Se spomnite bratstva in enotnosti ter časov, ko je od Triglava pa do Vardarja vel duh unitarnosti, povezanosti in sloge? Kjer je politika razdelila Balkan na medsebojno odtujene otočke ločenosti in odujenosti, je mladim po srcu in duši osrednji most med nekdaj bratskimi narodi predstavljala poleg drugih umetnosti predvsem univerzalna kemija glasbe. Da glasba združuje in da je nekaj več kot samo nostalgično objokovanje starih dobrih časov pri ljudeh odprte glave, je to soboto pokazal desant makedonsko-slovensko-srbske soldateske varuhov garažne revolucije ter upora s smislom, a tremi ločenimi vizijami, glasbeni maraton trojk s skupnim imenom NuYuGo!. V treh zaporednih vikendih bo tako prinesel duh zasedb Molokai, Repetitor ter prvega grla zasedbe Moveknowledgement ter hitrojezičnega stihoklepstva, raperskega prvaka N'Toka po Ljubljani nekaj novega še v Beograd in Skopje.
Časi so se spremenili, s tem pa tudi principi razmišljanja in delovanja tudi v sferah glasbene produkcije, ustvarjanja in založništva. V smeri ozaveščanja in iskanja pravih rešitev se je vpletla pred Beogradom in makedonsko prestolnico najprej evropsko obarvana in v evropski kolovrat zavajanja vpletena Ljubljana, alternativni hram kulture Kino Šiška pa je poleg servilnega sledenja zgolj načelu prodajne ponudbe in komercialnega izplena iz zabave že(l)jnih mladincev in mladink dan po dnevu republike in dnevu pionirjev ponudil tisti prepotrebni intelektualni ščepec aktivnosti več. Kako v sodobno shemo sveta vnesti zdrave tokove financiranja umetnosti ter glasbenikov je načela pred koncertom okrogla miza na temo crowdfundinga in crowd-sourcinga v glasbi, ki so ga obiskali le redki protagonisti proaktivnosti, večina pa je čakala na deveto uro zvečer, ko se je v dvorani pod stopniščem Kina začelo maratonsko mešanje žanrov in ritmično-melodične potentnosti podzemnih umetnikov.
Kot prvi so oder zasedli skopski glasbeni posebneži Molokai, o kateri nisem pred koncertom izvedel nič kaj konkretnega. Mladi trojec stavi na minimalizem kitare, basa in bobnov, kako pa zveni vardarska različica Dicka Dalea na punkerskih steroidih pa se ugotavlja zadnjih nekaj let od preloma milenija dalje. Skupino, ki si je nadela ime po enem izmed osmih vulkanskih otokov, ki sestavljajo Havaje (baje prevod pomeni Prijazen otok), odlikuje marljivost in surova DIY estetika, iz pridiha pacifiških tokov na makedonski način pa je stvar podobna monolitni fuziji kitare, ki jo molče v Marshallovo glavo vključi Damjan Manevski, ter surovi simplicizem bobni Bojana Stanića in bas Damjana Gruje. Aduti igrive in našpičene neustavljivosti precej ogolele kitare, ki se ne hrani na distorzijah in flangerjih ali chorusih, precej rockabilly metrike bobnov ter kompaktnih, a nikakor presežnih nizkofrekvenčnih tonov basa, tkejo strukturo dokaj surovega surferskega prvenca You Surf, We Send Piranhas. Fantje so morebiti res podobni surovi in nebrušeni različici Fugazijev ter kaotičnosti Polske Malce (tako jih predstavljajo na biltenskih lističih), sam pa sem v celoti slišal precej manj artističnega poigravanja in raziskovalnega duha, zavoljo katerega denimo lažje prisluhnem Bambi Molestersom ali starosti udarne surf kitare Dicku Daleu, pri mladem triu iz obrežij reke Dragor pa manjka tisto nekaj, da bi že slišanim vzorcem in ritmiki lahko popolnoma verjel ter se ji predal. Uvodni Gliding Through The Sewers obeta sicer več surovosti, ki pa jo ob primanjkljaju naravne distorzije ojačevalske glave zahtevnejši poslušalec kar malce pogreša. Da ne bo pomote – Damjan je super kitarist, ki si kot za šalo utira lahkotne poti po vratu kitare in tudi ostala fanta sta solidna, kljub eksplozivnosti in bolečem trudu Bojana pa ob malce premastno statičnem Gruji zametki strasti in iskrice genialnosti kaj kmalu potihnejo. Coralhead in Mummies Can't Surf izpadejo kot shematski, sicer solidno izvedeni medmeti, kmalu pa se začne vzorec ponavljati in libido strmo upada. Med prikazom moči vardarske udarnosti se po naslovni skladbi albuma tako veliko ljudi zateče k dobro založenim pivskim oltarjem maliganske zabave, trojec pa v dvorani nadaljuje svoj dosledno enolični način predstavi vse skladbe s svojega prvenca, po katerem bo potrebno v celoto vnesti, predlagam, malce več obdelave surovega materiala, morda kakšen efekt več, če ne vokale pa k zgodbi dodati vsaj mična pomanjkljivo oblečena dekleta ali projekcije, saj je vkoreninjeni trojec razgretih makedonskih surferjev težko zbrano poslušati in gledati več kot dvajset minut ...
