Zadnji koncert v letnem ciklusu že 23. Izdaje festivala Keltika, ki smo mu po tradiciji priča v Cerknem ter tamkajšnjem baru Gabrijel, je vanj zanesel starega dobrega znanca teh krajev. Enega najzanimivejših slovenskih glasbenikov sploh. Zlatka Kaučiča. Plastovitega in v viziji multifacetno obtesanega tolkalista ter bobnarja, recimo raje širše, glasbenega umetnika. Zlatku so se pridružili tudi izvrstni glasbeni provokatorji Litošt, ki v svoji retoriki elektronske glasbene skušnjave, ne dražijo poslušalca nič manj. Cerkno je pravzaprav vrste slovenske prestolnice Jazza, čeprav vem, da bo tale stavek sprožil kar nekaj ljubosumja, ki lahko pride iz Raven na Koroškem, Maribora ali/in seveda Ljubljane. Cerkno ima konkretno jazzovsko tradicijo, ki izziva z nevsakdanjostjo glasbenega avanturizma in le redki konec Slovenije, mu v tem lahko parira. Še več. Cerkno se lahko pohvali s tradicijo največjih glasbenih diverzij kar jih lahko kreira človeška domišljija in glasbena kultura nasploh.
Zlatko je le eden takšnih praporščakov.Vrli mož je tako na odru zasedel povsem sam svoje bobne in to malo preko devete zvečer. Seveda pospremljen ob bodrilni najavi Gabrijelovega službenega inventarja, nam vsem dragega svetovljana Daria Corteseja, se Zlatko ni pustil mnogo prositi, da razkaže vso svojo naravo tolkalsko bobnarske zagrizenosti, ki v svojem eksperimentalizmu seveda vstopa tudi na poligone avantgardne glasbe. Za ta dogodek je posebno re-definiral svoje delo Rainbow Solitude ter ga prenaslovil v Rainbow Solitude Nr. 2. Posvetil jo je Boštjanu Cveku. V tričetrt ure sočne in ezoterične igre »nepredvidljivega« in »spontanega«, ki je zaobjemala seveda tudi nekaj eskapad konkretne telovadbe nad činelami in opnami, je Zlatko zabaval prisotne z kombiniranjem elektronskih zvočil (ob tem si je seveda pomagal z delay memoriranjem), tudi ksilofona. Ob tem je tudi metličil po opnah ter z antenami podobnimi kovinskimi tolkali stružil in strgal po ogrodju bobnov in opnah. V njegovih rokah so naše prostor brisačke, posodice – čaše, celo prazni pločevinki laškega, še najbolj pa je ostal v spominu plišasti zajec, kot posebna atrakcija koncertne predstave glasbenega veleuma Zlatka Kaučiča. Predstava se je obrnila hipoma in prisotne popolnoma prevzela. Zlatko ostaja fenomen brez primere. Sploh na Slovenskem. Nastop je nemalokrat spomnil na predstavo Freda Fritha v Cankarjevem domu sredi letošnjega februarja, le da je ta podobno revizijo raznovrstnih predmetov zvočno preizkušal na kitari in ne na bobnih ter da Zlatko na odrih, za razliko od Fritha, pač ne nastopa bosonog.
Kaučiča so v nadaljevanju koncertnega večera nasledili nič manj posebni in »čudaški zvočni eksperimentatorji« in razdiralci vseh glasbenih okvirjev in tabujev, ki nastajajo v logičnem dojemanju glasbe, Litošt. Trio z dvema ljubiteljema gumbov in tolkalcem bobnarjem. A to kakšen trio. Tvorijo ga Boštjan Simon (DSI Evolver, Max, Oberheim Matrix 6, efekti), Vitja Balžarosky (Arturia Minibrute, Moog Slim Phatty, efekti) in Bojan Krhlanko (bobni, zvočila). Vsi izhajajo iz voda jazz glasbe vendar pa je njihova plastovita in svobodoljubno zagledanost v ekspresivno pristnost glasbene transmisije pelje v odkrivanja in odstiranja novih cerebralnih glasbenih dimenzij, ki jih laično uho večkrat ne spozna in ne zazna. Litošt pa jih hvaležno prestrežejo. Težko jih je srečati na odru, saj so člani skupine nenehno konkretno zaposleni v različnih projektih. Balžarosky in Krhlanko sta pred kratkim postala celo člana trenutne inkarnacije slovenskih alter industrial velikanov Laibach. Vitjo lahko srečate kot obnorelega varilca težko kotalečih rifov pri Carnaval, Krhlanka med drugim pri Brest, ki velja za eno dostopnejših glasbenih inkarnacij slovenskega kitarskega velemojstra Sama Šalamona. Litošt so še leta 2013, ko sta imela Boštjan in Vitja znatno krajši pričeski, z nastopom na ljubljanski Metelkovi, popolnoma razorožili in zmedli takrat nepripravljenega nekdanjega RockLine novinarja Tineta Kolenika. Tudi tokrat so s svojo pronicljivo glasbeno provokacijo spodnesli tla pod nogami možu, ki je prišel pokrit koncert v Gabrijela. Toliko spontane zabave, velikega entuzijazma in uživanja na kupu, ne srečaš prav pogosto. Fatnje so se prelevili v tri velike otroke, ki so v svoji igri neznansko uživali. Godil je konkretni kontakt tria. Tudi očesni, sploh na relaciji Krhlanko – Balžarosky. Krhlanko je večkrat prelomil ritem, spreminjal tempo kot za stavo, a Boštjan ter Vitja pri tem nista smela skreniti z ostrega fokusa sledenju ritmični teksturi, ki jo je Bojan večkrat konkretno kompleksno zabelil ter občasno tudi presenetil oba kompanjona. Preplet mnogoterih elektronskih pastel, ki so v svoji naravi izvabljale tudi »zvočno prismuknjenost ter šegavost«, je kreirala svojevrstno glasbeno inkarnacijo, ki je delovala enovito. Celo sledove duba si lahko izluščil v takšni zvočni »mineštri«. Skozi repertoar fantje sploh niso pavzirali. Občutek je bil, kot da igrajo eno skladbo preko dobre tričetrt ure koncerta. Zvočna razporeditev izvrstna. Dopolnjevanje gradnikov nič manj. Litošt so pravi naslov za vse glasbene gurmane, ki iščete usekani avanturizem v glasbi. To je tisto glasbeno čtivo. ki se požvižga na žanrske kalupe. So neobičajni, nevsakdanji, divergentno izzivalni, ratiu povsem neobvladljivi, kar je zgolj še en dokaz, da glasbe nikakor ne moreš poslušati, kot kombinacije matematičnih enačb. Najboljša metoda je, če zamižiš na takšnem koncertu. In s tem odstraniš enega izmed motilcev, ki pač oddaljujejo percepcijo glasbene informacije od njenega bistva. Prav tako si dobro storil, če si se tega domislil že med predstavo Zlatka Kaučiča.
Skratka. Bar Gabrijel je še enkrat več glasbeno zažarel v vsem svojem sijaju. Sedaj pa se Cerkno že polagoma ovija v predfestivalsko mrzlico festivala Jazz Cerkno. Še malo. Čisto malo še.
na vrh