John Waite, veliki AOR vokalist zlate dobe osemdesetih, poznan zlasti po velikem zimzelenem hitu Missing You, uspešni solo karieri in krajšem članstvu v super AOR skupini Bad English, je letos januarja izdal svoj novi studijski album "Rough And Tumble" (2011, Frontiers Records).
"Rough And Tumble" je odličen nov dosežek Waitea, s katerim je John naposled uspešno prekinili daljše obdobje štirih let, ki so pretekla od izdaje predhodnika "Downtown: Journey Of A Heart" (2007) do novega albuma. Dolgo je že odkar se je John odselil iz Velike Britanije v ZDA. Vse kar še veže danes glasbenika na nekdaj domače britansko otočje, je v večji meri ohranjen pravi angleški dialekt, na kar je opozoril na popoldanski tiskovni konferenci, ki je potekala pred njegovim nastopom v preddverju dvorane.
Začetni del koncertnega večera je pripadel domači zasedbi AbbaZabba. Le ob tej priložnosti je zasedba nastopila kot duet in v "izštekani" različici polno presenetila. Za vse ljubitelje "žalostno" zvenečih skupin začenši z R.E.M., kakšnega Jeffa Buckleya, kot tudi novodobnih alter rock zadev "prepisovanja" rabe organsko zvenečih polakustičnih kitar "starošolskega The Byrds" zvena. Odlični vokal, odlično rokovanje z angleškimi verzi. Za Italijana, resnično odlično. Močan vokal, z dodanim blago grlenim prizvenom, je prepričal z izredno čutno vživetostjo, s katero je dominiral v 40. minutah. Odvrtela so se hipoma. Vsem ljubiteljem novodobnih indie rock zadev, priporočam da preverite to skupino. Ne bo vam žal. Za Italijo zagotovo presežek, kadar govorimo o indie rocku! Čeravno roko na srce, AbbaZabba sodijo na oder, kot predskupina U2 in ne pred glasbo melodičnega rock principa Johna Waitea.
John Waite je nastopil ob klasični spremljavi. Kvartet torej. John Waite (vokal), Kyle Cook (kitara), Tim Hogan (bas kitara) in Rodger Carter (bobni). Pravzaprav je ritem sekcija ostala nespremenjena. Z njo se je John pojavil že na obisku v Grazu izpred dveh let, kjer ga ekipa RockLine vsekakor seveda ni spregledala. Novo ime v ekipi pa je kitarist Kyle Cook, ki je prišel k Johnu iz zasedbe Matchbox Twenty in tako v postavi zamenjal predhodnika Jimmyja Leahyja.
Mala dvoranica je namenjena očitno lutkovnim predstavam in igram. Poseduje nekaj "brlivk", tako da je za intimno "cabaret" vzdušje poskrbljeno. K sreči so bili stoli v parterju lepo zapolnjeni, medtem ko je balkon, ki sprejme sicer še kakih 100 ljudi, ostal povsem prazen. A dovolj, za občutek topline in zaželenosti.
John udari kar s prvencem "Ignition" (1982) in skladbo Change. Naravnost, brez ovinkov, z neposredno rockovsko držo! Razgled je bil pravzaprav standarden. John, ki mu je po dveh letih od našega prejšnjega srečanja zrasla znova bujna pričeska, znova v elegantni obleki! Na njegovi levi basist Tim Hogan, ki bi lahko nadomeščal kakega od bratov Ramones, zadaj bobnar Rodger Carter s klobukom in na Johnovi desni "Rockabilly"deček Kyle Cook, za katerega bi kdo lahko mislil, da se je znašel na napačnem koncertu (zaradi videza)! Zasedba je doživela manjši pretres prejšnjega dne v Muenchnu, saj so po nastopu ostali fantje brez dveh kitar in dveh ojačevalcev. Da. Tudi v Nemčiji se očitno še kar veselo krade. Kakorkoli višnjevo rdeče Gibson Les Paul Kyleu očitno niso uspeli ukrasti, saj jo je kitarist spretno vihtel tudi na koncertu v Trstu.
