Po prvem pristanku konjenice avstralskih metalcore wunderkindov, zasedbe Parkway Drive, na letni oder ljubljanske Gale Hale se je za marsikogar začelo novo štetje. Po kopici metalcore koncertov predstavlja nastop sočnega (in po kvaliteti sončno zlatega) kvinteta ločnico, s katero se lahko razmejuje povprečne izpade pozerstva od kvalitetnega niza sočne metalizirane godbe, pa pustimo sedaj ustreznost ali neustreznost samega modnega pojma metalcore, pod katerim se lahko v isto nehigienično embalažo meče domala vsako godbo, odigrano s pomočjo ročne zavore, ob strani. Dober razlog za okupacijo letnega odra Gala Hale je bil le teden dni po prepričljivi britanski dominaciji na sedaj že tretjem Beach partyju v znamenju velikega povratka mojstrov, ki so trend poletne zabave v Ljubljani tudi začeli – seveda govorimo o veseljakih in pozitivcih Parkway Drive. Tokrat so oder Gale zasedli zavoljo boljše, glasnejše in kvalitetnejše podpore četrti plošči Atlas, ki je, vsaj v Avstraliji, po albumu Deep Blue že prevlečena z zlatim sijem, pri nas pa si ob lani izdanem ploščku marsikateri najstnik, najstnica in tudi starejši predstavniki bolj zrelih generacij, krajšajo trenutke s pesimizmom napolnjenega vsakdana.
Sam sem si dodaten razlog za obisk Metelkove poiskal še v napovedanem nastopu izjemnih varovancev založbe Summerian Records, zasedbe Veil Of Maya, ki se po progresivnosti in udarnosti kosajo z eminencami metalske matematike, zasedbo Meshuggah, obenem pa z zasedbo The Dillinger Escape Plan dopolnjujejo superiorno pahljačo naprednejših ritmov na matični založbi. Do glavnih razlogov za obisk pa je bilo potrebno še malo potrpeti, saj so kot prvi oder zasedli novozelandski HC straight edgerji Antagonist A.D.. Mladci, ki tresejo in iztresajo kvalitetni blend stare šole HC-ja na novih metalcore osnovah, so po kar petih albumih, menjavah treh založb ter iskanju pravega ravnotežja med generiko in pravoverno surovostjo, predstavljajo vrh aucklandske scene, se na odru Gale razživijo na en mah. Intro skladbe A.D., takoj zatem pa kričavi obračun z vojnimi zločini ter vsemi kapitalističnimi nosilci terorja – skladba War Crimes. Antagonist A.D. so po kritičnem letu 2005, v katerem je puške v koruzo vrgla cela četica domorodnih bendov iz dežele Maorov, v svoje bistvo vcepili garaško etiko ter vsem kiksom navkljub prefinjeno predanost pravim vrednotam. Glasba brez srca je mrtva, novozelandski kvartet pa vsem hlinjenim orgazmom ter narejenosti iskreno in predano oponira. Kris Bosman postreže s kakovostnimi kitarskimi rifi in dobro naučeno nastavljivostjo fotoaparatom, v igri za pozornost pa mu lepo parirata tako basist Josh Moffitt kot tudi tetovirani in markantna suhljata kamikaza v podobi pevca Sama Crockerja. Najmanj gane in pritegne prav bobnar Israel McDean, a je to kar nekako prekletstvo za činelami in opnami skritih glasbenikov. Politično angažirana besedila in oponiranje zahodnjaški kulturni gnilobi, celota pa prepojena z veganskim aktivizmom ter etičnejšim pogledom na svet – to je podstat, na kateri se gradi dokaj sliden nastop, v katerem ne manjka agresivnosti odrskega nastopa kot tudi ne pododrskega dogajanja. Solidno napolnjen podij pod odrom je bil že po parih skladbah zadnje plošče Nothing From No One začinjen z znaki življenja. Sam z do brade dvignjenimi koleni in grlenim vokaliziranjem zasede sprednje monitorje, klasični odrski pogo in moshanje pa pod odrom prebudi indice po prvih krožnih stampedih. Kljub vsej jezi pa celoti nekaj manjka. Antagonist A.D. prevečkrat zategujejo ročno zavoro in kljub svoji hatebreedovski ostrini ubijejo željo po popolnem predajanju, poleg tega pa odrski nagovori sicer vidno dobrovoljnega Sama, ki pa s svojim aucklandskim naglasom ni najbolj razumljiv podalpski raji (roko na srce – tudi sam sem se sprva res nevedno spraševal, v katerem jeziku ti odrski cocknyjevski monologi sploh potekajo). Med udarnejšimi aduti kratkega polurnega izkaza priučenosti HC kompendija so bili dominantnejši zvoki skladbe Epsom, ki ji je pariral malce postarani briljant brutalno sladkega ekscesa skladbe Wolves And Cowards, ki pa v živo ne deluje najbolje, saj se Sama na govorjenih delih ni skoraj nič slišalo, grleni deli pa so bili, stavim, usodni za njegove glasilke, ali pa to šele bodo. Večina seta zasedbe je ostala drugače, zaradi precej enolične forme, v bolj meglenem in neizrazitem spominu – kljub temu, da so fantje, verjamem, dali od sebe polno dozo furioznosti in šundra ...
