Leto je naokoli in Nazareth ter Uriah Heep znova pohajkujejo po evropskih koncertnih odrih. Dve legendarni skupini iz Velike Britanije sta v lanskem letu izdali nova studijska albuma! V ožilju legend se pretaka še vedno z neomajno močjo prava življenjska energija, ki ohranja obe zasedbi vseskozi na koncertni poti. Obe skupini sta tudi veliki prijateljici, zato že vrsto let ne čudi, da si delita koncertne odre na isti lokaciji, na isti dan.
Podobno kot v lanskem letu, ko je RockLine na tleh naše severne sosede kar štirikrat ujel na odru obe skupini, od tega sta trikrat nastopili na skupnih koncertih, po enkrat pa ločeno, se je pripetilo tudi letos, da sta se novi evropski turneji obeh skupin časovno in prostorsko pokrili do te mere, da sta se odločili izvesti skupaj nove koncertne termine. Eden takšnih je bil tudi nastop v Feldkirchnu, avstrijskem mestecu, ki je streljal oddaljeno od Celovca, torej praktično za hišnim vogalom poljubnega prebivalca Republike Slovenije. Če ste pravi rocker v srcu in duši, potem seveda takšnega dogodka nikdar ne zamudite in ga tudi tokrat niste.
Tega dne je lilo kot bi bil sodni dan. To pa ni odvrnilo Avstrijske publike, da ne v obilnem številu pridrvela na koncert. Malo preko osme zvečer je na prizorišču dvorane Stadtsaal vrelo in kakih 700 glav je že željno pričakovalo, da stopijo na oder neumorni kovači rock n' rolla škotskih višavij Nazareth. Danes zasnovani kot kvartet, z originalnima članoma v postavi Pete-om Agnew-om (bas kitara, spremljevalni vokal), Danom McCaffertyjem (vokal, škotske dude), mnogo mlajšima kitaristom Jimmyjem Murrisonom in Pete-ovim sinom Leejem na bobnih, so svoj nastop odprli s klasiko Silver Dollar Forger, vzeto iz klasičnega albuma »Rampant« (1974). Po klasičnem škotsko zvenečem intru, so skozi meglo pristopicali na oder, snop bele svetlobe pa je najprej poiskal Jimmyja, ki je načel klasiko z uvodno kitarsko frazo.
Nazareth so se očitno naveličali izvajati skladbe iz novega albuma »Big Dogz« (Edel Records, 2011), zato je to pot njihova set lista izzvenela povsem v klasičnem rockovskem okolju. Že takoj na drugo mesto so postavili izvedbo fenomenalne skladbe Telegram! Znamenito vročekrvno kitarsko frazo stopnjuje zasedba skozi pravi dramatični vihar, v katerem najstarejši še živeči rocker, ki je davno tega požrl cirkularno žago, ta pa mu je obstala za vekomaj v grlu – pevec Dan McCafferty, presune s svojo vokalno posebnostjo, ko njegovo znamenita vokalna interpretacija leze pod kožo, kot triljonska invazija mravljincev. Dan McCafferty, mož za katerega mnogokrat pravim, da je živeče utelešenje moške verzije Janis Joplin, ko s svojim frenetičnim kričanjem nasaja hudiča na kol, je še vedno žariščna točka vseh žlahtnih prvin in glasbeno izpovednih posebnosti skupine. V mirnih točkah, kot sta Dream On in zaključna Love Hurts, je sicer njegov vokal pokazal nekaj skrhanosti, kar pa mu gre odpustiti. Pride pač z leti. McCafferty jih ne šteje več rosnih dvajset, čeprav deluje na odru razposajeno, kot mladoletni žrebec. Njegov vselej zanesljivi tovariš Pete Agnew, je tudi to pot nudil izjemno podporo s spremljevalnim vokalom v družbi krepostnega sina, sicer bobnarja skupine Nazareth Lee-ja, medtem ko je Murrison (temu se k stasu prikradlo kar nekaj odvečnih kilogramčkov zadnje leto) odpihnil dvorano z izredno vživeto odrsko predstavo v kateri je žvrgolela njegova kitara najbolj pristno izpoved rock n' rolla. Tu je nadobvezna klasika Hair Of the Dog, zimzelen in vsakokratni vrhunec slehernega Nazareth šova, tudi v letu 2012. S »kravjim zvoncem« podprta koketno ritmična odisejada, kjer poprime McCafferty obvezno za škotske dude je naznanila, da se nastop bliža ne le k vrhuncu, pač pa tudi h koncu regularnega dela.
