Debelih 19 (!) let je minilo od izdaje kultne At the Gates plošče Slaughter of the Soul, ki je predstavljala vrh njihovega ustvarjanja, hkrati pa je prinesla tudi prezgodnji konec za bend na absolutnem vrhuncu svojega delovanja. Vrnitev benda med žive z »reunion« turnejo 2008 je bila nepričakovana, nekoliko manj novi album, kljub zagotovilom, da ga ne bo. Vsekakor pa je bilo nepričakovano, da bo At War With Reality bo tako dolgi kreativni pavzi plošča, ki se jo lahko jemlje kot nekakšen kronski dragulj kariere At the Gates in se lahko z močjo in prepričljivostjo primerja s katerimkoli izdelkom njihove diskografije. Pa vendarle je mogoče in At War With Reality je eden najmočnejših kandidatov za album leta. Da At the Gates v živo še zmorejo smo že lahko preverili, tokrat pa je bila priložnost preveriti tudi kako v živo prvič po skoraj dvajsetih letih zveni čisto nov material.
At the Gates so na svoji prvi pravi turneji po letu 1992 dali možnost svojim mladim švedskim kolegom Morbus Chron, ki so nase opozorili že s prvencem Sleepers in the Rift z old-shool zvenečim švedskim death metalom, z letos izdanim Sweven pa utrdili status obetajočega underground benda. Morbus Chron so si odrezali slabe pol ure večera za predstavitev svojega temačnega, s strašljivo atmosfero prežetega death metala, ki spomni na najboljše čase starošolskega death metala Autopsy, Death, Nihilist, Morbid ali celo At the Gates v časih The Red In the Sky Is Ours. Frontmen Robert Andersson ni tekom koncerta publiki namenil niti besedice, a je svoj molk nadomestil z zverinskim vokalom in kriki mučenih, ki so imeli v časih inkvizicije »čast« izkusiti katero od naprava razstavljenih v dunajskem muzeju mučilnih naprav. Grozljiv ambient uspe Morbus Chron doseči še s pomočjo psihotičnih, atonalnih rifov, temačna narava glasbe pa je na površje najlepše privrela med stampedom Aurora in the Offing in Ripening Life, ki z lomljenimi ritmi in modulacijami Morbus Chron na trenutke približa progresivnemu death metalu Death.
Pod večnim vodstvom jeklenega vodje Toma G. Warriorja At the Gates na turneji spremljajo Triptykon, kar je bil še dodaten razlog za obisk koncerta, saj je tudi njihov letošnji album Melana Chasmata ena najmarkantnejših izdaj letošnjega leta. Triptykon so, blaženemu božičnemu času v čast, za uvodni komad izbrali enajst minutni poklon Princu teme Goetia. Zvočniki Arene so bili Triptykon naklonjeni in resnično je do izraza prišla rušilna narava relativno preprostih rifov, ki pa kljub temu meljejo vse pred seboj, ter grozeč grleni Tomov krulež z obveznimi, že ponarodelim medmeti »Ugh!« Nekoliko je tokrat presenetila ali morebiti celo razočarala setlista, saj je levji delež za Triptykon odmerjenega časa padel na več kot deset minutni Goetia in The Prolonging. Res je, da so Tom in ostali osrečili z večnima Celtic Frost himnama Circle of the Tyrants in The Usurper, a je zmanjkalo časa za predstavitev aktualne plošče, ki je polna odličnih rušilcev. Tako bi namesto Altar of Deceit veliko bolj prijala na primer Boleskine House, Breathing ali Aurorae. Zmotila je tudi Tomova komunikacija v nemščini in nekoliko preveč statičen nastop celega benda, a kljub temu so Triptykon uspeli za slabo uro Areno zaviti v debel ovoj teme, bolečine, obupa in Gigerjevske groze.
Vznemirjenje v dvorani se je čutilo že, ko so na odru razkrili »backdrop« z naslovnico nove plošče, sicer ne čisto polna Arena pa je završala, ko je iz zvočnikov zahrumel glas Antona Reiseneggerja, ki odrecitira El Altar del Dios Desconocido, eksplodirala pa s prihodom legendarne Švedske zasedbe na oder in prvo bombo Death And the Labyrinth. At the Gates so takoj dokazali, da so v vrhunski, življenjski formi, uigranost je bila ves čas brezhibna, žaganje kitar vrhunsko, Erlandssonovo bobnanje pa natančno, glasno in potresno! Jasno so fantje največ pozornosti namenili At War With Reality, ki v živo zveni odlično, novi komadi pa se s starejšimi lepo zlijejo in je v njihovi družbi še lažje slišati, da je At the Gates zares uspelo ustvariti album, ki bo nekoč prav tako smatran za AtG klasiko. Nesmrtne melodije Slaughter of the Soul so po Areni odmevale vse od prvega, naslovnega komada s te plošče in kultnega Tompinega krika »GO!« naprej. Tompa iz svojih glasilk še vedno brezhibno bljuva tisti »trademark« surovi, agresivni growl, ki pa je kljub temu razločen, jasen in razumljiv, morda je z leti postal celo boljši in bolj izdelan. Kondicije mu vsekakor ne manjka, saj Lindbergove glasilke niso usihale vse do zaključne The Night Eternal. Usihala pa ni niti moč kitarskega dvojca Anders Björler/Martin Larsson, ki je ves čas zanesljivo skrbela za rifažo, ki je bila brutalna kot krožna žaga in nesmrtne melodične vložke, ki so rezali kot skalpel. Čeprav bi tudi rušilci s Slaughter of the Soul in At War With Reality povsem zadostovali pa so At the Gates poskrbeli še za skok v preteklost, izjemno je presenetila predvsem The Burning Darkness z With Fear I Kiss the Burning Darkness, ki jo (če se ne motim) med reunion koncertni še niso igrali. Čeprav so odigrali kar lepo število komadov pa je druženje z At the Gates minilo mnogo prehitro in bi po uri in četrt morda lahko stisnili še komad ali dva. A ne glede na to so At the Gates dokazali, da so v novi renesansi, odigrali so enega najboljših koncertov leta, ki je bil doživeti povsem izven realnosti in le upamo lahko, da jih ne bi doletel tako abruptni konec kot pred slabimi dvajsetimi leti. »Reality is not always probable, or likely.« Jorge Luis Borges.
na vrh