Veliko več je bilo možno pričakovati od nadaljevanja, ki je bil namenjen besednemu, miselnemu in energetskemu toku enega samega človeka, ki pa je sposoben kritično pokazati na vse hibe sveta, v katerem živimo, ga pretresti in obenem ponuditi pod plazom kritik in inteligentnih dovtipov oporne točke, zaradi katerih se lahko svet spremeni, če bomo aktivni, na bolje. Gre za mladega dolenjskega oratorja klene, ostre besede, prvega moža v obrambi idealov prave glasbe, besede, hrbtenične trdnosti in intelekta tega, kar imenujem mladina na okopih prave sodobne revolucije – gospoda Miho Blažiča alias N'Toka. V sodobni družbi je vsega preveč, premalo pa je časa za osrediščanje misli, koncentracijo pozitivnih misli in premalo volje za odmik od zasvajujočih spon modernega kapitalizma, v katerem ste liberalno svobodni zgolj na papirju, nov angleško govorečim bližji in bolj razumljivi izdelek Mind Business pa spisan izpod N'Tokovega brezkompromisnega peresa koncizno reže v mehko tkivo gnile družbe, obenem pa provokativno prodaja kritiko vsem odprto mislečim, vsem ljubiteljem dobrega toka in odprtih glasbenih čaker, da pa odjemalcev rapa na slovenskem, kljub pomanjkanju preširokih hlač, kap s šiltom in hoodiji ne manjka, potrdi dejstvo, da N'Toko spelje svoj ostri štart s skladbo No Breaks z zadnje plošče pred nabito polno dvorano. Računalnik, mešalka in mikrofon ter polna pljuča jeze, kreativne kritike in dobrega, nadstandardnega zanosa. N'Toko je, kot pravi sam, na vožnji po svetu brez mentalnih in fizilnih zavor. Preprosti sintetični zvoki hipnotilčno minimalističnega Atari beata tvorijo ob mogočni zvočni podlagi semplov, šumov in krasnega brutalnega groovea mladega Dolenjca gosto atmosfero, s katero se vrpi kvalitativna nadgradnja večera. V isti smeri gre tudi novodobni ostri komad Please Die, ki nadaljuje, kljub poigravanju z bolj popoidnimi zvoki osemdesetih, moderni skok v družbeno kritični kvadrant glasbene alienacije od zlatih verig, napimpanih avtomobilov ter vseh stereotipnih nasmetenih vsadkov Kanye Westa ter ostale MTV soldateske mainstreamovske rap zalege. N'Toko je protiutež in če si lahko laskamo, jih en sam fant izpod Triglava nese tako vsebinsko, tako kvalitativno in energetsko na celi fronti. Energija brizga iz vseh por, hipnotični polet še višje v stratosfero pa se zgodi s preklopom na slovensko jezikovno matrico. Slovenec sm z albuma Dobrodelni koncert ob koncu svetu lepo razgalja našo sprijeno bistvo, srž, plehkost, nestrpnost in gnilobo, si pa mladi umetnik N'Toko jemlje ob poplavi vtisov, iztočnic, ki kar porajajo nove mozaične točke črno-belega sveta sveta doline Šentflorjanske, pravico, da seje med dovzetno, vzneseno gmoto publike plodne verze, ki bi lahko kaj dobrega rodili. »Slovenec sm, iz solzne doline, doline cvička, / Denis pokora, plod neuspešnega kondoma, / plod ne-domišljije, plod nesrečnega zakona, / plod sindikalnih izletov in zafrustriranih tajnic, / črno beli pionir kapitalistični državi, / v digitalni eri z analognimi možgani, / časopisi majo črno kroniko na prvi strani, / in po venah se pretaka kri državnega tožilca, / celo identiteto mi spravš na eno vizitko, / ne bo me na volitvah dokler ne klonirajo Krambergerja, / Slovenec sm, moja prestolnica bela Bratislava, / zadnji Praslovan, k se še ni naučiu plavat, / ne maram se pogovarjat in če že, pol obrekujem, / če se mi ne zdiš neumn sm najbrž nate ljubosumn, / moji prijatelji namest oči nosjo gumbe za plišaste medvedke, / nimajo ust pa vseen kažejo nasmeške, / moj kolega čas, s katerim se trudm ohrant stike, / mi bo jutr obrnu hrbet in me povozu v rikvrc, / Slovenec sm, vzem si ga na hard, vzem si ga na izi, / vsem si ga na ne poznam te in ti ne poznaš mene - SPIZDI !