V raju s Faith No More peščene plaže Črnega morja (2009)

So stvari v tem življenju in so stvari. Je poletje, pride avgust! Pride čas praznovanja in rajanja, brez šolskih in delavnih obvez. To je skrajni čas, da se poženemo iz sivine vsakdana v poljubno izbrano avanturo, kjer lahko ponovno zberemo moči in nabrusimo od bitk skrhana zobovja. Od nedolžnih namigovanj, sanjavih tez, tihih želja, do realizacije! To je odhod iz Ljubljane v Burgas ob Črnem morju v Bolgariji, kjer se je odvijal tri dnevni glasbeni festival Spirit Of Burgas. Ne le eksotično poreklo mesta kamor nas je vodila pot, pač pa tudi poletna evropska turneja znova aktivnih ekstravagantnih, eksperimentalnih rockerjev in glasbenih inovatorjev Faith No More. Seveda se človek vpraša: "Kaj vraga je norcem, da rinejo v skoraj 1400km oddaljeni Burgas?" Združitev dveh obiskov skupine Faith No More. Najprej v Burgasu in dan zatem v  Bukarešti (Romunija). Bi bil nemara to dovolj dober alibi? Ali sočno spoznanje dejstva, da spremljajo v vlogi predskupine velike Faith No More, Slovenci Elvis Jackson?

V Burgas smo prispeli iz Ljubljane dan prej. Bilo je začinjeno potovanje, kjer je vrli četverec posvetil vso pozornost budnemu oprezanju, da doseže njihova želja, svoj cilj! Po vmesenem skoku na Beogradski Kalamegdan (Srbija), zalaganju z jedmi na žaru (Beograd, Srbija), vožnjo skozi slikoviti kanjon Nišave proti Bolgarski meji, mimo Trajanovih vrat (Bolgarija), skozi bolgarsko metropolo Sofija, končni nočitvi in kopanju skozi glavnino naslednjega dne v Burgasu, prispemo, dne 14.08.2009, okrog sedme ure zvečer, na vstopno točko festivala. Po grozljivih peripetijah, ki so se končale tako, da kljub plačanim kartam za kemping nismo mogli vstopiti v kemp, poparjenih glav vseeno dosežemo koncertno prizorišče na samem peščenem kopališču ob Črnem morju. Kot naročeno. Dve uri in pol smo bili bitke in trošili dragocene zaloge energije, z zmešnjavo, ki je vladala glavam osebja organizacije festivala.

Festival Spirit Of Burgas se je ponašal s kar osmimi odri, med katerimi pa si moral kar krepko iskati glasbo, ki jo generirajo meso, kosti in glasilke ter vodi izmenični električni tok. Seznam nastopajočih je bil namreč zasut z bolgarskimi izvajalci, ki v svetu glasbe ne pomenijo pravzaprav nič, mrgolelo pa je tudi DJevskega kičeraja, katerega pravo glasbeno znanje je itak zavito v pest sočnega govna. Natanko ob 21.30 prispemo pod oder imenovan "Jack Daniel's Stage". Žal smo zamudili odlične makedonske rockerje Bernay's Propaganda, pa z veliko radostjo pozdravili naše vrle rojake, s katerimi smo se srečali in si stisnili roke že dan pred festivalom, na enem od počivališč ob avtocesti tik pred Nišem (Srbija) -  z Elvis Jackson!

Elvis Jackson so fantje, ki so dozoreli z albumom Against The Gravity do točke, ko lahko okusijo svetovno prepoznavnost. Fantom za enkrat zelo dobro kaže. Turneje se vrstijo, koncertnih špilov je bilo cel kup v tujini. Elvis Jackson so znani po svojih z energijo nabitih nastopih, kjer kar kipi od pozitivnih vibracij in živ-žava, ki ga pričara le ta skupina.

Ambient v Burgasu (morje, peščena plaža) se je odlično poklopil z oblikovanjem naslovnice albuma "Against The Gravity", ki ga je skupina tudi predstavila s skladbami Against The Gravity, Wake Me Up!, Dry Your Tears, Not Here To Pray. Možje, ki so pustili doma v Sloveniji basista Erika Makuca - Slavca, ker je moral nesrečnik nemudoma pod kirurški nož zaradi razlitja slepiča, so poklicali na pomoč Corkscrew basista Andraža Stocksona, ki je tako rešil skupino pred nevarnostjo, da bi morala odpovedati oba nastopa. Firbčna bolgarska publika je sprva sicer zvedavo oprezala za tem, kaj neki jih čaka na odru, a ni potrebovala prav mnogo, da se razvname pod vročo pridigo, ki jo diktira nabrita mešanica ska- skate-punk-reggae vzgibov, kjer seveda ne manjka metalsko zabeljenih riffovskih utrgancij (ojej, počutim se v vlogi retorike specialista medicine).

