V okviru turneje Quid Pro Quo so v našo soseščino prilomastili neustavljivi boogie rockerji Status Quo. V svoji več kot 40-letni karieri so starci nanizali zavidljiv nabor večnih hitov, ki so nam ga na prijeten julijski večer predstavili v bližnjem Grazu.
Res, da je Francis Rossi pred dobrim letom ostal brez znanega že skorajda statusnega čopa, vendar zaradi tega ni prišlo do Samson sindroma. Ravno nasprotno. Dec žge na polno, zabava obiskovalce, po tretjem komadu, ko so varnostniki zbrcali fotografe izpod odra, pa se je celo "spravil" na našo vrlo fotografinjo s komplimentom "I love photographers".
Fantje s svojo glasbo ne filozofirajo preveč. Publiki ponudijo dobrih 90 minut zabavne rockerske veselice, na kateri tokrat celo ni bilo prostora za baladne komade. Edino, kar je vsaj malce dišalo po počasnejših ritmih, je bil komad In the Army Now. Rossi je neustavljiv zabavljač, ki ima med komadi precej zabavnih dovtipov, ki letijo na vse po vrsti. Tudi na lokalno mušico, ki ga malce zmotila med njegovim duhovičenjem. Precej ima za povedati tudi o hrani, za katero pravi, da jo obožuje.
Ob žaganju Ricka Parfitta se človek ne more izogniti primerjavi z revolveraši iz divjega zahoda. Iz Rickove kitare riffi namreč letijo prav po revolveraško. Vso podporo žanje tudi od ostalih treh, saj so prav tako neustavljivi. Na splošno nisem ravno ljubitelj bobnarskih solo točk, toda tokrat je Matt Letley v slabih treh minutah predstavil enega najbolj zanimivih bobnarskih vložkov, kar sem jih uspel videti v živo. Bobnarji običajno med solom nabijajo in dokazujejo svojo moč, manj pa tehniko, pri Mattu pa je ravno obratno. Basist Rhino med svojim dirkanjem po odru prav tako intenzivno komunicira s publiko, Andy Bown (klaviature, kitara, orglice in vokal) bi si pa zaslužil vsaj dvojno, če ne kar štirikratno penzijo.
Končno pa se ne morem izogniti primerjavi s koncertom v Ljubljani, ki se je zgodil julija 2008. Ob tem zagotavljam, da pravzaprav primerjave sploh ni. Čeprav je bil koncert v Hali Tivoli zelo dober, ga je tale v Grazu gladko "odnesel". Fantje so bili tokrat precej bolj sproščeni in razpoloženi. Predvsem Rossi je neprimerno več komuniciral s publiko. Ob tokratni uživanciji na odru in pod njim je spomin na Ljubljano 2008 kar hitro zbledel.
Starci vedno znova dokazujejo, da so neustavljivi in marsikateri precej mlajši kvazi rockerji jim ne sežejo do gležnjev, kaj šele do kolen. Kdaj bodo mladeniči odšli v penzijo? Verjetno nikdar. In prav je tako.
na vrh