Večer boemske Queen čarobnosti (2011)

Navadno me obiski raznih tribute zasedb ne zanimajo. Vsaj kar se tiče "živečih" bendov. Pri Queenih je pač tako, da jih na žalost ne moremo več videti v živo. Kombinacija s Paulom Rodgersom je pa ena najbolj neposrečenih zadev v zgodovini benda. Queen so pač Queen, Freddie, pa tudi John Deacon sta nenadomestljiva dela queenovske celote in tako bi moralo tudi ostati.

Ob napovedi, da za 40 obletnico ustanovitve Queenov v Cvetličarno prihajajo eni najboljših imitatorjev, The Bohemians, so ušesa pač zastrigla. Po slišanem (in seveda videnem) na njihovi spletni strani, je bila odločitev za obisk koncerta zasedbe, ki jo hvalita celo Brian May in Roger Taylor, zelo logična. To, da sem julija leta 1986 zaradi določenih ovir (odhod v JLA) zamudil planiran koncert Queenov v Budimpešti, je dejstvo, s katerim moram pač živeti. Ponudila se mi je torej priložnost, da bom morda doživel vsaj delček Queen čarobnosti.

Fantje koncert začnejo direktno, na prvo žogo, s hitro različico komada We Will Rock You. Tudi nabor komadov kot tak je ubijalski. Pevec je vokalno zelo dorasel pokojnemu Freddieju. Dec se sploh ne špara, poje iz grla in na polno. Ko sem po koncertu pregledoval razpored njihovih koncertov, mi dejansko ni jasno, kako grlo lahko zdrži tolikšno količino špilov. V prvem delu koncerta ga je lepo kril bobnar, ki tudi pri originalnih Queenih skrbi za višje vokalne lege, ki so seveda tudi tehnično duplicirane. Vokalno sta spodobna tudi "John" in "Brian". Ne tako, kot originalna, pa vseeno. Kitarist seveda ni mogel brez legendarne kitare "Red Special", ki jo zainteresirani lahko kupite na spletni strani Briana Maya. Seveda v njegovem igranju ne gre "iskati" pravega Briana, dec pa je svoje delo opravil več kot odlično. V njegovem igranju ne gre pričakovati Brianove mehkobe, pri določenih delčkih komadov pa bi bil lahko vendarle malce manj površen. Za razliko od kitarista je basist svoj del odigral več kot vrhunsko. Na trenutke je bil skoraj bolj "deaconovski", kot sam John Deacon. Od mimike telesa, do samega igranja. Odlično. Tudi bobnar je svoje delo opravil vrhunsko. Samo igranje, kot tudi zvok bobnov je bil zelo identičen temu, na kar smo bili navajeni pri Rogerju Taylorju. V prvem delu koncerta se je lepo slišalo tudi bobnarjevo petje, ki je v zvoku originalnih Queenov nenadomestljivo. Marsikdo ne ve, da najvišje vokalne dele (falzete) v komadu Bohemian Rhapsody, poje prav Roger Taylor. Na žalost je tonski tehnik v drugem delu koncerta zvok preveč nažgal, s tem pa posledično okrepil bas kitaro. Posledice so utrpeli bobnarjevi vokalni deli, ki jih ni bilo več slišati tako konkretno kot v prvem delu koncerta. Nekaj manjših napakic, ki so se zgodile zaradi nasnetih klaviatur, bendu in tonskim tehnikom seveda odpustimo.  Oni si verjetno ne morejo privoščiti Spikea Edneya na klaviaturah. Bohemians so nam zares pričarali vsaj delček queenovske čarobnosti. Mogoče je kdo od obiskovalcev videl celo originalne Queen davnega meseca marca v letu 1979 v Hali Tivoli, velika večina pa se nas je morala, in se tudi je zadovoljila s predstavo The Bohemians. Aplavz si zasluži tudi organizator, ki se je potrudil in The Bohemians pripeljal v Cvetličarno.

Skandiranje publike, da hoče še, veliko pove o "poznavanju" Queen koncertnega ritma. Vsak, ki vsaj malo pozna Queene, bi moral vedeti, da komada We Will Rock You / We Are The Champions pomenita nepreklicni konec koncerta. Tem neukim zanesenjakom svetujem nakup vsaj DVD koncerta Live at Wembley iz leta 1986, če ne še kaj več.