Ni kaj. Človek obnemi. 40. let delovanja žive rock'n'roll okamnine Petra Lovšina, moža, ki je videl vse ere slovenskega rock'n'rolla in še več. Obenem je prav v letošnjem marcu vknjižil deseti studijski album z naslovom »Območje medveda«. Dovolj prikladnih razlogov, da se vse to obeleži s konkretnim dogodkom! Konkretno praznovanjem je bilo v Cankarjevev domu v nabito polni, razprodani Gallusovi dvorani.
Kakih petnajst minut preko osme zvečer se je na zatemljenem pročelju odra pojavil hrvaški publicist, novinar in glasbenik Branko Kostelnik in v srčnem nagovoru izkazal vso zahvalo Petru Lovšinu za njegov doprinos k razvoju punkrockovske špure na tleh nekdanje skupne države ter nasploh zavoljo vsega, s čimer so Pankrti s svojim takratnim pohodom in prodorom za vselej spremenili Brankov svet.
Sledil je seveda koncert. Uvodoma je Peter krenil na oder ob podpori svoje spremljevalne čete Španskih borcev s pridruženim kitaristom Matejem Mršnikom, ki je odigral levji delež pri podobi novega albuma Območje medveda in »izposojenim« klaviaturistom Dejanom Horvatom iz zasedbe Hamo & Tribute to Love. Slednji je pravzaprav preživel cel koncert brez umika z odra. Nastop se je raztegnil preko treh ur, maratonsko druženje torej.
Peter je premeteno sestavil koncertni program. Nove skladbe je vmešal v zgodovinski vrtiljak svoje kariere in publika vseh generacij je imela kaj slišati in videti). Uvodni del so Peter in ekipa Španskih borcev razgrevali s komadi novega albuma. Prvi del koncerta so sklenili z malo starejšima Angel iz nekje vmes ter Tečajem romantike. Na oder so nato kot prvi gostje vskočili Prismojeni profesorji bluesa, ki so s Petrom izvedli novo Na dobri poti, temu pa je sledilo pravo malo vražje rock'n'roll besnilo in poklon nedavno preminuli rock'n'roll ikoni Chucku Berryju s priredbo Johnny B. Goode. Prismojeni profesorji bluesa so raztrosili malho kvantov širne rockovske energije, pri čemer je prizorišče poplesavalo nad silno zabelo improvizacij na relaciji med bratoma Erič. V Johnny B. Goode se je na orglicah preizkusil tudi Peter osebno. V publiki je konkretno zabučalo od navdušenja, Prismojenci v navezi s Petrom, pa so prinesli v dvorano enega izmed vrhuncev tega večera.
Sledila je nova triada s Španskimi borci, ki jo je uvodoma načela nova Ko gre vse k vragu, pri čemer je verjetno najboljši verz: »Ko gre vse k vragu, država razpada, ona pa doma še vedno trdno vlada…«. Sledi Vrtnica, odjekne obilni hit z Greva punca v južne kraje, kjer je Peter večkrat krčevito k višku dvigoval iztegnjeni roki v obliki pesti, kot bi klical k pravi vstaji. Roko na srce, skrajni čas je že.
V enem izmed premorov je Peter navihano nagovoril občinstvo, naj se oglasijo vsi prisotni pari tega večerai. Potem je pribil, da še raje vidi samske. Dame seveda, ki jih ni pozabil povabiti v Krakovca na »afterparty«.
Na oder so skočili Big Foot Mama. Tokrat brez Skočirja, za katerega je Peter nič manj hudomušno ugotovil, da Grege tokrat ne bo za vokalni duet, saj je staknil prehlad in na (Petrovo) srečo ostal doma. Predvsem pa je prinesla še en izvrstni trenutek tega večera na moč zabavna Najboljši par, ki še danes velja za trenutek Lovšinove kariere, ki se lahko pohvali z enim najbolj posrečenih besedil.
Po novem trisu in vložku s Španskimi borci (Drugi svet, Taka taka, Dobri profesor) je sledil še en svojevrstni mini spektakel. Perotu so se pridružili Pankrti, bend pa je urezal novo (To ni več) Slovenija in predpotopno Ostan rajš pr men, ki je ni igral v živo že 35. let. Marc Kavaš (Lene kosti, ex-Requiem), ki je bil del postave Pankrtov v obdobju albuma »Osmi dan«, je stopil v vlogo glavnega kitarista in škoda, da je bil ta izvrstni kitarist v miksu zvočne slike nastavljen kanček prepotiho. Znova obujene Pankrte zaokrožajo poleg Petra in Marca še bobnar Slavko Colnarič, basist Kramberger in kitarist Bogo Pretnar.
Sledili so vrhunci začetne ere Lovšinove kariere (v skladbi Julita se je na odru pridružil harmonikaš Riki Zadravec), ultimativni hiti, ki jih je posnel s Sokoli, publiki pa se je iz komada v komad bolj trgalo. Na koncu je vsa dvorana stala na nogah, tudi v obeh dodatkih. Peter ji ni pustil, da se usede nazaj. To niti ne bi funkcioniralo. Lovšin je dvignil celega Ivana tokrat daleč nad oblake in Gallusova dvorana je pokala po šivih od navdušenja in vse vedrine!
Peter Lovšin ostaja glasovno gromovit in neverjetno prodoren. Njegov vokal se neizpodbitno najbolje veže z rock'n'rollom odločne punk konotacije. Zato je tudi najbolje vžigal ob pajdašenju s Pankrti, Big foot Mamo, Prismojenci in tistimi zimzelenimi trenutki svoje kariere, ki jih je ustoličil v režiji s Sokoli. Presenetljivo, a našteti so bili pravkar po večini posebni gostje tega, več kot triurnega spektakla. To spoznanje naravnost kliče po skupnih Petrovih koncertih s Pankrti in sedaj je pravi čas za to.
Očitno se naš Perči nikakor ne ustavlja! Vsled tega je napovedal, da se mu bo Magnifico, ki je manjkal ob izvedbi skladbe Vrtnica, pridružil pač na 50. obletnici in tako nadoknadil zamujeno. Pero ostaja na Slovenskem torej sveti divjak rock'n'rolla. Ostaja mlad, glas ljudstva, glas ulice! V njem živi nepokorščina in resnicoljubje levjega srca. Konec koncev, kot je razložil v enem izmed zaključnih dejanj druženja v Cankarjevem domu, so tisto kar šteje na koncu, ko vse razpade, le odnosi med ljudmi. Človečnost. To je bila tudi ena najpomembnejših poslanic njegove predstave tega večera, ki se je v teh zares čudnih in nepredvidljivih časih občega planetarnega kaosa še kako dobro prijela.
fotografije in video: Klemen Udovč
na vrh