« Fak, kako fant lepo ubesedi vse tisto, kar gre drugim z manjkom metafore po praznini možganov tako počasi iz levega v desni sektor glave. Vse je Mind Business, je prepričan N'Toko in po tem principu dvojnosti, brezkompromisne nežne brutalnosti besed se pelje tudi vlak na Parado ljubezni, s prokreativno razočaranostjo moško rojene testosteronske zaplankanosti androgeno zjebane družbe. Khan in Barbi je krasna živalska basen, ki odseva homofobno težišče tega majhnega zakoličenega koščka univerzuma, kjer istospolnost družba še vedno obsoja, se tega sramuje tako družina, fejkani pravoverni kompendij praks in ritualov kazanja lažnivih mask pa krade digniteto polnega dušnega bistva nas vseh. Nisi pravi moški, če nisi prava ženska in obratno in nisi pravi raper, če nisi N'Toko in s konsenzom na brezkompromisno dojetje samega bistva se vsaj sam popolnoma strinjam. Srednje poti ni, nato pa sledi vrnitev na tokijske bulevarje, neonske piste kapitalistične naive in urbane estetike, kjer se The Baddest vozi v avtu Joe le Taxxxija. Slovenski del opusa prodira globoko in brez larpurlatističnih pručk, pomagal in bližnjic. Vsi smo fetišisti svoje lastne lažnive svobode, smo pa svobodni do amena? Svet je poln drugačnih, utrinki brezživljenskega pluralizma izpraznjene družbe pa N'Toko opazuje in prikazuje iz pozicije vpletenega večnega Drugega. Publika sledi zbrano in poslušno, po nežnih kitarsko-jazzovskih izzvenih klavirskih zvokov outra Joe le Taxxxija pa sledi vnovičen vstop v svet Mind Businessa. Izstop ni bil nikoli opcija, saj se celota zgolj nadaljuje, nadgrajuje, Mind Business pa se je dogajal še pred njegovim samim krstom, rojstvom, šišenskim »shower partyjem«. Staycation se nadaljuje z brco v mednožje vseh fašistoidnih pezdetkov, ki jih, poleg tetoviranih svastikašev in zagovornikov Hitlerjeve doktrine, na tej strani Alp, žal, ne manjka. Zig Zig je kritika vseh zapečkarskih zagovornikov nestrpnosti, čistokrvnosti, pravovernosti, Parada ljubezni pa se krade v prvi plan kot eno najbolj potentnih orodij vseh kritikov sistema. Krasni novi svet, nov sistemski red, masovni potrošniški blitzkrieg proti vsem drugače mislečim – vse v imenu varnosti, naroda, zasebnosti, pokorno podrejeni vsem oligarhom politične zavesti. Živimo za profane prazne ideale, bistvo pa se izgublja in vodeni. Delo osvobaja, ne? Kje ste to že slišali ali prebrali? Holokavst se lahko ponovi in se na nek način že vrši, vprašanje pa je, na kateri strani okopa boste ali že ste vi, poudarja N'Toko. Seksi! Samoironije in provokativnosti v celoti ne manjka, vprašanje pa je, koliko smisla za smeh na svoj račun premore slovenska srenja. Prav zavoljo tega je bil potreben nostalgični premik v daljno leto 1989, po katerem samooklicana »minorna zvezda večera« Minor Celebrity z izvrstno različico pronicljive skladbe Superhuman večer sklene s povratkom na Parado ljubezni s provokativno ukinitvijo ideje, iluzije, svojega samega alter ega s skladbo N'Toko ne obstaja. Kjer AliEnu alias Dalaju Eegolu zmanjka pljuč in moči, ga dolenjski prvak kot britev ostrega izliva ubesedenega toka misli fenomenalno povozi; ob zvokih, ki spominjajo na beat Chemical Brothers sklene večer pompozno, obsijan z odrskim svetniškim sijem, ki mladega oratorja užitka obseva od prvega hipa, ko zasede oder in ga v maniri vse prej kot polovičarstva in rezerviranosti izpelje popolno, domala erotična glasbena izkušnja pa je izjemna potešitev vsem, ki so prišli na koncert poiskati tisto nekaj več, česar so le redko popolnoma deležni.
