Zadnja leta so poletne koncertne sezone zares naporne. Če že ne domača gruda, pa soseska ponuja celo paleto koncertnih srečanj z velikani svetovne pop in rock scene. Ena izmed v tem oziru dejavnejših regij je tudi Furlanija - Julijska krajina, ki je to poletje med drugim gostila Gordona Matthewa Thomasa Summnerja, bolj znanega po umetniškem vzdevku Sting.
Sting je velikan britanske in svetovne glasbene scene. S skupino The Police je na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta okusil vso sladkobo stadionske veličine, po njenem razpadu sredi osemdesetih pa se je osredotočil na solistično kariero. Stopil je iz novovalovskih okvirjev in z žanrsko neobremenjenostjo začel nagovarjati še širšo množico poslušalscev, kar ga je sčasoma uvrstilo med največje britanske glasbenike. Sting je lansko leto izdal svoj dvanajsti studijski album »57th & 9th« (recenzija tukaj), letošnje leto pa je v celoti namenil njegovi koncertni promociji.
Na Stingovo turnejo so opozarjali celo jumbo plakati po osrednji Sloveniji, ki so vabili v puljski amfiteater, severnim Primorcem in Rockline ekipi pa je bolj ustrezal koncertni termin v Čedadu (Cividale del Friuli). Bolj kot smo se tistega torkovega večera približevali Čedadu, temnejše je bilo nebo, oblaki grozečega izgleda pa so samo še zlovešče čakali, kdaj bodo odplaknili večerni dogodek. K sreči je vreme zdržalo, tako da z izjemo pogrezajočih se stolov na razmočeni zelenici koncertnega prizorišča, vreme ni vplivalo na razvoj odrskega dogajanja.
Zbirajočo se več kot pettisoč glavo množico je sprva ogreval britanski kantavtor (Stingov sin) Joe Sumner, a sva spričo gneče na vstopu in iskanju nama namenjenih oštevilčenih sedežev z Jernejem njegov nastop skoraj v celoti zamudila. Čakanje na glavno zvezdo večera je bilo dolgotrajno, Sting s spremljevalno ekipo se je tako na odru pojavil šele okoli pol desete ure, ko je nad pokrajino že legla noč.
Koncertni večer je Sting začel z The Police štiklcem Synchronicity II. V preprosta oblačila odeti, z bas kitaro v roki in stacionarnim mikrofonom sredi odra je Sting deloval preprosto - starošolsko. Nobene pompoznosti v nastopu, odvečne odrske produkcije, projekcij ali česa podobnega. Samo on, maloštevilčna spremljevalna zasedba in muzika - z dvema besedama: stara šola!
Že uvodni del je postregel z nizom hitov, katerih zakladnica je pri Stingu dobesedno neizčrpna. If I Ever Lose My Faith in You, Spirits in the Material World ter Englishman in New York so si sledili eden za drugim, odlično hitovsko sosledje so kazili zgolj sunki vetra, ki so odnašali zvočno sliko, pri čemer so jo najslabše odnesli od odra najbolj oddaljeni poslušalci.
Sting je obljubljal svojo najbolj rockovsko obarvano turnejo zadnjih let, kar je navsezadnje logična poteza po izdaji albuma »57th & 9th«, na katerem se je znebil klasičnih in renesančnih prijemov, s katerimi se je spogledoval zadnje desetletje. To smo tudi dobili, kljub poskočnim tempom The Police predelav in rockovskemu okostju svojih kasnejših pesmi pa v glasbenikov DNK sodi tudi spogledovanje s glasbo svetov, za kar je skrbel zvok harmonike in tolkal v pesmih She's Too Good For Me ter Mad About You. Po akustičnih, doživljajsko izredno intenzivnih Fields of Gold ter Shape of My Heart je s pesmima Petrol Head ter One Fine Day naposled napočil čas tudi za predstavitev poslednje studijske stvaritve.
Kljub temu da britanski glasbenik šteje že častitljivih 65 let, je njegova odrska drža izredna! Atletsko izklesano telo priča o dobri telesni kondiciji, nekoliko nižjega vokalnega registra pa mu pač ne gre zameriti. Unikatna vokalna barva je namreč tista prepoznavna karakteristika njegove pevske identitete, ki je ne more zgrešiti niti povprečni glasbeni ljubitelj. V refrenih so Stingu vokalno podporo dajali Joe Sumner in njegova skupina The Last Bandoleros, tudi oni pa so bili pri hitih kot sta Message in a Bottle ter Walking on the Moon preglašeni s strani okoli 7000 prisotnih grl. Sting je med skladbami s publiko prijazno komuniciral, skorajda v večini primerov v italijanščini. Skozi večer je ves čas prilival olje na ogenj, kar je med The Police hitom Roxanne z njihovega prvenca rezultiralo z vsesplošnim stampedom iz sedišč tik pod oder v središče dogajanja. Spremljevalna skupina, ki so jo sestavljali kitarist Dominic Miller, bobnar Josh Freese in Dominicov sin, prav tako na kitarist, Rufus, je skladbo Roxanne začinila s tematskim izletom v še starejši zimzelen Ain't No Sunshine (original Bill Withers), predno so se po slabi poldrugi uri glasbeniki prvič poslovili z odra.
Ob povratku je razgreto ozračje (za sicer mrzel poletni večer) še dodatno zanetila novovalovska uspešnica Next to You, sledila pa je živa prezentacija udarnega singla z novega albuma I Can't Stop Thinking About You, ki po svoji ritmični zasnovi sramežljivo spominja na zlate čase The Police. Slovo od skupnega druženja je pripadlo največjemu radijskemu hitu Stingove kariere The Police klasiki Every Breath You Take, zato seveda v zraku ni izostalo na tisoče mobilnih aparatov, takih in drugačnih ploščic ter zaslonov vseh vrst in velikosti, kar je na koncertnih dogodkih zadnja leta zares moteč faktor. Skorajšnje slovo! Ko se je del publike že gnetel na izhodu, se je Sting tokrat brez spremljevalne zasedbe vrnil na oder z akustično kitaro in zaigral še čutečo balado Fragile. Magično!
Stingova prezenca je tudi v letu 2017 še dovolj močna, da obiskovalca za dobro poldrugo uro ugrabi in ga popelje na potovanje med glasbenimi hiti iz zadnjih štirih desetletij. Leta se mu skoraj ne poznajo in obiskovalec bi po videnem težko verjel, da je gospod že sredi sedmega desetletja življenja. Na roko nam je šlo tudi nebo, ki je kljub grozeči, oblakom zdržalo brez naliva, tako da smo se iz Čedada vsak proti svojemu domu odpravili z novim močnim koncertnim izkustvom.
na vrh