Po pričakovanju so fantje v dodatku do kraja razvneli občinstvo z Night Woman in pospešeno rock n' roll klasiko Razamanaz ter hipnotizirali vse zaljubljene z največjim favoritom kariere Love Hurts. Kaj še poreči? Pravzaprav nič, saj so Nazareth tudi z nastopom v Feldkirchnu dokazali, da ostajajo pri polno vitalnih močeh! Zato lahko z največjim veseljem pričakujemo veliki dan, ko bodo, dne 20.09.2012 v družbi še enih legend – veličastnih Wishbone Ash, po skoraj dveh dekadah, odkar so nazadnje nastopili v Zelenem Gaju vasice Dornberk sredi Vipavske doline, znova obiskali Slovenijo z nastopom v Ljubljanskih Križankah.
Po dobrih dvajsetih minutah, malo pred deseto zvečer, stoje na odru Uriah Heep. Glavni nosilci večera. Za njih je oder zrasel v prostrano pisto namenjeno dirkam formule ena, ki so jo v zadnji liniji na podestih zapolnjevali veličastni, gručasto razporejeni bobni Rusella Gilbrooka (to pot brez gonga) in Hammond orgle Phila Lanzona. Desno od bobnov je stal zid Boxovih kitarskih Marshallov, med orglami in bobni na levi, pa adekvatni zid basovskih ojačevalcev Trevorja Bolderja. Luči se zatemnijo, vendar pa to pot uvodni nasneti trik ni bil tipičen. Le kam to vodi? V prvo skladbo albuma »Sea Of Light« (SPV Records, 1995) imenovano Against The Odds. Skladbe Uriha Heep do te turneje še nikdar niso izvajali na živih nastopih. Glede na to, da sodi »Sea of Light« med visoko kotirajoče albume skupine in se po kvaliteti z lahkoto kosa z najvidnejšimi deli skupine iz časov Byronove ere, smo bili priča enkratni uvodni izkušnji in mnogim v avditoriju se je izpolnila dolgoletna tiha želja, da nekoč Uriah Heep uslišijo njegovo željo ter uvrstijo to skladbo na svoj koncertni repertoar. Fantastična izkušnja. Penetrativen riff in razvoj skladbe v visoko oktanski zaključek vzdušja drama teatra, ki ga vodijo melanholični napevi v katere se vključi prav celotna peterica članov Uriah Heep, ko nazorno demonstrira kaj je to perfekcija obvladovanja večdelnega harmoniziranega petja.