Veliko sklepno dejanje večera je bilo tokrat po skoku iz Vardarja do Triglava namenjeno skupini s sotočja Save in Donave. Beograjski nosilci novega srbskega vala, rockovske avantgarde in srbske izvrstnosti sejejo kot energični trojec Repetitor kvalitetno dozo hrupa in priokusa urbane odtujenosti srbske prestolnice že od leta 2005 dalje, po večkratni uspešni okupaciji src in misli Slovenije pa se tokrat repeticija vrši pred očmi nabito polne dvorane Kina Šiške, kjer se je že pred koncertom bil boj za sleherno prosto ped v podiju pod odrom. Suhljati dolgin s kitaro, markantni Boris Vlastelica se, obdan z dvema markantima rockerskima damama, bobnarko Ano – Marijo Cupin ter energično basistko Mileno Milutinović. Po plošči Sve što vidim je prvi put iz leta 2008 so nas mladi avantgardni noiserji, pristaši grungersko nasičene alternativnosti povabili lani še v globine medosebnega razosebljenega oceana. Dobrodošli na okean je bil domači publiki pred meseci dobro predstavljen na Metelkovi, tokrat pa se receptura preverjene jedi zgolj ponovi. Udarna moč Fugazijev, Sonic Youth na testosteronski terapiji ter pridih zgodnje Nirvane z albuma Bleach se s skladbo Zdravo za gotovo konstituirajo kot imperativ gibanja. Boris je dinamičen, Milena pa na način Paz Lechantin pade v potni trans s prvim akordom brez rezerve. Malce nacefrana hrupna umetnina, ki dehti po devetdesetih, se po brutalnem tornadu skladbe Pokvareni podli posvetijo aktualni skladbi Devojke idu u Minhen. Udarni kitarski rif, ki mu brez rezerviranosti na stonersko podlago pritegnejo masivni bobni in bas, spominjajo na grungersko prefinjenost in samouničujočo iskrenost pokojnega Kurta pred letom 1992. Žmohta ne manjka, Boris pa poje: »Ovaj grad nije dovoljno velik ni za jednog od nas!« in s tem postavlja statement, parolo ozkogledemu univerzumu zaplankanosti prebivalcev urbanih asfaltnih džungel. Repetitor so mogočni in nebrušeno lepi. Opet jak se z igro basa in bobnov povrne na časovnici v čas prvinskega prvenca, plesni pogo ritem pa premakne statične stalagmite pod odrom v fazo postopnega poigravanja z nogami, glavami in idejo, da se da na Repetitorje več kot samo molče in na mestu intelektualizirati o smislu univerzuma. Repetitor so organski ekvivalent glasbenemu soničnemu posilstvu, po katerem se med distorzijami in kriki post-novovalovskega udara beograjske falange dogaja vse hitro, nebrzdano, a vseeno tako preverjeno učnkovito. Pukotine so domala prečiščen akustični plesni sentimentalni povratek v čase, ko so bili Bunker, nekdaj neskvarjeni K4 in podobna zatočišča zakloniščne srčnosti polno aktivni, živi in plodni, da pa ni nič v Repetitorjevem kompendiju lahko in enostavno za zobanje, pa doda modernejša izvedba skladbe Laka zabava. Stonerski pridih v nedrjih Repetitorjev je tako prijetno zadimljen, slastno spačen in hrupen, da je obljuba, da, Biću bolji, popolnoma naravno in iskreno. S povratkom na smetišče družbene disharmoničnosti s skladbo Ogledalo si beograjski trojec na simplicistični, slišani in čuteni način vračajo v sfere razglašenega menjavanja Borisovih in Mileninih vokalov, celota pa udari kot jeklena pest v sredo čela brez milosti in nežne predigre. Pošteno zjebani razglašeni povratek na prvorojenca s krikom po pozabi, s skladbo Sve da zaboravim, srka