Večer unikatne zvočne perfekcije v režiji angleškega pikolovstva Porcupine Tree (2009)

Pri vsej bitki s časom novega milenija sledeč principu eksistence lepega novega sveta, sta se novi Porcupine Tree album "The Incident" (2009, RockLine recenzija TUKAJ) in nova evropska turneja dobesedno "zaletela v hrbet". Komaj sta se dobro ulegla v ušesa album "Fear Of A Blank Planet" in njegov "podaljšek", EP "Nil Reccuring" (2008), že je angleški glasbeni čudodelnik in genij Steven Wilson s tovarišijo pripravil nov razlog za veselje. To pot bolj kot kdajkoli. Porcupine Tree so z albumom "The Incident" prvič in naposled obiskali tudi Slovenijo.

Naj dodam takoj v začetku tega spisa v sled velikega spoštovanja, da je bilo poročanje s tega dogodka namenjeno največjemu Porcupine Tree ekspertu v Sloveniji, ki pa ga je ravno v obdobju pred koncertom na ležišče postelje prikovala za nekaj dni zahrbtna gripa. Zato skačem v njegove čevlje iz ozadja ter "rezervnega" RockLine plana v katerem vam bom skušal kar se da merodajno predstaviti dogodek, ki bi ga vrli kolega Peter Podbrežnik definitivno obdelal in v pisani besedi karakterno oživil do optimalne potankosti.

Bil je zanimiv dan. 03.11.2009. Četrti špil nove evropske Porcupine Tree turneje! In prav ob obisku v Ljubljani je Steven Wilson praznoval svojo okroglo 40. letnico, odkar je privekal na svet. To je napovedovalo magičen večer, a prevrtimo za začetek naš film nekoliko nazaj. Na uro 20.00, ko so v prenovljenem Kinu Šiški, ki ga, ob visokih standardih, katere prenovljeni prostor danes dosega in ponuja glasbenikom, lahko končno imenujemo za pravi rockovski glasbeni hram slovenske prestolnice.

Na odru se takrat pojavijo trije pobje. Morali bi biti štirje, a so bili le trije. Zgodi se pač. Demians. Francozi. Povsem nepričakovana zgodba o uspehu. V lanskem letu so izdali svoj prvenec "Building An Empire" (RockLine recenzija TUKAJ) pri založbi Inside Out Records. Vsa reč ni ostala neopažena niti Stevenu Wilsonu in ta jih je povabil na Porcupine Tree turnejo. Zgodba o Nicholasu Chapelu gre dokaj podobno, kot zgodba o Stevenu Wilsonu. Nicholas Chapel je sprva predvidel Demians kot projekt enega samega človeka. Niti ni pričakoval, niti hotel zabresti kdajkoli v vode profesionalnosti, dokler ga ne vedočega za tegobe življenja profesionalnega glasbenika  ni obšla želja, da predstavi svojo glasbo množicam. Pravilno se je odločil. Tako je za turnejo zbral ljudi, da mu pomagajo na odru. Kot sem omenil se je zataknilo s klaviaturistom, za katerega je mesto v skupini še danes na razpolago. V lanskoletni skupni turneji s skupino Anathema, so Demians namreč nastopali kot kvartet, to pot pa so morali igrati v Ljubljani z nasnetimi klaviaturami.

