Eden od utemeljiteljev rock glasbe, prvi vokal kultnih Led Zeppelin, eden in edini Robert Plant, je v sklopu turneje, ki napoveduje novi album, obiskal tudi italijansko Piazzolo Sul Brento.
Nekdanji prvi glas kultnih Led Zeppelin je svojo solo kariero začel kmalu po njihovem razpadu, ki ga je povzročila prezgodnja smrt bobnarja Johna Bonhama leta 1980. Prva samostojna plošča »Pictures at Eleven« iz leta 1982 pa še ne predstavlja spremembe sloga, kakršnega lahko zasledimo na novejših ploščah, saj so le te zmes rocka in takrat popularnega novega vala. Kljub razpadu skupine Robert ni prekinil stika z ostalimi člani, temveč je z njimi sodeloval še naprej. Največ je sodeloval z nekdanjim kitaristom Jimmyjem Pageom, s katerim sta izdala tudi tri studijske izdelke. Leta 1984 sta v sodelovanju z Jeffem Beckom posnela »The Honeydrippers: Volume One«. Med letoma 1994 in 1998 pa sta sodelovala v skupnem projektu Page&Plant, ko sta izdala »živo« ploščo z naslovom »No Quarter: Jimmy Page and Robert Plant Unledded”, leta 1998 pa še studijski “Walking into Clarksdale«. Leta 1993 izdana »Fate of Nations« predstavlja tudi uradni začetek eksperimentiranja z drugimi žanri, saj je na njej poleg rocka moč zaznati tudi močan vpliv ljudske glasbe. Po nekaj letnem sodelovanju z Jimmyjem Pagem, je leta 2002 izšla plošča »Dreamland« na kateri je Robert le še razširil rabo glasbenih zvrsti. Plošča namreč predstavlja odlično fuzijo bluesa, folka in psihedeličnega ter hard rocka. Leta 2005 je nekdanji zrakoplovec izdal slogovno še bolj razburkan »Mighty ReArranger”, kjer se je s pomočjo mešanice progresivnega in hard rocka ter številnih etno zvrsti odpravil v svet misticizma, usode, filozofije in religije. Leta 2010 je luč sveta ogledal album “Band of Joy” s katerim je Robert tudi oživel svojo nekdanjo istoimensko skupino in se z njo odpravil na krajšo turnejo. V letu 2012 se je skupaj z večino člani svojega nekdanjega spremljevalnega banda Strange Sensation lotil novega projekta z naslovom Sensational Space Shifters, ki bo osmega septembra letos izdal tudi svoj prvi album z naslovom »Lullaby and... The Ceaseless Roar«.
Kot sem že prej omenil, se je Robert Plant oglasil tudi v Italiji, 14. julija. Po krajšem čakanju so se ob 20.30 končno odprla vrata na koncertno prizorišče, ki so ga kaj kmalu zapolnili predstavniki vseh generacij. Staro in mlado je kmalu v celoti zapolnilo festivalno območje in vneto pričakovalo zvezdo večera, neuničljivega Britanca Roberta Planta. Odlično vzdušje, ki nam ga je pričarala prostornost amfiteatra Camerini, so najprej še dodatno začinili ameriški južnjaški rokerji North Mississippi Allstars. Odločno uigrani trio, ki deluje že dobri dve desetletji, sestavljata sinova Jima Dickinsona (producenta, ki je se v preteklosti sodeloval s številnimi znanimi imeni, kot so Rolling Stones in Bob Dylan), Cody in Luther ter basist Chris Chew. Zasedba pa ne slovi zgolj zaradi slavnega očeta in Luthrovega večkratnega sodelovanja z Black Crows, ampak tudi zaradi glasbene dovršenosti. Vsi trije člani namreč obvladajo več, kot le eno glasbilo in si zato med nastopi aktivno menjajo vloge. Pevec pri eni pesmi je nato kmalu bobnar pri drugi.
Po dobri uri potepanja po svetu bluesa je na oder stopil tudi Robert Plant. Vitalni Anglež je pri svojih petinšestdeset letih še vedno v odlično formi in tako brez težav konkurira številnim aktualnim vzornikom, ki dandanes krasijo stene številnih najstnic. Dobro uro in dvajset minut dolgi nastop je s skrivnostnim uvodom napovedoval, da bo pot v neznano še zelo zanimiva. Začetno zasanjanost ritmov, ki so nas popeljali v svet arabskih princev in vročih užitkov v sultanovih sobanah je še dodatno začinila kultna No Quarter, ki je nastala pod okriljem Led Zeppelin. Eksperimentalna žilica Roberta Planta in odličnost kitarskega virtuoza Liama Tysona sta skrivnostno fuzijo progresivnega in psihedeličnega rocka predstavila v popolnoma drugačni luči. Skrivnostna zasanjanost, ki jo lahko slišimo na plošči House of Holy je bila tokrat prepletena s številnimi zvoki, ki jih lahko zasledimo na Robertovih novejših ploščah. Sledila je noviteta Turn It Up, ki je skupaj s še nekaj novostmi (Little Maggie in Rainbow) dokazala, da neuničljivi Anglež še ne razmišlja o upokojitvi. Med nastopom smo lahko slišali tudi priredbo skladbe Spoonful, saj nam jo je njena psihedelična preobleka predstavila v popolnoma drugačnih dimenzijah. V preostanku večera nam je Robert Plant postregel še z nekaj napevi iz bogatega repertoarja Led Zeppelin, ki jih je tudi tokrat obarval v slogu ljudskih viž. Šarmantni Anglež je tako na koncertu nadaljeval s skladbami Black Dog, Babe I'm Gonna Leave You in Going to California, nastop pa je zaključil z nepozabno Whole Lotta Love. Nekaj minutno klicanje banda je kmalu obrodilo sadove, saj so se fantje vrnili in odigrali še dve pesmi. Zadnji del koncerta se je tako začel s pesmijo Nobody's Fault but Mine, ki je v pravilni kombinaciji vratolomnega venčka skladb Communication Breakdown in Rock and Roll poskrbela, da je zapuščina Led Zeppelinov (ponovno) ostala neomadeževana.
Robert Plant je s svojim nastopom dokazal, da leta niso pogoj za barvo glasu in karizmo. Danes 65-letni Britanec namreč lahko še vedno teka po odru in poplesava z mikrofonom. Žal razpon glasu ni odporen proti času, saj je bil tempo skladb bistveno počasnejši kot tisti s katerim je zaslovel. A nič zato. Nekoliko počasnejša izvedba je s pomočjo odličnih akustičnih vložkov ustvarila prav poseben čar, ki bo še dolgo ostal v spominu vseh obiskovalcev. S svojim nastopom je Robert Plant tako dokazal, da še vedno ohranja primat prvega med enakimi, saj je s svojim nastopom več kot izpolnil pričakovanja. Če ste šli na njegov koncert, ker ste pričakovali divje letanje in kričeče zvoke ste se močno ošteli, saj je gospod v preteklih letih dozorel in izkusil marsikaj. Njegovi stihi so namreč kakor vino – z leti postajajo boljši in zrelejši, prav tako pa še raje izbirajo občinstvo.
na vrh