Tako močnega paketa kot tega, ki je v nedeljo obiskal Kino Šiška nismo videli že lep čas in se lahko po veličini nastopajočih bendov verjetno meri le z lansko Deathcrusher turnejo z Voivod, Napalm Death in Carcass. Tokrat pa so evropske odre tlačili štirje težkokategorniki, štirji jezdeci apokalipse, ki so turnejo Europa Blasphemia zaključili prav na ljubljanskem odru, pred razprodanim Kinom Šiška.
Prej izjema kot pravilo je, da predskupine na takšnih in podobnih turnejah spremlja več kot deset, dvajset glav, a tokrat je bilo drugače, saj je na turneji za prvo ogrevanje skrbelo precej etablirano ime v black metal undergroundu, ameriški duet Inquisition. Dagon in Incubus sta Šiško v atmosfero kozmične groze zavila že nekaj pred sedmo, pa ju je kljub temu spremljala že kar lepo številčna publika. Dvojec je svoje napade izvedel večinoma s strelivom s še aktualnega albuma Obscure Verses For the Multiverse, njun šundr pa je bil kljub zgolj eni kitari in bobnom dovolj glasen, da tudi v živo ne izpade prazen. Dagon zna pri tem natresti prepričljive rife, ki jih občasno obogati celo z melodičnimi vložki, medtem ko Incubusovo bobnanje ne temelji zgolj na neprestanem blastanju, ampak je pestro in razgibano. Grlen Dagonov vokal, ki mi je osebno sicer tečen, zvesto sledi cilju glasbe – invokaciji Lovecraftove kozmične groze in s tem sta bila Inquisition povsem solidno ogrevanje nedeljske blasfemije.
Edina pravoverna death metal zasedba večera so bili legendarni švedski rosomahi Entombed A.D., ki so se v Ljubljano vrnili po slabem letu in pol in dokazali, da se njihova forma vzpenja. Že uvodni Midas In Reverse je pokazal, da bo prihajajoči album Dead Dawn mnogo bolj energičen kot njegov predhodnik Back to the Front, Švedi pod vodstvom maskote LG Petrova pa so v slabi uri dokazali, da v živo še vedno zvenijo tako mogočno kot na Left Hand Path. Ker je bila publika tokrat očitno obarvana nekoliko bolj black metalsko Švedi niso dobili tako huronskega odziva kot so ga morda pričakovali, a se niso pustili prav dosti motiti. Petrov v živo še vedno navdušuje s svojim lajajoče bevskajočim vokalom in simpatično karizmo, je pa to pot pod soj žarometov veliko raje stopal basist Victor Brandt, čigar pretirano poziranje pa bi prej kot v Entombed sodilo v Poison. Nič ne de klasike Stranger Aeons, I For An Eye, Revel In Flesh ter death 'n' roll himna Wolverine Blues so dodobra pretresle ušesne kanale, zaključna himna Left Hand Path pa z mastnostjo švedskih death metal rifov še podmazala ušesno maslo.
Podobno usodo kot Petrov je pred nekaj meseci doživel tudi Abbath. Norveški sodni mlini so odločili, da Olve Eikemo imena Immortal ne sme uporabljati, pravico do uporabe le-tega pa dosodilo njegovima nekdanjima pajdašema Demonazu in Horghu. Abbath je v sebi lastni maniri na vse skupaj rekel fuck off, ustanovil lasten bend in relativno hitro izdal odličen prvenec, na predstavitev katerega se je osredotočil tudi v Ljubljani. Abbath združuje verjetno najboljše trenutke Abbathove kariere, saj se ozira predvsem na At the Heart of Winter ter Between Two Worlds, na prvencu pa je dejansko nekaj najmočnejšega materiala kariere najbolj znanega corpse painta v metalu. Čeprav Abbath na odru še vedno deluje kot karikatura in parodija točno tistega kar naj bi predstavljal, pa glasba govori nekaj povsem drugega. Z mrazom prežete melodije komadov kot so Winter Bane, Count the Dead, Ashes of the Damned in Fenrir Hunts so ob odličnem zvoku dokazale, da Abbathov svet še vedno živi v večnem ledu in snegu, Nebular Ravens Winter, Warriors in še posebno epski Tyrants pa so bili zgolj nadgradnja bržda vrhunca nedeljskega večera. Kaj se je poleg tega dogajalo na odru niti ni važno, saj je Abbath večji od odra, tako da se statičnega kitarista, ki je oddajal manj energije kot statist v The Walking Dead in nezmotljivega bobnarja pod vzdevkom Creature niti ni opazilo. Kot se ni opazilo tudi basista Kinga, ki je po Abbathovih besedah zaradi visoke vročine svoje dele igral izza odra (roko na srce, slišalo se ga ni prav dobro). Abbath : Immortal – 1 : 0, Abbath je s svojo »larger than life« pojavo vedno nepozaben, še bolj pa tip pred mano, ki je med koncertom po telefonu Skypal s staro mamo. Neprecenljivo.
Ob pol enajstih je napočil čas za nosilce turneje, poljske titane Behemoth, ki so se odločili, da bodo na turneji v celoti igrali svoj aktualni izdelek The Satanist. Ta je prav med turnejo praznoval dve leti od svojega izida in se je v srcih fenov, ki so Šiško napolnili do zadnjega kotička, kot kaže že dodobra usidral. Če kaj, so Behemoth po Nergalovem vnovičnem rojstvu, ko je premagal težko bolezen, definicija profesionalizma, saj na odru ni prostora za napake. Bend je vrhunsko uigran, zvok kot iz škatlice, energija pa več kot na mestu. Tu pa se stvar tudi ustavi, saj vse skupaj izpade zrežirano, prav vsak gib slehernega člana benda pa izgleda kot delo profesionalnega koreografa. Ob pretirani pompoznosti večine komadov z albuma in splošno kičastim odrom umre sleherna sled spontanosti. Behemoth si definitivno zaslužijo status, ki ga uživajo danes, a če The Satanist predstavlja nekakšen povratek v preteklost bi temu lahko sledila tudi njihova odrska predstava, ki prej kot prvinski black metal šov spominja na predstavo v MGL. A ne glede na to je imel na koncu koncev tudi koncert Behemoth nekaj zelo svetlih trenutkov, predvsem ko je po nekoliko rahitičnem začetku zbudil šus z Ora pro Nobis Lucifer.
na vrh