S koncerta na koncert, težka so pota človeštva! Komaj sem se prebudil v nov dan, prehlajen in zabuhlega obraza od italijanske nevihtne kalvarije prejšnjo noč na koncertu Jethro Tull v Azzano Decimo (Pordenone), že je tu nova dogodivščina. Popoldanski izlet v St. Veit a.d. Glan, vsega 17km naprej od Celovca, je lanko leto, ko smo obiskali British R&B All Stars Blues Band minil v znamenju izgubljanj in skorajšnjega neželenega pristanka v Beljaku. Tokrat pa sva s Petrom vdela vse ceste pravilno in to neverjetno uspešno (v prvem poizkusu).
To pot se je večerilo z večjo vsebnostjo vedrine, pa tudi šotorsko platno znotraj grajskega obzidja v gradu starega mestnega jedra, kjer je stal oder, me je povsem pomirilo, pred potencialnimi dežnimi grožnjami z neba.
MAN: 19.00 - 20.30
Pri naših severnih sosedih je vedno vse tako lepo naglihano in do sekunde natančno odmerjeno. Ura je odbila 19.00 in na odru se pojavijo legendarni Valežani Man. Tokrat kot kvartet. Hudiča, brez klaviatur si je tole reč malo težje predstavljati, no bomo videli, kaj nam pripravlja druščina zbrana okrog edinega okamenelega člana skupine Martina Ace-a (bas kitara, vokal). V postavi so na bobnih danes Bob Richards, ki je prispel v skupino leta 1997, Martinov sin Josh Ace (kitara, vokal), kateri je nadomestil obolelega Mickyja Jonesa (možganski tumor) in zanimivo Mickyjev sin George Jones (kitara, vokal), ki je prišel v skupino potem, ko je Deke Leonard oznanil svoj odhod iz skupine.
Skupina je prijetno presenetila že z uvodom, saj so odprli koncert s predpotopno skladbo Sudden Life ("Revelation", 1969), čvrsti hard rock riff in odlična izbira za ogrevanje, nasploh kar se tiče predstavitve obeh mladih kitaristov, ki sta za to izkoristila ročne spretnosti ustvarjanja kitarskih harmonij! Odlična uvodna predstavitev legendarnega imena z Martinovim sinom Joshem, ki je prevzel glavni vokal. Vzdušje za obzidjem je bilo sproščujoče, mirno, toplo in prijazno. Gradili so ga večinoma zreli pari in družine, predvsem pa je bilo v množici 250 ljudi opaziti tudi mnogo mladih, kar je vselej na moč vzpodbudno. Skupina je lansko leto izdala celo nov studijski album, prvi odkar je minilo 6 let, po "Endangered Species" (2000) in nastop izkoristila za njegovo promocijo. Tako je prišla na vrsto takoj All Alone, klasični hard rocker odpeljan v blues smernicah in z Georgeom na vodilnem vokalu, ki je potrdil zanimiv kontrast med Joshevim zamolklim, temačnejšim vokalom in Georgeovim višje zvenečim, bolj jasnim, a hkrati vokalom, znatne primesi melanholije. Diamonds And Cole, naslovna skladba z novega Man albuma, pred katero je častitljivi šef skupine Martin odet v pajac mehanika izkoristil v uvodni predstavitvi zato, da je v nemščini ogovoril ljudstvo. da si lahko album kupijo na za to postavljenem štandu, seveda če želijo. Vrhunec koncerta je bila izvedba psihadelične fantastike skupine C'mon ("Be Good to Yourself at Least Once a Day", 1972) v kateri sem močno pogrešal klaviature, a fanta sta izvedla vse kitarske harmonije na moč všečno, skupina pa je tako le nekako izvlekla skladbo na sprejemljiv nivo. Man danes še zdaleč niso več tisto kar so bili. Kemija je povsem druga, brez klaviatur na odru, pa se čuti kronično pomanjkanje dejavnika, ki bi očvrstil in nadgradil kemijo ter tako povezal skladbe v živo na odru v kompaktno celoto, z vdahnjenim elementom polnega harmoničnega zvoka ter vzpostavitvijo pravega melanholičnega vzdušja. Tako nosijo Man danes na odru več neposredne hard rock intenzivnosti, manj pa je prostora za poslušalca za mantranje, saj gre pač pogrešati element space rocka (klaviature manjkajo!!!).
