kar "prosto po Prešernu" izpustiti. Iskreno povedano pa se kam dosti dlje v primeru, da ste se v tem življenju z njimi že srečali iz oči v oči, niti ne izplača hoditi.
Fotografije: Martin Prezelj
na vrh