Bolj me je mikalo nadaljevanje! Predvsem eden izmed nosilnih stebrov založbe Sumerian Records, s katere so Ljubljano teden poprej pretresli Asking Alexandria, del izjemne soldateske pa so tudi The Dillinger Escape Plan. Tokrat je red prišel na izjemne Američane s smislom za progresivno metriko, zasedbo Veil Of Maya. Je možno, da v svojem osemletnem obstoju niso zadjentali na slovenskem? Tokrat djentu, dragi moji našminkirani mladinci in mladinke z obskurnim okusom za metalcore, niste mogli pobegniti! Štirje dolgometražni albumi izžarevajo bolj kot hinduistično poigravanje z iluzornostjo Maye s krvniško predanostjo morilskim daritvam Majev, bi dodal sam. Srce na pladnju, z metronomsko natančnimi kirurškimi rezi v sinkopirane ritme pa težko izpostavim prvaka med enakovrednimi. Svoj levji delež k izjemnosti zasedbe prispeva nedvomno izjemni metronom za velikim setom bobnov, častitljivi Sam Applebaum. Nič manj graciozen ne izpade zadnja pridobitev zasedbe, basist Danny Hauser, poleg ustanovnega člana in zdaj edinega kitarista v zasedbi, izjemnega Marca Okube pa sliko popolnoma nadgrajuje karizmatični in izjemno sugestivno prepričljivi gromovnik izjemnega glasu Brandon Butler. Veil Of Maya so dobro naoljeni stroj, ki v vseh elementih prekleto tehnične igre parira težkokategornim mojstrom ritmike, izjemnim Meshuggah. Pillars zaorjejo ledino, po zlomu običajnežev, po enem izmed številnih integralov polomljene ritmike s plošče The Common's Man Collapse pa se zabava šele začne! Izjemna igra kitare, uničevalnega basa in, fak, prekleto iritirajočih, a tako tehnično sladko uročljivih odmerkih pavz in piskov se vse šele začne! S priklonom vsemogočni avri Marc dokaže, da je eden bolj izrazitih glasov sodobne deathcore djentovske scene, celotna godba pa drobi tako, če smem biti rahlo prostaški, nenadjebljivo. Veil Of Maya so s svojimi obrati vse prej kot glasba za čupanje ali ples in to mi ta večer, ob pogledu na vse te zmedene obraze, ki so pričakovali kaj bolj spevnega, tako prekleto sede! In prijetna matematična kazen za neposlušna in neposlušujoča ušesa je tako peklensko sladka – v formi izjemno preciznega abscesa albuma Eclipse, skladbe Punisher, ali pa istorodnim Numerical Scheme, Divide Paths, 20/200 ali pa demonično vzvratnem ritensko ekstrovertnem Crawl Back. Bolj kot djent slišim tu pridih Chimaire na steroidih, Daath, brutalni death metal na popolni metriki akademsko izobraženih glasbenikov. Izjemno! In vsej aritmičnosti sinkopiranih ritmov na n-to potenco, se v prvih bojnih linijah začne dogajati življenje. Izza tančice demonično uničevalne Maye se nahaja toliko lepote in večplastnosti, da ji podleže zlahka še tako izbirčen osebek, nikakor pa niso, kot s frazemom »everyone's cup of tea« to označujejo v angleško govorečem svetu. Kombo, stavil bi, zgolj zadnjih dveh plat, deluje udarno in premišljeno, niti za trenutek upehani sonični rušilec v podobi vseh štirih členov zasedbe Veil Of Maya pa postreže z briljantno zvočno predstavo. Harmonije, težki kitarski parti, odigrani s peresno lahko brezbrižno enostavnostjo, skakanje na odru, ples, vživljanje in ekstaza so penili sicer ne najbolj razbeljeni zrak nad Ljubljano, številni pa so namesto ekstaziranja raje pogledovali na ure in odštevali minute do glavnih nosilcev večera. Spet drugi smo uživali (kot »bubreg u loju«) in s priprtimi očmi pred očmi šteli zaporedne bliske supernov ob zaporednih eargasmih, ki bi bili lahko še močnejši, če bi bila Okubina kitara za odtenek bolj ojačana in podkrepljena. Stvar osebne percepcije, pač ... In po Glass Slideu je napočil trenutek za finalno provokacijo s skladbo It's Not Safe To Swim Tonight. Preplitvi vodostaj, previsoki valovi ali v vodi plavajoči preveliki primerki belo-modrih hrustančnic z morilskim apetitom? Z asociacijo na slednje sem pričakoval prihod asov, ki so z nevarnostjo belih morskih psov še prekleto seznanjeni ...
Po desetletnem rubikonu si Parkway Drive enostavno zaslužijo dati krono sicer res izjemnem večeru. Med pavzo so se začeli polniti še zadnji kotički in zadnje zaplate praznine na dvorišču, sklepam, popolnoma razprodanega Letnega vrta Gala Hale. Temperatura in pričakovanja so dosegla stopnjo vrelišča, na odru pa so tonski mojstri potrpežljivo in pedantno izvedli še zadnjo tonsko probo pred velikim dejanjem večera. Parkway Drive imajo v svoji zgodovini za pasom opasane številne dosežke, poleg štirih dolgometražnih albumov, EP-ja in kar dveh DVD-jev, s skalpi številnih fanov, ki so jih spoznali na neskončnih ciklih festivalskih in samostojnih turnej. Fantje iz Byron Baya so na jasni misiji dominirati svetu, z zvočno sliko, ki parira tako As I Lay Dyingom, Unearthom, Underoathom, Bleeding Throughom kot tudi številnim ostalim nosilcem metalcore žanra (ali pač s screamo etiko prepojenega spevnega metala). Ob zvokih intra, brez katerega bi se človek kar vprašal, ali koncertu nekaj dejansko ne manjka, zasedejo oder oba kitarista, Jeff Ling kot tudi Luke Kilpatrick, za bobne sede Ben Gordon, bas si oprta Jia O'Connor, kot pričakovana pika na i pa pred razgreto ljubljansko publiko plane še korpulentno nabildani Winston McCall. Zadnja plošča, album Atlas, zasluži predstavitev pred slovensko publiko! Spevne kitare in lepe melodične pompozne predvidljivosti lepega intra Sparks pripeljejo do eksplozije nadaljevanja z erupcijo čustev Old Ghost / New Regrets. Unearth energičnost na Crocodile Dundee modu! Atlas dejansko zveni temačnejše od vsega, kar so Parkway Drive do sedaj ustvarili, kljub vsej črnini in teži pa so Parkway Drive še vedno v sozvočju s svojo zabavljaško preteklostjo. Nad glavami publike se znajdejo napihljivi pripomočki zablodelih, ki so očitno pozabili, da tokrat ne prisostvujemo Beach Partyju, iz zvočnikov grmijo temačni Winstonovi stihi: »We're born with nothing / And we die alone / Regret is all we have / Death is all we know« in domala vsa grla pritegnejo refrenu. Vse je ekstaza, ekstaza smrti, pomislim in se predam valovenju. Dinamika skupinskega čutenja množice je izjemna, bend na odru pa pelje svoj set profesionalno brezhibno dalje. Preteklosti se ne sme pozabiti, na album Deep Blue pa spomni skladba Sleepwalker, ki je bistveno bolj plesna in pozitivna, a nič manj penetrirajoča. Lajajoči izjemni vokali, uravnoteženi kitari, zajebancija s krožnim tekom vseh nosilcev bolj ali manj ostrunjenih orodij, izza vsega pa še prekleto masivna ritmika dobro ozvočenih bobnov gradijo zvočni zid, od katerega valovi pleksus, pritrkavanje zvočnih valov ob prsa pa masira razbolelo in sentimentalno srce. In vnovič prava vprašanja ob pravem trenutku, ki jih na krilih melodične umiritve prinesejo zadnji izdihljaji skladbe Sleepwalker: »Not one more step in the name of progress, / In the name of blind ambition. / Not one more step in the name of progress, / In the name of blind ambition, / How the fuck am I supposed to feel when everything I know lies broken at my feet?« Podoba sveta, ki se vrti prehitro, čas teče brutalno krvniško, priložnosti pa polzijo med prsti, ne glede na to, kako krčevito stiskamo prste. To je del naše karme, in tu kot naročena zarohni Karma. Prekleto sladko sosledje! In po tem strateški povratek na Atlas s skladbo Wild Eyes. Izjemno sevne kitare in nato pritegnitev glasu publike! Kot na koncertu Iron Maiden, bi pomislili, a nato stampedo brutalno sinkopiranih stakato ritmov in brutalni udar palic po opnah bobnov! »We are the bastard sons. / We are the ones that refuse to grow cold / We are the thorn in your side / We are the thieves in the night / And we are coming to take whats ours!« spevno grmi Wilson in izkričano prekleto paše! Parkway Drive so prišli nazaj v slogu in z dominantno noto velikih glasbenih imperatorjev!
