Kar so bili za našo generacijo Iron Maiden, Judas Priest, Metallica in sorodni dinozavri metala, so za današnjo mladino Korpiklaani, Amon Amarth, Eluveitie, Sabaton in ja, tudi Children of Bodom. V dolga nesmiselna teoretiziranja zakaj je tako in če je prav ali narobe se ne bom spuščal; časi (in okusi) se (žal?) spreminjajo. Finske jezernike Bodom je mlajša publika posvojila za svoje in vodja skupine Alexi Laiho je že lep čas prava ikona. Gotovo pa je eno, Children of Bodom si takšnega statusa niso zaslužili kar tako, temveč s trdim delom in neštetimi koncertnimi kilometri. Nekaj so jih tokrat v sklopu evropske turneje ob promociji novega albuma Halo of Blood pretekli tudi v ljubljanskem Kinu Šiška.
Finci so tokrat na turnejo vzeli, no, Fince. Čast za Children of Bodom ogrevati evropske odre je tokrat doletela modernejše obarvano death metal zasedbo Medeia. Meni, po pravici, vse do osme petnajst povsem neznano ime, kar pa se je hitro spremenilo, saj v skupini deluje nekaj že znanih imen. Najbolj očitno je v ospredje stopil vokalist Keijo, ki kruli in kriči v precej bolj znani finski grind mašini Rotten Sound, klaviaturistko Lauro pa smo pri nas celo že videli, in sicer pred časom kot koncertno članico finskih MyGrain. Medeia so, presenetljivo, stopili že pred lepo napolnjeno Katedralo Kina Šiške in, glede na kakšne glasbene abortuse običajno poslušamo kot predskupine, tudi prijetno presenetili. Nekaj hudo revolucionarnega Finci ne odkrivajo, igrajo pa iskren death metal preoblečen v moderne prijeme z izrazitim gruvom in dodatkom atmosferičnih klaviatur precej možate Laure. Finci so pod vodstvom karizmatičnega Keija odigrali na moč energično, oder je bil resnično poln predvsem kitarske trojice, ki se je sem ter tja razmetavala od prve do zadnje sekunde. Skupina je uspešno predstavila pravkar izdano ploščo Iconoclastic, res dobro ogrela publiko ter poskrbela za humoren vložek pogovora z Luciferjem, ki je občinstvo pozival k še glasnejšemu sodelovanju.
Tudi, če bi hotel pa ne bi moral nikakor skriti pravega razloga za obisk torkovega koncerta, poljska tehnična death metal zverina Decapitated le ni kar tako eno najbolj spoštovanih imen žanra. Poljake je pohvalil celo veliki Tomas Haake, nečloveški bobnar Meshuggah in to pač ni referenca, ki se jo jemlje zlahka. Poleg tega pa ne pomnim benda, ki bi se po tako hudi tragediji – smrti izjemnega bobnarskega talenta Viteka v prometni nesreči po kateri še danes ni okreval nekdanji vokalist Covan – vrnila tako mogočno. Res je edini še originalni član, Waclaw »Vogg« Kieltyka pravo utelešenje mota »From Pain to Strength« (intervju z njim boste lahko prebrali kmalu). Decapitated še vedno letijo visoko na krilih fenomenalne povratniške plošče Carnival Is Forever, ki jih je obudila od mrtvih in tudi tokrat je bila večina njim odmerjenega časa namenjena temu karnivalu tehničnega death metala. Po mirnem uvodu s Silence je bend nemudoma eksplodiral v nihilistično bombo Pest in kljub nekoliko slabši zvočni sliki (odmev vokala, na trenutke pretihi tako bobni kot kitara) dokazal zakaj ima status kakršnega ima. Za bobni je tokrat znova sedel novinec, francoski bobnar, katerega imena mi žal ni uspelo ujeti. Ta je zamenjal pred kratkim odpuščenega Paula, ki je odpadel kot stare gate, pokazal pa je precej solidno igro, vseeno pa ostal daleč za statusom Viteka ali Krimha. Prekleto, še vedno pogrešam to avstrijsko bobnarsko žival (ki je, mimogrede pravkar izdal zelo dobro solo ploščo). Kljub temu so bili Decapitated znova vrhunska apokaliptična doza adrenalina – Vogg je prava kitarska rif mesoreznica in šola tega, kako mora zveneti in delovati bend z eno kitaro. In čeprav Vogg večinoma reže masivne, nagruvane rife je naravnost ubil s solažo v 404 ter thrashersko navdahnjenim Lying and Weak. Čeprav bi lahko Rafal dal od sebe kakšno besedo več in tako upravičil vlogo frontmena pa je vsaj primerna njegova pošastna vokalna igra. Decapitated so presenetili še z ubijalsko Flash-B(l)ack z albuma Organic Hallucinosis in za zaključek postregli nepogrešljivo klasiko Spheres of Madness. Čas bo že za novo ploščo, a Poljaki v živo (še) vedno meljejo kot wood chipper scena iz Farga!
Children of Bodom so na oder stopili nekaj čez deseto (ko bi morala za večino publike že obveljati policijska ura, hehe) in suvereno udarili s Hate Crew Deathroll rušilcem Sixpounder. Publika je zasedbi od prve sekunde dalje jedla iz rok, tako glasnega in odzivnega občinstva nisem v Kinu Šiški doživel od prvega koncerta Megadeth, pa si upam trditi, da je bila nabita Šiška tokrat še glasnejša. Finski zasedbi se pozna, da neprestano koncertira že od prelomne plošče Something Wild, ki jih je izstrelila na metalsko prizorišče. Children of Bodom so na odru nezmotljivi, na roke jim je šlo tokrat tudi dobro ozvočenje. Bobarska trdnjava Jaske Raatikainena je povzročala prave potrese in fant je po opnah zares udrihal kot Hulk. Jaska smash, heh. »Fotr« benda Roope Latvala je znova dokazal mojstrsko ritmično podporo Alexijevim visokoletečim in nadzvočnim arpeggiom, na trenutke nekoliko zdolgočaseni Janne pa znova uspešno in brez večjih težav po črno belih tipkah pariral Laihovim hitroprstnim potezam po strunah (vseeno pa si ne morem kaj, da ne bi bolj za šalo kot zares citiral Brucea Dickinson: »You can't play heavy metal with keyboards« iz pogovora s češkim fenom v dokumentarcu Behind the Iron Curtain). Vse oči publike pa so bile seveda uprte v »Wild Childa«, ki je publiko, pa čeprav z naučenimi, nespontanimi in klišejskimi nagovori ves čas držal v pesti, ob tem pa dokazal, da je človek, ki je s kitaro očitno zraščen. Se je pa Alexi vsaj otresel pretiranega kletja iz preteklosti ob katerem je izpadel kot jezni ameriški najstnik. Children of Bodom so se po več letih studijskega povprečja z novo ploščo vrnili na prava pota, kar je dokazala skorajda black metalsko zveneča naslovna skladba Halo of Blood, v nadaljevanju pa predvsem epska koračnica Dead Man's Hand On You, ki predstavlja velik odmik od pogosto prežvečenega ponavljanja arpeggio vojn med Laihovo kitaro in Jannejevimi klaviaturami. Finci so Šiško ogreli še s fantastično igro svetlobnih učinkov (predvsem med omenjeno Dead Man's Hand, ki je epski prizvok z vrtečimi se »disko« lučmi še nadgradil) ter projekcijami na steni za skupino. Te so večkrat izpisale črke COB s strupeno rdečo barvo in poudarile tematiko skladb ter publiko še podžgale.
Children of Bodom ni kaj očitati, odigrali so odličen koncert, pa čeprav z majhno mero spontanosti. A koncertni kilometri in kilometri s seboj pač prinesejo tudi to. Halo of Blood je za Fince nova studijska zmaga in plošča, ki jim očitno veča že tako široko fenovsko bazo. In če so Children of Bodom za mlajšo, najstniško publiko odskočna deska v… khm… dopustite mi malo metal elitizma, resnejše glasbene vode, toliko bolje.
na vrh