Natečaj Epic RockLine Contest je minuli četrtek zdrknil v drugo fazo, v nekakšno karanteno pred veliki finalom, ki naj bi konkurenco očistila nepotrebne navlake in plevela, beri drugorazrednih muzičarjev z nadarjenostjo in glasbenim posluhom sorodnim ritmično-gimnastičnim talentom Stevie Wonderja. Šalo na stran. Stevie tokrat res ni utegnil priti, so pa s svojim znanjem, s sebi lastno interpretacijo doživljanja glasbe ter predvsem z odločenostjo razveseljevali Taking Over Mars, Bwase nwge in Spleen. Prvi "polfinalni" večer natečaja je tako postregel z obilico iskrenja ob čelnem udarjanju raznobarvnega žanrskega okrovja.
Taking Over Mars so hitro in brez trohice oklevanja zapadli v neusmiljeno guljenje konvencionalne punk rokerske karoserije, ki je v strumno diktiranih juriših tokrat postregla z malce več dobrodošlega utripa spontanosti v sami izvedbi. Kranjčani so po pričakovanju sestavili osnovno šablono punk rocka, ki ostaja definirana z rafali enofaznega kitarskega masakriranja, bežnih, a na prava mesta umeščenih spremljevalnih vokalov, z močno izpostavljenim terapevtskim učinkom za ušesa vajena predvsem oprijemljive, a roko na srce kar pretirano oslajene melodike. Velja omeniti razveseljivo dejstvo, da so fantje vsej klišejskosti kulture punk rocka vsake toliko dovzetni tudi za kako še kako dobrodošlo zvokovno adaptacijo. Slednjo so tokrat našli v zvoku trobente, ki sicer ni povila nekih greha vrednih trenutkov, je pa omenjene učinkovito podmazala s plesno orientirano ska ritmiko. En velik plus za fante! Potrditev uigranosti in odlične forme zasedbe ni izostala in slabe ¾ ure dolg nastop je ob ostro navitem tempu minil kot bi mignil. Še hitreje, predvsem pa z bistveno več domišljije in občutka za inovativnost so jo ucvrli Bwase Nwge. Bosonožci so v ponovno potrditev slovesa neprilagojencev ponovili vajo izpred slabih treh mesecev, ko so konkurenco proti vsem zakonom zdrave pameti profesorsko obdelali z bljuvanjem vsaj toliko strupene kot tudi edinstvene interpretacije rock & rolla. Nevijo ostaja osrednja figura zasedbe, sploh ko rahlo zamaknjenega pogleda spelje surovo oralno degustacijo prvobitnih paritvenih klicev nesramno zapostavljenega neandertalca. Udarjanje prvinskega nagona v pamet je Bwase Nwge še enkrat več popeljalo na buren glasbeni safari, katerega vrhunci so brez domišljijskih lahko rečemo tudi nravnih omejitev v bistvu bili preneseni iz leta 2008 posnetega demo posnetka (RockLine recenzija tukaj). Z odvijanjem večera v zadnji tretjino so nam pot prekrižali še Spleen, katerih dobro utečena odrska igra je postavila piko na i tega od vseh žanrsko verjetno najbolj razgibanega "polfinala". Pričakovano so se Spleen izkazali za najbolj kredibilne eksekutorje četrtkovega koncertnega druženja, saj so nekakšno etapno nadgradnjo odrske interpretacije opravičili v njim lastnem slogu, s prelivanjem različnih rokovsko orientiranih podžanrskih odtenkov v oprijemljivo teksturo poslušljivega rocka. Ton celotnemu dogajanju daje samozavestni ženski vokal, ki ostaja neizzvana avtoriteta zasedbe in razumljivo tudi glavni dirigent izmikanja slogovnemu predalčkanju zlobnežev, ki pa bodo skupnega imenovalca pri Spleen vseeno hitro našli v rubriki predvidljivega alter rokerskega trušča, odetega v tančico gothic ambienta z obratom prikrite melanholije. Sliši se komplicirano, a še zdaleč ni. Spleen so v osnovi precej preprosto grajen organizem, s seveda odlično uigrano gestikulacijo kitarskega riffanja in dovolj prožno ritem sekcijo. Vsekakor zapomljiva glasbena izkušnja.
Prvi strokovno izpeljani proktološki poseg natečaja je tako za nami. Zmaga je na koncu pripadla Spleen, ki jo že veselo mahajo proti velikemu finalu 8. maja! Za konec velja pohvale vsekakor nameniti tudi njihovim kolegom Taking Over Mars, ter seveda edinstvenim bosonogim norcem iz Ilirske Bistrice, za neuklonljivo držo, ki ohranja vero v karakter in ustvarjalnost podalpskega scenskega dogajanja.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh