Zanimiva kombinacija je obiskala ljubljanski Orto bar na zadnji petek letošnjega maja! Jeseniški kitarski as Grega Habič s svojo spremljevalno ekipo in progresivni thrash metalci Cordura, ki jih vodi velenjski kitarist Tim Draksler (ex-Intercpetor, ex-Decilence). Navkljub odločnemu žanrskemu razkoraku med skupinama, veže oba izvajalca skupno sodelovanje Grege Habiča in Tima Drakslerja, ki sta se pojavila v gostujočih vlogah drug pri drugem. Tim je prispeval solažo na aktualnem studijskem albumu Grege Habiča »Kill the Engine« (2014), Grega pa solažo na prvencu zasedbe Cordura »Astral Projection« (2014).
Prvi so na oder stopili Cordura v postavi Tim Draksler (kitara), Nejc Heine (vokal), Uroš Apat (bas kitara) in Grega Plamberger (bobni). Bend je na koncertu predstavil studijski prvenec »Astral Projection« in osupnil z vrhunsko uigranostjo. Skladbe nosijo prepoznavnost in po tej plati so si Cordura že v začetku postavili prave temelje na katerih lahko sproščeno in ambiciozno nadgrajujejo svoj prepoznavni glasbeni dosje. Glasbe skupine Cordura je ambiciozno nastavljena. Gre za zanimivo zmes za katero lahko iščemo osnovo žanrsko izhodišče v prvinah Bay Area thrash metala, ki je dal skupine, kot med drugim Testament, Forbidden al Heathen, vendar pa Cordura ne vztrajajo v tem tipskem kalupu, pač pa vgrajujejo v aranžmaje tudi zahtevnejše, to je progresivno obarvane pasaže, zaznavni pa so celo elementi jazza. Vsekakor tempo in atmosfera dinamično valovita skozi igro, s svojo predstavo pa imponira v ekipi zlasti virtuozni Tim Draksler z vratolomno ekspresijo raznolikega kitarskega igranja in mikastenja supersoničnih kitarskih solaž. Nejc Heine se je s svojim grčavim ekstremnim vokalom »razmetal« konkretno na odru ter vnesel slikovito noto zloveščnosti ter agresije, medtem ko se je ritemski dvojec Apat/Plamberger predstavil, kot izjemno koherentna naveza, ki učinkovito in zanesljivo vzdržuje čvrsto ogrodje kompozicijam.
Žal je bila edina težava znova slab obisk Orto bara. Petek zvečer, človek bi le upal na kaj več. Bendu se je videla blaga poklapanost zavoljo tega dejstva, vendar pa se bodo časi tudi v tem oziru zagotovo v prihodnje zjasnili. Corduro lahko ujamete v živo na festivalu Live After Death v Komnu v prvem vikendu letošnjega julija. Bend bojda že ustvarja material za novi studijski album.
Lepo je spoznanje, da se v koncertno aktivnost vrača znova tudi Grega Habič oziroma njegova skupina Grega Habič Band. Poleg Grege so v skupini še kitarist Peter Pavičič in vselej zanesljiva ritmična naveza relacije Klemen Gasar (bas kitara) in Blaž Soklič (bobni).Bend, k smo si ga ogledali pred dobrim mesecem, sredi aprila v novomeškem Lokalpatriotu, je tokrat le prišla podpret nekoliko močnejša »delegacija« obiskovalcev, ki so šteli seveda bližnje sorodnike, znance, prijatelje in vsekakor življenjske družice. Vsaj občutek ni bil tako tesnoben in odtujen, kot smo to izkusili v Lokalpatriotu, ko se je tam nabralo vsega deset ljudi, pa še ti so se raje zbirali ob šanku, kot bliže odru. Zato je tudi bend tokrat izkazal več vedrine in poleta na odru, ko se je lotil materiala.
Bend je v set listi pustil pobudo skladbam aktualnega albuma »Kill the Engine«, sicer pa jo zabelil tudi s točkami albuimov "Open Heart Surgery" (2011), "Self Destruct Sequence" (2009) in celo dvema točkama iz albuma »Catharsis« (2008), to je s tistim albumom, s katerim je na Grego prvikrat postal pozoren tudi RockLine.
Vse oči so bile seveda uprte glavnino časa v delo Grege Habiča. Mojster je pač mojster. In to ostaja. Ogromno je prevadil. To ve samo on, koliko vaje in odrekanja je bilo za vse to potrebno skozi leta. Ni pa vse goli dril pri Gregi. Poseduje namreč izjemen komponistični talent, njegovo glasbeno vizionarstvo pa je do zob oboroženo z neverjetno glasbeno širino in dojemljivostjo. Je večplastno oblikovan glasbenik ki se vseskozi razvija in raste. Iz albuma v album. Če bi Grega prebival denimo v ZDA, bi brez težav lahko s svojo veščino in talentom živel in shajal kot profesionalni glasbenik, ob tem pa ni izključeno, da ni bi bil tudi komercialno izredno uspešen, saj je njegova glasba primerljiva s tistim, kar so v karieri postregli svetovno čislani mojstri kitarske igre vštevši Paula Gilberta, Tonyja MacAlpinea in Steve Vaia. Grega Habič pa ostaja pri nas s svojo spremljevalno četo še naprej najbolje varovana slovenska glasbena skrivnost (če ostanemo v sferi rocka in metala). Žal.
Koncert je vse te vrline slikovito povzemal. Točke so namreč v komponističnem oziru silno nepredvidljive in presenečenja čakajo poslušalca na vsakem koraku. Od ostrega in nepopustljivega kitarskega schreddinga, thrash metalske rušilnosti, do baladne, akustično zapeljane miline, bluesy vložkov, kopice jazzovskih utrgancij oziroma variacij. Vse to je vpeto v koherentnih aranžmajih, ki sledijo vrhunskemu čutu muzikaličnosti. Častitelji vrhunskih kitarskih akrobacij niso mogli ostati ravnodušni. Vse to je vpeto v edinstveno glasbeno telo, ki je tudi v Orto baru skozi bravurozno izvedbo enkrat več polno imponiralo. Koncert Grega Habič Banda je obvezen ogleda, za vse, ki vas privlači popoln glasbeni eksperiment avtorske briljance oziroma glasbenega unikata, z visoko mero zadržane melodične dovzetnosti in dopadljivosti.
na vrh