izpod obokov Šiške zadnje atome kisika, zadušljivi visoki glas na odru prezentne in kljub nizkemus stasu imerativno velike Milene, veča razmik med levim in desnim delom odra, s čimer si moški in ženski del Repetitorjev daje poleg prostoru za igro in odrsko uprizoritev odtujenosti tudi markantni telesni statement praznini prostora med vsemi nami. Repetitor izvajajo na prvinski garažni način tako svoj osebni odrski performans, mišična tekstura prepotenih teles pa postaja pravi body art eksibit. Prav nič ne kvari ritma. Niti bolj radio friendly Zli sin, niti bolj nasičeni pankoidno kričavi hrupni novorojenec Dostupni i laki, da pa je vse pravočasno in primerno za sprostitev strasti pa po stopnjevanju bobnov, basa in kitare v skladbi U pravom trenutku na melvinovski način trojec iztisne iz sebe na metropolitanskim avantgardnim sistemskim rušilcem popolnoma primeren način. Sanje se potapljajo in rušijo hrupno, Repetitor pa na sebi lasten način kričijo svoj uničujoči nihilistični »fakof« svetu, na katerega ne pristaja nihče z malce zdrave pameti. Izgubljamo stik eni z drugimi. Eden je uspel Izbrisati prijatelja, vsi pa smo animalične Životinje v svetu, ki je naša Pustinja, se bere nadaljevanje, sam pa se ob iskanju potešitve razsušenega grla med nabito polnim spletom prepotenih, a tako bizarno statičnih teles prerinem proti izhodu in poiščem uteho za neusmiljeno priklicani gnev za šankom. Iz dvorane donijo hrupni akordi treh, ki koljejo kot en sam ogromen stroj, da pa je po ekstazi možna vsaj malce približna ponovitev, pa Repetitor ponovno dokažej v maniri pravih branilcev srbske garaže.
Celota je udarna in drami kot trojni odmerek poživil. Naveza od Triglava do Đevđelije kaže na to, da je unitarizem zavesti, podobne izkušnje in slo po sanjah, po smislu, prikazati, izraziti in izkričati na tri povsem različne načine. Sleherni predstavniki svojega naroda, svojega političnega plemena, sevajo slovansko strast in karakter, publika pa je, od koderkoli že prihaja, deležna kompaktno zavitega paketa adrenalina in alternative, ki se ne podreja komercialnim zapovedim in interesom kapitala. DIY je zapoved, je način življenja, je doktrina, ki ni skvarila prav vseh garaž in zaklonišč. DIY je princip, po katerem si lahko, kdor si in si na to ponosen, pa če prisegaš na utopično predstavo peščenih plaž in surfe, barikade in molotovke ter rapersko liriko ali pa se na dekadentni način predajaš brezupu in bolečini ter odtujenosti. Koncept je isti, vse so ostalo nijanse in tu je NuYuGo! krasni kolaž, krasen glasbeni »mindfuck«, s katerim lahko rekonceptualizirate pojem alternative, ki je lahko več kot larpurlatizem, igranje na karto neposlušljivosti in nerazumljivosti, pod žerjavico strastnega izgorevanja pa je dovolj netiva za prebuditev, predramitev sicer gnilega in pospanega sveta mladeži, ki nemalokrat ne razmišlja s svojo glavo. Morda je potrebno malce več vztrajnosti in ponovitev, da bo prišlo do premika na bolje, glasbeni maraton trojk od Vardara do Triglava pa je definitivno korak v pravo smer, ki bo potreboval nadgradnjo, dopolnitev in še kakšno glasnejšo, večjo in bolj udarno ponovitev. Tokrat nepotešenih ni bilo, vprašanje pa je, kaj ste prišli na koncert iskati sami. Upam, da več kot zgolj potešitev radovednosti.
na vrh