Boneyards malce prelomi sinusoido vznesenosti s svojo surovejšo noto že domala arhaično starikavih skladb albuma Horizons, nato pa še Anchors And Idols ter Dead Man's Chest. OK, čas za sentimente in zgodovino, torej? Zgolj za par trenutkov, saj se na sodobnejše, recesijsko temačne čase Parkway Drive vnovilč utirijo s skladbo Dark Days, po Heart Is For The Heartless pa se lucidno premišljeni set očitno izteka. Pot polzi z obrazov in teles množice ter vidno razpoloženih Avstralcev. Množica se zabava do domala zadnjega diha, med skopimi zaplatami medosebnega prostora pa puhtijo bariere zadržanosti pri vseh, impozantni toni pretresljivega sladkega hrupa pa postanejo molilnica novodobne generacije sveže vzgojenih kritikov sistema, ki se svoje kritičnosti in moči še ne zavedajo. Romance je konec, stari, Romance Is Dead, po še zadnjem Swingu pa bo čas za odhod domov, ne? Skoraj, saj se po bučnem vztrajanju množice pričakuje vrnitev in zadnje dejanje večera. In to je namenjeno skladbi, z zavezo vrnitve – izjemnim baladno-uničevalnim finalnim izlivom srčnosti z naslovom Carrion. Kot izpevajo zadnji verzi, je vrnitev neizbežna, Parkwaye pa držimo tokrat prekleto radi vnovič za besedo, saj jim je Slovenija predala svoje drugače pregovorno hladno in težko osvojljivo srce in to zgolj in samo zaradi adutov in argumentov izjemnosti in stila, ki ga Avstralci nekako enostavno imajo in nikoli ne smrdijo po izumetničenosti Amerike.
Večer se je, kljub bogati ponudbi glasbenih poslastic, prehitro končal, trije hodi pa so bili za marsikoga dovolj polni, da je napočil čas za odhod v večerno temo Ljubljane. Vsepovsod praznina in hlad, v srcu pa topel občutek potešenosti in sreče, o katerih bi radi kričali svetu, pa marsikdaj ne moremo. Takrat predamo to poslanstvo tistim, ki si to drznejo in znajo. Sam sem imel ta večer kar nekaj trenutkov popolne kulminacije in nato mentalne sprostitve. Ni kaj, mednarodna aliansa tokratnih okupatorjev odra Gale je bila uspešna in ni nič pustila neizživetega, neizrečenega ali mlačnega. Na tleh so po koncertu ostali le poteptani rekviziti, nepotrebna navlaka površinskosti in maske narejenosti. S prizorišča so vsaj za trenutek ali dva stopali ljudje, razbremenjeni vseh skrbi, z nasmehi na ustnicah in piskanjem v ušesih. Upam vsaj, da so vsaj za trenutek slišali vtkane kosce popolnosti, lepote in nezavedne modrosti, ki jo v tekstovja vtirajo glasniki nove generacije. Malo tu in malo tam, v številnih različicah nove sonične zaveze, ki predstavlja Glasbo, pisano z veliko začetnico.
na vrh