Po šestih razburljivih mesecih, polnem ducatu zapomljivih koncertnih druženj in odrski predstavitvi 26 iz predizbora izluščenih zasedb, se je 8. maja v postojnskem Rock Cafeju odvil tudi veliki finale natečaja Epic RockLine contest. Še zadnji kaplja v morje odličnih koncertnih nastopov neuveljavljenih skupin je na koncu kronala neustrašne heavy metalce Shutdown. Finalni dogodek je po naključju lepo sovpadal s 65. obletnico zmage na nacifašizmom, tako je v dokaj pomenljivem tonu končna zmaga na natečaju strumno odkorakala v smeri primorske.
Vse seveda ni šlo po planu! Nemalo nevšečnosti je povzročila nenadejana prisotnost vstopnine, ta se je namreč vsega tri dni prek velikim dogodkom nesramno "ušunjala" pod steklene oboke glavnega vhoda postojnskega Rock Cafeja. Težak udarec se je po številčno močno podkrepljenem negodovanju na forumih na koncu kot bumerang vrnil s še toliko bolj nepričakovanim, torej odličnim odzivom publike, ki je na srečo na koncu le znala pretehtati v korist prepotrebne podpore bendov. Rezultat tega je bila z dobro razpoloženimi primati konkretno zapolnjena velika dvorana, s tem pa so največ pridobili prav nastopajoči, ki so lahko lastna avtorska "čudesa" s toliko večjim zadovoljstvom oddajali v objem pravega polnomastnega koncertnega vzdušja.
Kaj pa godbeno dogajanje velikega finala? O karakternih potezah in tudi njih odvisnih potencialih vseh treh nastopajočih zasedb je bilo v preteklih mesecih na RockLine povedanega že veliko. Verjamem, da ste si preko reportaž in intervjujev (v dveh primerih celo recenzij) lahko ustvarili jasno sliko o svojih favoritih in antifavoritih, zato vas tokrat ne bom gnjavil s podrobnimi prerezi profilov nastopajočih. Zadostuje že preprosta misel o odličnosti tako Spleen, kot tudi Divine Illusion, ter navsezadnje tudi končnih zmagovalcev Shutdown. Forma vseh omenjenih se je tekom odvijanja natečaja vztrajno stopnjevala (najbolj opazno verjetno prav pri Spleen), vročica in velika pričakovanja finalnega večer pa so razumljivo iztisnila še nekaj tiste rezerve krvi in znoja, ki so jo zasedbe na odru vse po vrsti prelivale v svoje najprepričljivejše nastope celotnega Rockline maratona. Če se za trenutek najprej ustavimo pri Spleen. V najmanjši detajl izpiljena predstava Mojčine četice se je po tradiciji posvetila urejanju žanrsko pestre glasbene mineštre, vodilo katere je ob organsko utripajoči ritem sekciji seveda kredibilen ženski vokal. Spleen so se še enkrat več proslavili v vlogi kreativcev edinstvenega zvočnega doživetja, nastop nabit z odrsko energijo in dobro medsebojno komunikacijo pa je znova potrdil svojo spodobnost uspešnega nagovarjanja vsake zahtevnejše publike. Ta je usluge najprej vračala precej sramežljivo, a si je kasneje le drznila odpeti nekaj preozko zategnjenih prsnih gumbov. Dokaj pričakovano je s prvim konkretnejšim obratom pri splošnem razpoloženju publike postregel nastop Shutdown. Priobalni "strici v pajkicah" so zadnje mesece v sklopu natečaja pridno utrjevali sloves atraktivnih heavy metal arheologov, z dobro izpiljenim in predvsem (kar je najpomembneje) sebi lastnim občutkom za nadgradnjo žanra. Shutdown imajo praktično vse, odličnega in karizmatičnega vokalista, udarno in homogeno ritmiciranje, poleg pa še strupeno kitarsko navezo, ki vsake toliko tako za mimo grede suvereno odorkestrira tudi kako Judas Priest klasiko. Precej klasičnega pristopa so se oprijeli tudi lokalni heroji Divine Illusion, s to razliko, da se Postojnčani že v osnovi postavljajo z večjim vnosom melodičnosti, odete okoli za uho dovolj dostopne težko kovinske glasbene karoserije. Veseli tudi dejstvo, da fantje vztrajajo pri propagiranju vokalne harmoniziranosti, slednje na tako visokem nivoju eksekucije na slovenskem namreč ni ravno v izobilju. Vsaj toliko zasluženo kot tudi pričakovano so fantje vztrajno srkali odkrito simpatiziranje zbranega občinstva, ki je svoje izbrance podprlo v trumah. S tem nesebičnim dejanjem podpore je nastop Divine Illusion dejansko tudi gmotno pripomogel pri režiranju ambientalnega vrhunca finala.
Natečaj se je tako sklenil na najboljši možni način, s kvalitetnimi nastopi treh odlični zasedb v pravem koncertnem vzdušju. Pričakovanja pred natečajem so bila različna. Nemalo je bilo presenečenj, na srečo predvsem tistih s pozitivnim predznakov, za katera so prijazno poskrbele zasedbe udeleženke natečaja. Prav gotovo pa od vsega še najbolj veseli spoznanje, da klubska glasbena scena na slovenskem premore obilo sijajnih glasbenih kolektivov, nemalo teh z jasno vizijo in samosvojim izraznim slogom, predvsem pa z obilico poguma in drznosti. Žal je omenjenim zaradi kronične pomanjkanja posluha organizatorjev težko opozoriti nase. To hitro pripelje do spoznave, da kreativnost, pa najsibo ta še tako iskrena in plodovita, brez osnovnih pogojev za razvoj in uspevanje, seveda nima svetle prihodnosti. RockLine je s podarjanjem priložnosti neuveljavljenim zasedbam tako po svojih močeh prispeval spodbuditi mlade glasbene talente in jim omogočiti predstavitev širšemu občinstvu.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh