Pa smo jih spet dočakali! V našo sredo se je vrnila Apocalyptica, finski "čelo-rock" kvartet, ki že lepo število let svoje oboževalce navdušuje z unikatno fuzijo klasične in metal glasbe. Finci so bili v preteklem desetletju pogosti gostje naših koncertnih odrov. Davnega leta 2001 so bili gostje Siddharte, ko je ta predstavljala svoj drugi plošček "Nord", dve lete kasneje se je Apocalyptica povaljala v blatu Rock Otočca, nadalje so bili skupaj z Danzigom poleti 2004 nosilci prve izvedbe danes že tradicionalnega Metal Campa, ogrevali so nas tudi pred Rammsteini v Hali Tivoli 05'. Njihov zadnji samostojen nastop na sončni stran Alp pomnimo v letu 2006, ko so v Plečnikovih Križankah promovirali svoj istoimenski peti studijski plošček, v letu 2008 pa je sledila še festivalska vrnitev na sotočje Tolminke in Soče. Zahvaljujoč pogostim obiskom naše dežele so izoblikovali številčno maso oboževalcev, zato je bila znevečemu imenu zasedbe zahvaljujoč Cvetličarna razumljivo že teden dni pred dogodkom razprodana.
Apocalyptica je prav z ljubljanskim koncertom otvorila obsežno "7th Symphony" turnejo v podoro svojemu aktualnemu studijskemu albumu (recenzija tukaj), ki bo zajemala številne nastope tako v Evropi kot na drugi strani Atlantika. Finci so bili po večmesečnem počitku sveži in nabiti z energijo, zato je večer obetal prijetno koncertno druženje.
Še pred finskimi neoklasicisti so nabito polno Cvetičarno ogrevali Nemci A Life Divided. V štiridesetminutnem nastopu so se predstavili kot izrazito koncertni band, saj so s profesionalnim pristopom, emocionalnim nabojem in silno izmenjavo energije dokazali, da so vešči vseh odrskih trikov. Dobra forma je žal zbledela ob povprečnemu stilu skupine, ki čez elektronsko podlago polaga težje, skorajda metalske riffe in poslušalcem servira že ničkolikokrat slišano godbo. Novovalovsko izročilo osemdesetih so A Life Devided združili s kitarskimi frazami, značilnimi za alternativna devetdeseta, nastali skupek pa zabelili še z melanholičnimi prijemi. Mestoma so se Nemci slogovno približali bogatemu Nine Inch Nails izročilu, za kaj več kot vlogo predskupine na srednje velikih turnejah pa bodo morali A Life Divided v prihodnosti pri kreiranju glasbe ubrati bolj srčen pristop. Celostno gledano so nemški gotičarji solidno opravili svojo nalogo, čeprav so pri Apocalypticinih podpornikih naleteli na gluha ušesa.
Nato je šlo zares! Trojica čelistov spredaj je zavzela oder in predstavo začela s skladbo On The Rooftop With Quasimodo. Energična drža jih je že uvodoma predstavila kot skupino z eksekucijskim nastopom, zaradi majhnosti odra in bližine obiskovalcev se je energija hitro usmerila med prve vrste, kjer je zavladala prava evforija. Sledila je skladba 2010, v kateri originalno bobnarske palčke vihti eden najbolj cenjenih metal bonarjev Dave Lombardo (Slayer), tehnično zahtevni prehodi pa Mikku Sirenu niso povzročili prav nobenih težav. Sam sem Apocalyptico prvič gledal na tako majhnem odru, zato pred tem še nikoli nisem opazil Mikkeove neverjetne podkovanosti, zanesljivosti in prirojenega občutka za igranje, kar je pri glasbi Apocalyptice, kjer je edino bobnar zadolžen za držanje ritma izrednega pomena. Po zaigrani skladbi Grace ("Worlds Collide", 2007) je napočil čas za prvo izmed Metallicinih klasik, Master of Puppets, ki je dobro dela predvsem površnim poznavalcem skupine in posledično je tega večera Cvetličarna prvič završala v vsej svoji moči.
Nastop je s svetlobno hitrostjo tekel dalje, kot je tudi tekel znoj izpod čel štirice na odru. Eicca Toppinen, Paavo Lötjöjen in Perttu Kivilakso v frontni linij iz iz oči v oči s prvimi vrstami so se pri izvedbi skladb End of Me in I'm Not Jesus pomaknili rahlo vstran, saj so naredili prostor za gostujočega vokalista Tipea Johnsona. Z zadnjimi izdajami je Apocalyptica sproducirala toliko hitov z vokalno vsebino, da so bili hočeš nočeš primorani na turnejo vpoklicati gostujočega pevca. Stric Johnson je vokalno šolan glasbenik in kot tak odlično podkovan za svojo novo vlogo, pri sami izvedbi pa mu je zmanjkalo za kanček več karizme in entuziazma, s katerima bi si publiko lažje ovil okoli svojega mezinca.
Po Sepulturini Refust/Resist je sledil kolaž barvitih orkestralno-inštrumentalnih zvokov z izrazito čustveno noto. Pri izvedbi skladb Beautiful in Sacra se je kot četrti čelist triu spredaj pridružil bobnar Mikko, čeprav je igral zgolj kozmetično vlogo in je šov točka tako izpadla ceneno, celo patetično. Čudovito lomilko src Bittersweet je odpela kar publika, predno se je večer prevesil v finalno fazo in je Apocalptica z Last Hope prestavila v višjo prestavo. Zvok so medtem odgovorni za mešalno mizo uspeli naravnati, poleg vseh pasti Cvetličarne so tonski tehniki končno uspeli uravnotežiti topovske udarce bobnov z globinskim zvokom violončel. Eicca, Paavo in Perttu so nadaljevali s svojo dinamično predstavo, njihov zaščitni znak je tekanje po odru (kar z gromozanskimi čeli v roki ni mačji kašelj) in koriščanje prav vsakega njegovega centimetra, čeprav se je z leti iz mladostniške navade ta segment njihovega šova prelevil v golo rutino. Seek and Destroy in Inquisition Symphony sta zaokrožili kolaž priredb v rednem delu nastopa, ko se je četverica že (pre)hitro poslovila z odra. V bisu se je Fincem znova pridružil Johnson in družno s Cvetličarno odpel skaldbo I Don't Care, skupno druženje pa je dokončno zapečatila Griegova Hall of the Mountain King, standardni zaključek Apocalypticinih koncertov že vse od leta 2001.
Naj se z besedo ali dvema dotaknem še igrane set liste. Apocalyptica je izdala že pet albumov kreativne in navdahnjene avtorske glasbe, zato je očitek, da bi morale biti Metallicine priredbe zastopane intenzivneje več kot smešen. Finski jezdeci apokalipse so se osredotočili predvsem na zadnja dva ploščka in posledično odrezali minutažo zgodnejšim stvaritvam, tudi mojemu osebnemu favoritu "Cult" (2001), ki je ostal popolnoma spregledan.
Torkov večer bo prav gotovo ostal v lepem spominu zapriseženih podpornikov skupine in mladih koncertnih obiskovalcev, ki so to pot prevladovali, medtem ko je izkušenejše konecrtno oko opazilo vse preveč rutine in pomanjkanja čustvenih dialogov. A tako se stvarem pač danes streže, Apocalyptica pa je vseeno dokazala, da ostaja šolski primer moderne odrske govorice, ki zagotavlja potešitev vseh kvalitetne zabave željnih.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Reportaža je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
na vrh