Ogromno zvoka je pokril s svojim izvrstnim bobnanjem Richards, ki je vseskozi narekoval odločen tempo s svojimi težkimi zamahi, kateri so izstopali zlasti v treskajočih rollingih prehodov. Klasični kaliber bobnarja, ki je celo po pričeski spominjal nekoliko na mlajšega Leeja Kerslake-a (Uriah Heep). Ace se ne da. Simpatični možakar, čvrsto osedlan v ustvarjanju klenega grooveanja svoje bas kitare, je vseskozi tudi budno bdel in spodbujal delo preostale trojke in premogel izmed vseh članov največ odrske telovadbe. Leta se gospodu Korenini nikakor še ne poznajo.
Možje so se vrnili za dodatek in odtrenali še eno izredno klasiko Bananas ("Be Good to Yourself at Least Once a Day", 1972), ki so jo razpotegnili v daljši jamm ter ob tem izvabili od večinoma sedeče množice nekaj več kinetičnega in hrupnega elementa. Man so priredili s svojo energično klasično hard rock - R&B šolo lepo uverturo v nastop skupine super zvezdnikov Colosseum. Žal je, kot že omenjeno, skupina nastopila brez klaviatur in hendikepiranosti po tej plati ni mogla v celoti sanirati. Izvedba je tako skrivala še kar nekaj rezerv. Vprašanje je zakaj ni bilo klaviatur? Finance, časovna neusklajenost? Škoda. A veselilo je že samo dejstvo, da smo slišali klasike, za katere je vprašanje, če jih bomo imeli še kdaj priložnost.
uvod in besedilo za Man: Aleš Podbrežnik
Colosseum so na oder prijurišali z energičnim inštrumentalom "Those About To Die" z njihovega istoimenskega prvenca iz leta 1969. Vsi fani so se ob tem na mah strnili pod oder medtem, ko so se tudi "pijančki" v zadnjih vrstah pošteno zašibili na klopeh, kajti skupina je privršala kot burja in v hipu začela plesti izjemno atmosfero. Že samo bežen pogled na posamezne, odlično razpoložene člane, brez izjeme same legende, je pričal, da bodo priredili nepozabno veselico. Ustanovitelju skupine Jonu Hisemanu (ex-John Mayall's Bluesbreakers), enemu izmed najbolj inovativnih bobnarjev v povesti rock glasbe, je uspelo skupaj zbrati številna imena, ki so se z zlatimi črkami zapisala v zgodovino (progresivnega) rocka. Na barskem stolčku in pred klaviaturami ni sedel nihče drug kot veliki Dave Greenslade (ex-Greenslade, solo), poleg Hisemana še edini originalni član skupine, ki si je v svojih najboljših časih prislužil tudi številne primerjave s Keithom Emersonom. Poleg njega je stal iz blues rocka izhajajoči kitarski virtuoz Clem Clempson (ex-Humble Pie (kjer je nekoč zamenjal Petra Framptona), Strange Brew), z izrazom nabritega profesorja. Clempson je s svojim pristopom povzročil, da se je mnogoterim, ki so stali pod odrom, ob pogledu na njegovo kombinacijo hitrosti in subtilnosti, na široko odprla spodnja čeljust. Veliko simpatij si je ta večer prislužil tudi legendarni basist Mark Clarke (ex-Uriah Heep, Tempest, Mountain), ki se je večini izmed glasbenih sladokuscev vtisnil v zavest kot soavtor ene najlepših pesmi v povesti rock glasbe - "The Wizard". Na saksofonu in soprano saksofonu se je divje vrtela Barbara Thompson, Hisemanova žena, ki je pred leti zamenjala tragično preminulega Dicka Heckstalla-Smitha. Po uvodni inštrumentalni bombi so Colosseum odločno presedlali na "Skellington" z njihovega prvega koncertnega albuma "Colosseum Live" (1971). "Skellington" je s svojo energično mešanico blues/hard rocka prebudil tudi najbolj zvezdave glave. Ob tem je na oder prikorakala glavna "faca" večera, nihče drug kot legendarni pevec Chris Farlowe (ex-Thunderbirds, Atomic Rooster, solo), ki je kljub svojemu videzu prepariranega in pošteno napihnjenega Paje Patka, še danes prav gotovo eden najbolj simpatičnih in karizmatičnih frontmanov, ne glede na to v kateri zasedbi nastopa. Možakar, kar je najpomembneje, še zmeraj poseduje močan in strasten vokal. Menjavanje nižjih in višjih sekvenc mu prav tako (še) ne dela večjih težav, kar po eni strani spretno začini tudi s komičnimi vzkliki, mrmranjem, žlobudranjem in grimasami. Ob nastopu inštrumentalnih sekcij pa je legendarni dedek veselo poplesaval in spodbujal tako občinstvo kot ostale člane zasedbe (še posebno rad je z grimasami "nagajal" Clempsonu). V nadaljevanju so se lotili tudi novejših, prav tako na bluesu temelječih del, kot sta bila "Morning Story" in naslovna skladba z njihovega zadnjega studijskega albuma "Tomorrow's Blues" (2003). Sledil je eden izmed vrhuncev večera v izvedbi "Theme From an Imaginary Western", katero je Farlowe napovedal v čast legendarnemu Cream basistu/pevcu Jacku Bruceu (Jack Bruce). Izvirnik se sicer nahaja na albumu "Daughter Of Time" (1970), v nekoliko bolj simfonični različici pa jo je moč najti tudi na Greenslade albumu "Spyglass Guest" (1973). Gospa Barbara je na tem mestu dala pod usta soprano saksofon. Z njihovo prvo uspešnico "Walking in The Park" (Those About To Die, 1969) so temperaturo nastopa prignali do vrelišča. Clempson in Clarke sta večkrat kar tekmovala kdo bo hitreje odigral določeno pasažo. Pri tem se je zlasti Clarke sukal na odru kot, da bi imel vsaj 20 let manj ter se tako nadvse uspešno usklajeval z "gospo vrtavko" na saksofonu. Med "Stormy Monday" s koncertnega albuma "Colosseum Live" je sicer že fizično vidno upehani Farlowe tako v vokalnem kot odrskim pristopom spet potrdil, da je dedec še vedno v odlični formi. Po tem se je za nekaj časa v družbi steklenice spet poslovil z odra, kajti prišel je veliki trenutek večera na katerega sem že z nestrpnostjo čakal. Na vrsti je bila namreč izvedba njihove največje mojstrovine "Valentyne Suite" z istoimenskega albuma iz leta 1969, razdeljene v štiri sekcije. To je tisti ključni trenutek večera, ko se Colosseum končno res razživijo kot tisti pravi, prefinjeni jazz rock fusion/progresivno rockovski band in tiste barske blues/hard rock elemente potisnejo za nekaj časa na stran. Na uvodni potezi je bil maestro Greenslade, ki nas je na klaviaturah uvedel v prvo sekcijo suite nakar sta Hiseman in Clarke začela narekovati svoje jazzerske vizije. Clempson je z osupljivo hitrostjo na kitari prikazal celo šolo virtuoznosti, pri čemer si je večkrat pomagal tudi s prstnim drsnikom. Stara rockerica Thompsonova nas je medtem spet razveseljevala s svojimi pihalnimi začimbicami. Epske suite, ki je mnoge izmed nas pustila odprtih ust, je bilo vse prehitro konec in legende so se za kratek čas poslovile z odra. Res samo za kratek čas, kajti sledil je ekspresni dodatek v obliki Hisemanovega bobnarskega solo nastopa, katerega je pospremil s šaljivo anekdoto o njegovem spremljanju človekovega prvega pristanka na Luni. Jon tudi sicer med koncertom ni skoparil s šaljivimi pripombami. Še posebno pa je bil navdušen nad ugotovitvijo, da je bilo pod odrom ta večer, kar nekaj mlajših obrazov kot ponavadi. Po monstruoznem solu, ki ga kar ni hotelo biti konec so na oder postopno prikorakali še ostali člani vključno s Farloweom in se zapodili na zadnjo izvedbo večera "Lost Angeles" (The Grass is Greeener) s katero so nas zapustili v najboljši možni luči in si prislužili dolgotrajne ovacije občinstva. S svojim nastopom so Colosseum popolnoma zasenčili tudi žilave valežanske borce Man, katere pa so kljub temu med nastopom počastili z veliko pohvalo na njihov račun.
Težko je verjeti, da glasbeniki katerih povprečna starost je nekaj več kot 60 let igrajo kot, da bi bili še vedno dokazovanja željni mladeniči. Že dolgo namreč nisem videl posameznih glasbenikov, ki bi s takšno iskrenostjo in izjemno sproščenim pristopom uživali med svojim nastopom. Colosseum so svojim nastopom ponudili živ dokaz, da leta glasbenike niso prav nobena ovira, če še zmeraj poseduješ mladostniški zagon in veliko mere srčnosti. Z moje strani so si za svoj nastop prislužili čistko desetko. Zato se z dobršno mero nestrpnosti že veselim prihodnjega snidenja z njimi. Nastop obeh sejalcev semen zgodnjega progresivnega rocka je v nadvse prijetnem grajskem vzdušju minil vse prehitro, a bo gotovo še dolgo ostal v nadvse prijetnem spominu.
na vrh