Demians delujejo v izrazu težko primerljivo z drugimi skupinami. Vozijo po svoji špuri in ponujajo odlično srednjo mero lahko prebavljive in visoko ambientalne glasbe, ne glede na to, da so aranžmaji lahko tudi konkretno razpotegnjeni in progresivno večplastni (v prelivanju vodilnih motivov). Reč se lahko okarakterizira za progresivni rock, vendar v tem primeru beseda "progresivno" še posebej godi skupini, saj kot rečeno, razvija posebno vejo in sebi lasten izraz. V klaviaturah je skritih mnogo retro vzgibov, niso redke zavese skreirane na zvoku melotrona, ki dajejo glasbi nek ezoterični, transcedentalni moment. Chapel ni mišičasti kitarski heroj, ki bi ga lahko srečali na naslovnicah revij posvečenih dribljanju notnih črtovij. Poba je skromnega videza, poveznjena vlomilska čepica, je njegov zaščitni znak! Njegovo igranje je osredotočeno na plasiranje hreščavo razmazanih akordov, ki modro zapolnjujejo zvočno sliko, z redkimi solažami če sploh, enoglasni okraski so plasirani zgolj na prehodih in služijo za kreacijo atmosferičnih preskokov. Vokal je možat, srednje intoniran, topel, a obenem melanholičnega pridiha in bi se lahko dobro ujel v kombinaciji z grunge vzgibi. A to je zgodba za drugi čas. Skratka odlična srednja špura kombiniranja modnega s prvinami retro progresivnega rocka, niti za trenutek ni dolgočasila in je predstavila odlično uverturo v večer s Porcupine Tree. Spredaj se je Chapela nekoliko slabše slišalo v vokalu, sicer pa je bil zvok skozi nastop Demians silno všečen. Nicholas je posvetil skladbo The Perfect Simmetry šefu Porcupine Tree, kot darilo za rojstni dan.

Kakih pet let intenzivno spremljam to skupino. Vselej sem iskal možnost, da jih srečam v živo. Redkih 50 minut druženja sem sicer užil na Nova Rock festivalu v lanskem letu (RockLine reportaža s festivala TUKAJ), a to še zdaleč niso bili pogoji v katerih bi si želel užiti njihovo glasbo. Glasbeni perfekcionisti tipa Porcupine Tree se obiščejo obvezno v dvoranah zaprtega tipa. Manjši je prostor, več je intimnosti. Kino Šiška se je za to izkazal, kot idealni ambient.

Skupina je že s prihodom na oder pokazala, da se odlično počuti in da so vsi vzvodi njenega optimalnega funkcioniranja na odru uglašeni na pravo frekvenco. Wilson je več kot navdušen nad albumom "The Incident" in zato se je odločil, da Porcupine Tree na turneji odigrajo kar cel album.

Nastop so tako smiselno razdelili na dva dela. Prvi je bil v celoti namenjen izvedbi "The Incident", drugi pa se je dotaknil preteklih obdobij ustvarjanja skupine. "The Incident" kot album znova dokazuje, da ne glede na to, da gre za deveti studijski album skupine, Wilson nikakor po vseh navdušujočih izdajah, še zdaleč ni izgubil kreativnega naboja. Zato odkriva nova glasbena obzorja za skupino, predstavlja novo, drugačno zgodbo, premika bariere ustvarjanja, raziskuje nove dimenzije. V vsem unikatno "Porcupineovsko", a sveže in navdahnjeno. "The Incident" se za razliko od predhodnih dveh albumov, znova ozira na integracijo večje zvokovne raznolikosti. Zlasti je več poudarka na ambientalnih delih, kjer stopa v ospredje zavesa Barbierievih klaviaturskih učinkov, ali stopa jasno pred poslušalca le Steven sam s svojim tanko čutno prevzetnim petjem ter akustično kitaro. Torej trenutki nažiganja s prejšnjih dveh albumov, so to pot umirjeni in poslušalcu servirani na nekoliko bolj prefinjen način.

Prvi popadljivi trenutek je seveda predstavil kar The Blind House v otvoritvenem delu koncerta s tipično grabežljivim, a mračno poudarjenim vodilnim kitarskim vzorcem. Steven Wilson priraca na oder bosonog, se postavi za mikrofon in se dotakne prvih verzov. Že ta skladba je pravo merilo za sledeče. Nivo uigranosti, nivo uglasitve (kvaliteta zvoka). Gre mar dvomiti v primeru Porcupine Tree? Da. Če bi jih postavil v dvorano Cvetličarna Mediapark. V Kinu Šiška je bil zvok vzet kot iz škatlice. Vsiodtenki, od prelivov Barbierijevih zvočnih prelivov na klavaiturah, ki so pomembni tvorci visoko ambientalnega sveta skupine, do pravilne uravnovešenosti med Wilsonovo in Wesleyevo kitaro, tu je nevidni garač in basist večnega nasmeška na obrazu colin Edwin z nazaj poveznjeno čepico v slogu Gibbota, pa enkratni bobnarski žongler Gavin Harrison. Vsi natanko vedo kaj počno in vsi pristopajo k stvari s popolno kontrolo pridige odrske izvedbe. Vse je bilo pospravljeno in počiščeno, da si lahko resnično razločil sleherno zvočno nianso, zvočni odtenek. Tudi prekrivajočih se linij klaviatur in "glissando kitar", največkrat kar med Wesleyem in Barbierijem, nasploh v točkah, kjer se je Wilson posluževal akustične kitare.

Wilson podžge občinstvo v enem od premorov v začetnem delu, ko zaželi dober večer v slovenskem jeziku in vpraša prisotne: "Kako ste?" Kar lepo bi mu steklo, če bi se lotil hitrega kursa učenja slovenščine. Seveda je moral dodati, da je skupina počaščena, ker lahko prvič nastopi v Sloveniji. Po The Blind House, je nekdo zavpil "Freebird", ki se je v tem primeru spretno navezoval na kombinacijo vodilnega verza refrena skladbe The Blind House "Free love". Vendar pa je ta trik nekoliko starejši, saj izvira iz DVDja "Arriving Somewhere" iz leta 2006. Wilsona, ki je s tem vzklikom še kako dobro seznanjen, je to spravilo v neverjetno dobro voljo in smeh. V slogu uglajenega angleškega gospoda je pospremil "pripombo" z besedami, da nocoj te skladbe pač Porcupine Tree žal ne bodo igrali. Publika se je zlasti vnemala na skladbe silno spevnih refrenov kot so Drawing The Line, pa naslovno skladbo. Time Flies je sama po sebi predstavljala bravurozen trenutek prvega dela. Integralna pesem prvega dela, popadljivega refrena in izrednega srednje instrumentalnega dela s psihadelično solažo, ki magnificira neobhodni občutek, da je tu prisoten kanček Pink Floydovske energije in zgradi povsem drugo vzdušje na sredini skladbe. Zlasti je zmagovito deloval zaključni del prvega dela, kjer je še posebej do izraza prišel superiorni občutek izjemne uigranosti skupine, ki se je kot za šalo prebijala skozi raznoliko zasnovo mngoterih vodilnih motivov, ki jih je nizala drugega za drugim. Ob tem ni treba omenjati hipnotičnega občutka, ki je na trenutke prisotne v dvorani povsem umiril, da ob premorih nisi slišal niti ene same besedice, niti vzdiha, ne nedolžnega kašlja ali smrkanja, nič!

Prebili smo se do zaključne I Drive the Hearse prvega dela koncerta. Wilsonov značilni "Beatlovski" pristop podajanja verzov, vključujoč barvo glasu, sam angleški akcent, je tisti pomemben faktor, ki je polno oživel tudi na Ljubljanskem koncertu. Skladba krhkih zvočnih kolažev, ki je dodatno poudarila pomen Wilsonove moči same vokalne subtilnosti, je pospremila skupino prvič v zakulisje. Naslednjih 10. minut so na odru kraljevali tehniki, ki so pripravljali vse potrebno, da zaplujemo v drugi del koncerta.

Stvar se je na moč zresnila, ko skupina zariffa v drugi del z "Deadwing" (2005) skladbo The Start of Something Beautiful. Zlasti se je ob tem snelo skupinici vročekrvnih Italijanov, ki so se posebej razveselili te skladbe, na desni strani dvorane, tik ob vznožju odra. Skupina je v tem delu nizala sosledje "hitre" in "mirne" skladbe. Ugodno je presenetila vključitev "Lightbulb Sun" (2000) klasike Russia On Ice, ki je nanizala najbolj temačno atmosfero koncerta, občinstvo pa se je prebudilo iz transa zlasti s silno poskočnima "Fear Of A Blank Planet" (2007) skovankama Anesthetize ter Way Out Of Here. V slednji se je kitarist Wesley še posebej proslavil, za odličnega spremljevalnega vokalista. Obe skladbi sta ponudili trenutek, ko so se Porcupine Tree resnično razleteli po odru, razmahnil se je zlasti Gavin Harrison, ki je sprašil nekaj zavidna vrednih dlakocepsko odmerjenih prehodov, na fantastično uglašenih bobnih, da so ti dodatno dvigovali dlake na koži v erektilno stanje. Nekako pričakovani Lazarus ("Deadwing", 2005), je znova zazibal dvorano v drugo sfero. Porcupine Tree niso zaobšli niti EP-ja "Nil Reccuring" iz leta 2008 ter se tako lotili znova bolj "cerebralne" Normal, skladbe, ki nosi motivsko vpetost balade Sentimental.