John Waite je potrdil, da je njegov vokal ohranil vse karakteristike velikega rock pevca. Prepoznavna barva glasu, izjemna sofisticiranost zlasti izrazna v mirnejših točkah, kot sta bili temni Sucide Life in Downtown, ki ju je John napovedal, kot težji točki, ki pa ju skupina zelo rada izvaja na odru. Olja na ogenj je prilila takoj v začetku The Babys priredba Back On My Feet Again, album "Rough And Tumble", pa je doživljal utelešenja skozi izvedbo skladb Evil, Mr. Wonderfull in Better Of Gone. Nekje na sredini je postalo živahno v dvoranici zahvaljujoč izvedbi Bad English klasike Best Of What I Got. V drugi polovici koncerta se John vrne na novi album z Love's Goin' Out Of Style ter If You Ever Get Lonely. Po bobnarskem vložku, ki je služil bolj ali manj temu, da preostali trojec nekoliko predahne, se fantje vrnejo na oder. Vsak s steklenico piva, ob tem pa ne pozabijo dostaviti eno tudi Rodgerju Carterju, ki je medtem sopihal za bobni. Uvertura v Johnov mega hit Missing You. Zanimivo je bilo to, da je Kyle preoblikoval uvodni riff na kitari in ubiral začetni akord v molu. Takoj, ko se je John vključil z vokalom, je tudi Kyle urezal pravi akord. Učinek, ki ga je dosegla ta sprememba, je uspešno prestal preizkušnjo! Po pričakovanju smo bili na tej točki deležni najvišje stopnje hrupnosti v dvorani, ki jo je ohranjala tudi v nadaljevanju odlična nova skladba Rough And Tumble. Lepše presenečenje večera je predstavljala skladba Whenever You Come Around, ki v izvirniku pripada ameriškemu "countryjašu" Vince Gillu. Seveda je John pristopil v rokcovski maniri. Intenziteta koncerta je ohranjala svojo vreliščno držo tudi ob obveznem dodatku, ko sta odjeknili Every Time I Think Of You ter zaključna Head First Johnove zasedbe The Babys.
Odlična set lista, podrejena promociji novega albuma, v intimnem klubskem ozračju, odličnih akustičnih razmer. Uro in tričetrt polne igre. Zanimivo je, da John ne polaga nikakršne pozornosti klaviaturam. Zadošča mu surova rock n' roll spremljava. John je odličen interpret in izreden odrski igralec, ki s svojo karizmo in dinamičnim gibanjem prevzema v hipu. Še vedno se prepričljivo in v skladu z zahtevano visokimi pevskimi standardi drži in kljubuje vsem vokalnim legam. Odlično dozira verze z emocijami in pretkano stopnjuje teatralnost skladbam. Vsekakor se ne ogne tudi začimbam, ki jih je podedoval od soul akrobatov in s katerimi mojstrsko plemeniti posamezne verze in na tak način dviguje dinamiko sami odrski izvedbi skladb.
To je bil eden tistih redkih koncertnih večerov, ko smo prišli na svoj račun prav vsi ljubitelji melodičnega rocka in AORa. John Waite je danes edini glasbenik, ki lahko razveseli glasbene zanesenjake z živimi izvedbami zasedb Bad English in The Babys. Že po tej plati je za pravega rockerja obisk njegovega koncerta obveza. Če k temu prišteješ še odlična samostojna studijska dela, potem ga ni razloga, da bi slučajno kdo manjkal. V letošnjem letu ni mnogo koncertov melodičnih rock zasedb v bližini naših krajev, zato je obisk Johna Waiteja pričaral nekaj malega veselja tistim redkim "še živečim" ljubiteljem AORa, med katerimi je bilo kar nekaj obiskovalcev tega koncerta tudi iz Slovenije. John Waite torej ostaja v izredni formi. Upajmo, da bo uspešno nadaljeval s promocijo svojega novega studijskega izdelka in da ga pot znova čim prej pripelje (vsaj) blizu naših logov.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh