Steamroller so trije odlični glasbeniki, ki so v sodobnem rocku zapustili trajen pečat. No maljši med njimi Michael Devin, kot aktualni basist skupine Whitesnake, sicer še malo dela na tem, medem ko sta druga dva in sicer kitarist Doug Aldrich (Whitesnake, DIO, Burning Rain, Bad Moon RIsing, Hurricane,..) in bobnar Brian Tichy (Whitesnake, Foreigner, Billy Idol, Lynch Mob,..) že uveljavljena ain mednarodno priznana glasbenika. Brian Tichy je pravzaprav povratnik v skupino Steamroller. V prvi verziji, pravzaprav ustanovni je bil del le te, pa so ga obveze do drugih glasbenih projektov do letošnjega leta vselej oddaljile od turnej s Steamroller. No v tretje gre rado in Aldrich kot Devin sta kolega uspela naposled spraviti ne le na turnejo, pač pa tudi v najbolj ljubek blues rock klub na svetu, Bluesiano seveda!
Steamroller so s ponovnim prihodom v Bluesiano odprli svoj evropski del nove koncertne turneje. V Bluesani so potrdili kar dva zaporedna nastopa, z napovedjo dveh različnih set list. Klub je obiskalo kakih 70. glav. Kljub temu pa četa predanih magiji rock in rolla pripravila skupaj z vročim triom odlično vzdušje. Zanimivo je to, da Steamroller niso pripravili posebnih presenečenj v set listi. Ta je bila zmes tiste z lanskega, kot tudi predlanskega obiska. Repertoar je meril v dolžino teatfralnih dve uri in pol! Doug Aldrich je potrdil veliko navdušenje na likom in delom skupine Led Zeppelin. Tako je njegova kitara zvokovno fenomelano funkcionirala, ko se je bend lotil izvedbe Heartbreaker, kot tudi v dodatku znamenite Stairway to Heaven. Le otvoritvena Imigrant Song je nosila konkretno zvočno popačenost, a so tehniki v nadaljevanju kaj hitro ugodili zahtevam »soft spota« kluba. Roko na srce je skupino tovrstnega testa težko privajati na klubsko prizorišče. V vsakem primeru zveni prehrupno. In tudi to pot je neprekosljivo razganjalo Bluesiano. Po dolgem in počez. Devin in Aldrich sta dobila ob Tichyju kompanjona, ki je resnično zrel za vsak štos. Tichy je bil tako vseskozi tarča njunega teatralnega posmehovanja, sploh se je sproščal nad Tichyjem v premorih med skladbami Michael Devina, seveda pa Brian ni ostal dolžan ne Douglasu ne Michaelu ter ju povratno nekajkrat pošteno »potunkal« pred množico, ki se je ob tem izjemno zabavala.
Bend je uvodni del nastopa razvijal zelo podobno, kot pred letom dni. Za Immigrant Song je odjeknila togotno hreščava Mountain klasika Never In My Life, potem pa prva novost set liste. Whipping Post, ki v izvirniku pripada The Allman Brothers Band. Skupina je vrnila v set listo znova Stevie Wonderjevo I Wish, kjer je Steviejevo sofisticiranost zamenjala izredna ostrina rockovsko izdatno nasršene note. Vokal Devina odlično funkcionira zlasti pri posnemanju Roberta Planta, kateremu se v delih, ki ne zahtevajo frenetičnih vokalnih izbruhov, neverjetno dostojno približa. Člani tria so se v enem izmed premorov srčno poklonili do tega dne verjetno njihovemu najboljšemu delodajalcu. Govora je seveda o velikemu Davidu Coverdaleu (Whitesnake). Aldrich je ob tej priložnosti pred izvedbo skladbe Crying in the Rain (Whitesnake) posvetil svoj uvodni nagovor Davidu in pozval prisotne naj z dvignjenimi čašami in steklenicami piva nazdravijo najboljšemu hard rock vokalistu vseh časov!
Po šegavi izvedbi zimzelene Cocaine Eric Claptona, je bend nadaljeval svoj šov z I Shot the Sheriff Boba Marleya. Reggae ritmi so bili podaljšani za naslednjih pet minut, saj je bend presedlal v nadaljevanju na še kanček lucidnejšo skladbo imenovano Walking in the Moon, ki v izvirniku pripada zasedbi The Police. Prav v tej skladbi se je čutilo, da so na odru trije možje polni prebitkov testosterona, s kipečo željo po hlastanju za brezbrižno hrumečo rockovsko distorzijo, saj je sleherna sled o sofisticiranosti, ki jo ta skladba strogo zahteva, pač v izvedbi Steamroller izginila. Devin je rušil z vokalom v kremeniti Deep Purple klasiki Space Truckin', bend pa se je v zaključku regularnega dela znova lotil (kako predvidljivo!) Smoke on the Water, pri čemer je Douglas pozval vživeto publiko, da prevzame vlogo vodilnega vokala v izvedbah kitice. V tej skladbi je v solaži resnično motil zvok Aldrich-eve kitare ki niti malo ni spominjal na mehko ječavost Blackmoreovega izvirnika. »Strat« je pač »Strat«. Aldrich je imel tega večera prirejen zvok za Led Zeppeline. Torej Gibson LP preko vseh meja! Zvok je bil čokat, masten, grabežljiv. Rockovsko brezkompromisno nasršen!
Bend je izvedel tudi klasiko Statesboro Blues in se posredno dotaknil spomina na The Allman Brothers Band verzijo originala, ki ga sicer ustvaril Blind Willie McTell.
Douglas Aldrich se v prostorih kluba Bluesiane več kot udobno počuti in to je tudi glasno priznal, Michael Devin pa je kolega pospremil z veliko zahvalo šefici Bluesiane, neomajni Gudrun Kofler. V enem izmed jamov, ki so vsebovali mnoge navdušujoče solistične vložke Tichyjevega enkratnega bobnanja, kot tudi izjemnih kitarskih akrobacij Adlricha, je Tichyju odfrčala bobnarska palčka iz rok na pročelje odra. Doug se je dušebrižno sklonil, jo pobral ter jo vrnil kolegu v roke, čeprav izgledalo, da bi Tichy lahko bobnal brez posebnih težav kar z eno roko. Da se je bend res superiorno počutil, je izkazovalo zlasti nadaljevanje koncerta s kar pol urnim dodatkom. Po že omenjeni Stairway to Heaven, so se Steamroller po pričakovanju lotili enega najmočnejših riffov iz glasbene zakladnice Whitesnake, v izvedbi Still of the Night, potem pa je Doug uperil dvignjen kaztalec desnice proti zvočnemu tehniku za mešalno mizo, kar je pomenilo »Še en komad!« Bend je udaril blues rock jam, v katerega je vpel Love Me Two Times (The Doors), ki ga je zasolil s krajšim vključkom skladbe Light My Fire. Zabavi torej bilo videti konca.
Odličen šov teater. Narod izpolnjen, potešen. Glede na to, da je bend tretjič nastopil v Bluesiani in to v treh zaporednih letih, bo moral v prihodnje nujno konkretno prevetriti koncertni repertoar v kolikor misli še naprej vztrajati na striktnem preigravanju klasik rocka. Upajmo, da se porodi tudi kakšna avtorska stvaritev. To bi bila namreč pika na »i« smislu obstoja tega silno zabavnega tria, ki je kljub ekstremno bogatim izkušnja, rutinski prefriganosti in znanju, še vedno poln mladostniške zagrizenosti in vrhunske izvedbene perfekcije, ki je v srčnosti pristne hard rock estetike uparila Bluesiano. Pozor! Na vrsti je bil še en dan, a več o tem v naslednjem oglašanju iz Bluesiane!
RockLine reportažo z drugega koncerta zasedbe Steamroller v Bluesiani, z dne 05.09.2014, lahko preberete TUKAJ!
na vrh