Uriah Heep, ki so imeli, kot glavni nosilci koncertnega večera, na razpolago še dodatne pol ure igralnega časa več, kot na Nazareth, so si privoščili tokrat res izjemno set listo. Poleg treh skladb aktualnega albuma »Into the Wild« (2011), so vrnili vanjo energično Overload iz albuma »Wake The Sleeper« (2008), preostanek repertoarja, pa je bil namenjen avanturi s skupino skozi kombinacijo kultnih klasik, ki v set listi ne smejo manjkati (ciljam na obdobje ustvarjanja z Davidom Byronom)in presenečenja, ki jih človek res ni pričakoval v set listi. Po sladostrastju z Against the Odds je skupina polno presenetila z vključitvijo »Demons And Wizards« (1972) štikla Traveller In Time (metalci ga bodo prepoznali po tem, ker ga v svoji prirejeni verziji izvajajo tudi Blind Guardian), k temu dodala popolnoma nepričakovano, sicer manj zanimivo zgodbo - znova iz albuma »Demons And Wizards« imenovano All My Life, požgečkala emotivce s krhko žalostinko Come Away Melinda (prvenec »...Very 'Eavy… Very 'Umble«, iz leta 1970) in se dotaknila časa osemdesetih z »Abominog« (1982) kultom Too Scared To Run. Izvedbo te skladbe iz albuma »Abominog« je Box napovedal tako, da je bila naslovnica tega albuma izglasovana za drugo najgršo izmed izdanih albumov v letu 1982, prvo nagrado v tej kategoriji pa naj bi odnesel Ozzy Osbourne (takrat je izdal album »Speak Of The Devil«, op.p.).
Skupina je znova očarala z izjemno uigranostjo, potrdila veliko stopnjo složnosti in moči zlasti ob izvajanju več delnih vokalnih harmonij, v katere se vključujejo po potrebi prav vsi člani k Bernijevem vodilnem vokalu. Bernie je znova osupnil z izjemno ohranjenostjo vokalne moči, s katero še vedno blesti prav v vseh legah, kitarskemu jogiju Micku Boxu, pa je po solaži v July Morning namišljeni ogenj na kitarskem vratu to pot upihnil prav Bernie. Box je odsoliral ta komad tokrat brez ustaljenega koraka v kazačoku. Izvedba kultne Gypsy je naznanila, da se koncert preveša v svoj zaključni del. Od tu dalje je zasedba dvignila atmosfero do vrelišča v vselej magični in veličastni July Morning ter dregnila občinstvo na noge z eno največjih uspešnic kariere Lady In Black.
Sledi obvezni dodatek, kjer je Mick Box s kompanijo vpoklical na oder pripadnice nežnega spola, da pomagajo »od-bangati« »Lawton era« utripač Free N' Easy, Razbeljen zaključek in malho prešerne zabave je zaokrožila po pričakovanju še Easy Livin', ki pač nikakor ne sme manjkati v nobenem Uriah Heep repertoarju.
Brez napake! Kot vselej na vso moč, suvereno in v soju edinstvene rock n' roll magije. Heep magije, ki te odstreli v povsem drug svet. Pravzaprav ni vzrokov za pritoževanje. Kombinacija z Nazareth je enkratna! Le ena manjša pripomba. Pa še to s strani tistih - razvajenih, ki smo Uriah Heep videli večkrat do tega dne. V repertoarju je navkljub dobrodošli osvežitvi manjkala najmanj Look At Yourself, če ne že Bird Of Prey. Ne glede na časovne omejitve, bi lahko Uriah Heep v repertoarju neboleče zamenjali »Into The Wild« lajno Nail On The Head za eno izmed obeh omenjenih klasik in slika bi bila v vsem izpolnjena.
Kot vselej, ostaja tudi v zadnjih letih neizpodbitno dejstvo, da so tako Uriah Heep, kot Nazareth, enkratna koncertna atrakcija. Preživeli pionirji rocka si zaslužijo vse spoštovanje za kljubovalnost, novo glasbo, ki nam jo še vedno prinašajo in stare klasike, s katerimi skrbijo, da živi kult obeh skupin dalje. Poslušalca še vedno z lahkoto začarajo, ko se sreča z njimi iz oči v oči na koncertni izkušnji. Naj bodo leta obema skupinama še dolgo naklonjena, vsi vi, ki berete tole koncertno izpoved, pa se podvizajte, da si čim prej izborite karte za ogled nastopa Nazareth v Ljubljani, dne 20.09.2012, dokler botri škotskega rock n' rolla še vedno tako radostno in prepričljivo brcajo po odrih!
na vrh