Skupina je bila odlično razpoložena, kljub temu, da ni Slavca z njimi, se  je "na hitro rekrutirani" Andraž izkazal za najboljšo možno izbiro, da Elvis Jackson suvereno izpeljejo svoj koncert. Med nastopom seveda ni manjkala obvezna vključitev napihljive blazine, na katero so Elvisi poslali prvega kandidata - neplavalca, ki se je javil iz publike in se tako na blazini odpravil na plutje po morju rok izpod odra. Namembnost preostalih odrskih rekvizitov, kot so role toaletnega papirja, napihljive igrače (žoga, itn...), je bila v izvrševanju svoje funkcije nekoliko omejena, saj je proti odru nenehno pihal veter iz smeri morja. Tako so zvitki toaletnega papirja poleteli namesto v publiko na odrsko konstrukcijo od koder so plapolali z odra, kar je delovalo med koncertom Elvis Jackson na videz silno imenitno.

Svoj čvrst, kompakten, visoko uigran in izdelan nastop so Elvis Jackson kronali s plasiranim svežnjem pozitivne vibracije, ki je z lahkoto posrkala publiko v rajanje z njimi. Če so na začetku ljudje le gledali skupino, so bili v drugi polovici koncerta, pod taktirko Elvis Jackson, že v polnem rajajočem galopu s skupino. Karizmatični pevec Buda, ki je seveda postregel z obveznimi akrobacijami, kot so stoja na glavi, prevali, itn.., odet v karirasto nošnjo, je to pot malo manj ogovarjal občinstvo. Vzrok je bila omejena minutaža ter seveda dejstvo, da pod odrom ni Slovenska, pač pa Bolgarska publika. "Jeste dobro?!?", se je nekajkrat ponovil, ljudje pa so poleg tega poštekali zelo dobro tudi sporočilnost zaključne Smoke The Herb, s katero so Elvis Jackson v duhovitem slogu zaključili zelo uspešen nastop v Burgasu. Fante je tako, kot ekipo RockLine čakala pot v Romunijo, kjer so nastopili, dan za tem, v vlogi predskupine velikih Faith No More. Prestavili smo se torej na glavni oder, ki je bil do tega trenutka že pod močno okupacijo Fatih No More zanesenjakov.

Pred Faith No More so prisotne ogrevali Bolgari Panican Whyasker. Ti so "groovali" v trših riffih, delno podloženimi z nafunkiranimi ritmi, vendar miljo stran od kakih Red Hot Chilli Peppers, s precej nadležnim vokalom in verzi v angleškem jeziku, ki je dobesedno prosil, da zaključijo s predstavo. V Bolgariji je skupina zelo popularna, kar je dokazovala množica razgretih glav, ki jih je spodbujala pod odrom.

Faith No More, ta silno pomembna skupina, ki je vplivala s svojo pojavo, na razvoj kasnejše zvočne podobe glasbenega izraza skupin, ki so jim sledile in se pri tem naslanjale na nekatere zmagovite pogruntavščine pogumne in samosvoje raziskovalne žilice Faith No More, so stopili na glavni oder malo preko enajste zvečer. Oder je bil precej majhen,  v smislu festivalskega glavnega odra, po drugi plati pa je bilo to zelo dobrodošlo, saj je bila skupina tako približana slušateljem, ki so se zgrnili pod odrom v masovni številki, ki se je nevarno nagnila preko 15.000 osebkov.

V razgibano in vznemirljivo set listo, ki so jo zaznamovali nekateri najmočnejši trenutki kariere njihovega glasbenega značaja, so vpeli kar nekaj odbitih predelav originalov znanih izvajalcev. Tako so nastop odprli z nadvse "FaithNoMoreovsko" Reunited, sicer originalom dueta Peaches&Herb. Povsem umirjeni in ušesom prijazni melos s prikladnim naslovom pesmi, je povzel v kratkem veliko dejstvo, da so Faith No More, dne 25.02.2009 uradno najavili ponovno delovanje skupine v povsem identični postavi, ki je 11. let pred ponovno združitvijo zadnjič uradno nastopila. To je postava Mike Patton (vokal), Billy Gould (bas kitara), Mike Bordin (bobni), Roddy Bottum (klaviature) in Jon Hudson (kitara)!

Mike Patton se je na odru preostalim članom ekipe pridružil kanček kasneje, v vlogi pohabljenega starca, s palico v roki. Ko ga je ujel soj svetlobe, pa Patton ni deloval več kot starec, bolj  kot šepavi mafijski boter. Cel kvintet je bil odet v konfekcijo črnih oblek. Po krajšem ogrevanju se prizorišče v trenutku ogreje na pravo delavno temperaturo, ko skupina bruhne iz sebe From Out of Nowhere ("The Real Thing", 1989). Patton se razleti na odru, masa pred njim pa dobesedno ponori. Več ljudi, večji mosh pit krogi. Tudi to pot je nekaj žrebcev kakih 15 metrov od odra kar izzivalo in komaj čakalo, da prične treskati druge s svojimi valjavo zalitimi telesi. Za to priložnost so bili seveda v "topless" opravi.

Energija je fascinantna, masa ljudi spremlja Faith No More v verzih, slepo sledi Pattonovim gestam. Patton ni izgubil kančka šarma, vokalne moči in značilne odrske ekstravertiranosti! Dejansko je človek izreden generator moči, ki poganja kolesje Faith No More na odrih. S pogledi demonskega šarma je uročil prisotne, ki so mu pridno jedli iz roke med predstavo. Začetni prah se še ni dodobra polegel, že skupina nadaljuje z odlično Land Of Sunshine, ki nemara še bolj neposredno približa značilnost glasbe Faith No More. Navita debela voluminozna funkoidna drža ritmičnega galopa naveze Gould - Bordin, s preprostim, a penetrativnim riffovskim "žagorezom" kitare na eni in enakovredno vzvišenimi klaviaturami na drugi strani, ki dajejo Faith No More izrazu poseben, da ne rečem blago post apokaliptičen videz. Nasploh, ko se vse to vključi ekstravagantni Patton! Genialno! Fantje ne poznajo umika niti s Caffeine, ko vskoči Patton z odra ter se povsem približa prvi vrsti, potem pa le umirijo prevrete glave masovno evforičnega cvrtja plaže, s skladbo Evidence.

S poudarkom izvedbe repertoarja, ki zaobjema vse štiri albuma Mike Patton  ere, je zasedba vodila koncert skozi valove, ki so vsebovale mirne točke, kjer je prišel prirojeni Pattonov dar v smislu interpretacije in podajanja verzov še toliko bolj do izraza. To so bili trenutki kot skladba Easy, ki jo je pela cela plaža! Podobno sliko, a z drugo vibracijo pa so Faith No More naslikali, potem ko so za Easy  podžgali občinstvo kar naravnost, z verjetno najbolj znanim hitom Epic.

Faith No More so z lahkoto potrdili, da v enajstih letih niso pozabili kreacije edinstvene odrske magije pečatnega glasbenega izraza, kar so dokazovale posebno skladbe Midlife Crisis, Last Cup Of Sorrow, Ashes To Ashes ali King For A Day. Skupina je zaključila nastop na silno zanimiv način, z izbiro mirne Just a Man, v kateri pa je skupina mojstrsko stopnjevala atmosferičnost. Patton je neverjeten! Kameleon. Od čuteče "soul" subtilnosti v Easy, Evidence ali Just a Man, se prelevi v pravega odrskega zlodeja, ko se Faith No More lotijo skladbe Cuckoo for Caca, Patton pa spravlja iz sebe prav nemogoče vokalne prijeme. Človek si drzne reči, da je Patton z leti le še zrasel in dozorel, kar se interpretacije tiče, kot tudi odrske igre. Je enkratna odrska figura, ki ponuja edinstveni pristop.

V dodatku je skupina nadaljevala najprej z Vangelisevo Chariots Of Fire, ki je pravzaprav neopazno prešla v fantastično Stripsearch, Faith No More pa niso seveda smeli zaobiti svoje velike uspešnice We Care A Lot iz začetne Mosley ere, s katero so zaključili svoj spektakularni nastop.

Zvok skupine med koncertom je bil odličen, čeprav ga je veter z morja občasno nekoliko odnašal. Ura in pol je nemara manj kot smo pričakovali, a je potrebno imeti v mislih dejstvo, da gre za prvo evropsko turnejo Faith No More po združitvi, s katero skupina še "tipa" tla pod nogami, preizkuša koliko priljubljenosti med občinstvom ji je po vseh teh letih mirovanja še uspelo ohraniti in turnejo, ki je usmerjena pretežno na festivalske nastope, kjer je takšna minutaža izvedbe repertoarja povsem običajna.

Tako se je sklenil nastop skupine, katere združitev v letošnjem letu, velja za eno najpomembnejših na celem rock planetu! Faith No More so z njim dokazali, da zorijo kot vino. Starejši ko so, bolje jim gre. Upajmo le to, da Faith No More ostanejo skupaj in se nemara lotijo v prihodnje snemanja novega studijskega materiala ter novih koncertnih turnej. Iz nepozabne izkušnje v Burgasu, nas je pot skupaj s skupino vodila v romunsko Bukarešto, a to je že nova RockLine zgodba, zato ostanite še naprej z nami na tej avanturi!

fotografije: Mia Milharyčič

Akreditirani fotografi smo bili primorani, ne glede na to, da smo imeli okoli vratu photo pass,  fotografirati vse skupine kar iz publike. Na srečo je Sandiju Maverju (manager Elvis Jackson, tudi na sliki) uspelo pregovoriti varnostnike, ki so me le naposled spustili pod oder. Faith No More sem pa fotografirala iz publike, na robu moshpita, ostalih članov skupine nisem uspela ujeti, saj je bila norija prehuda. - Mia