Veliki finale pa je Wilson pospremil z napovedjo skladbe, ki jo Porcupine Tree danes bojda silno redko izvajajo, če sploh ter jo želijo izvesti za ta posebni večer v Ljubljani. "In Absentia" (2002) klasika in vsem oboževalcem zelo priljubljena Blackest Eyes. Enkratni izbor za intenzivni finale, kakršnega si skorajda človek ni upal predstavljati niti v najbolj blodnih sanjah. Ura in 55 minut se je odvrtela naokoli (brez premora), ko je skupina ob intenzivni podpori prvih vrst občinstva prikolovratila svoj špil do konca regularnega dela. V zmetaliziranem pulziranju vodilnega riffa, se je skupina poslovila od publike.

Ta je ob glasnih ovacijah, ob katerih je cela dvorana tolkla z nogami ob tla, morala priti na oder da izvede dve želeni "In Absentia" klasiki. A brez protokolarnega dela pred tem, le ni šlo. Ob namigu kitarista Johna Wesleya je najprej skupina ob podpori občinstva zapela "happy birthday" zdravico Stevenu Wilson. Nato pa znova k akciji - atrakciji! Začenši s Sound Of Muzak, odlično parodijo na današnji uničujoči pristop glasbene industrije, katere viroza nezadržno razjeda srž zdravega izražanja skozi glasbeno umetnost, naraven razvoj in zorenje skupin skozi zaporedja izdanih albumov itn... Pustimo to za drug esej. Porcupine Tree so nas še zadnjič zazibali v popolno glasbeno perfekcijo unikatnega sveta njihove izpovedi. Pobje so še zadnjič spravili kvišku publiko v dvorani, ko so se lotili priljubljene Trains. Izvedba je bila praktično identična tisti, ki se nahaja na že omenjenem DVDju iz leta 2006. Na sredini z nekoliko daljšo prekinitvijo, kjer se vključi v originalni studijski verziji skladbe cepetanje pet. Tam sta Wilson in Wesley podžgala občinstvo k ploskanju, ki je kot ulito povzelo takt omenjenega tleskanja, skupina pa je še zadnjič udarila na odru. Wilson je po dveh ponovitvah verzov "Always the summers, are slipping away"... s preostalo četverico sunkovito zaključil koncert z gromkim: "Thank you!"

Odličen ambient dvorane za nastop skupin kova Porcupine Tree, s silno posrečeno predskupino. Popolna kapitalizacija zvočne perfekcije, perfekcije izvedbe, perfekcija razvoja ravnovesja popolne zvočne slike na odru, za kar smo, ob kompleksneje grajeni zasnovi glasbenega izraza, kot ga gojijo Porcupine Tree, na koncertnih obiskih mnogokrat prikrajšani, pa to pot ni bila v ničemer ogrožena. Mojstri in ena vodilnih skupin, ki kleše visoko ambientalno prog rockovsko vsebino, v katero vključuje metal prvine, kot tudi modne alter rock naravnanosti, so pričarali v Kinu Šiški enega najboljših koncertov v tem letu v Sloveniji. To je bil eden tistih redkih koncertov, ki mu lahko rečemo. "Koncert brez madeža!" Vsi ki ste ta koncert zaradi kakršnihkoli razlogov zaobšli, se ste lahko to pot upravičeno jezni sami nase. Ob tem bi izrazil vso čast in pohvale tudi organizatorju dogodka Master Of Metal, ki je po izpeljavi koncerta Dream Theater izpred treh dni, pričaral še en rajski večer za vse sladokusce in glasbene gurmane, ki se kurimo na sporočilnost progresivnega rocka, kakršnih v Sloveniji še kako primanjkuje. Upajmo, da bo takšnih pri nas še mnogo.

fotografije: Robi Lipej