V tednu, ko je bila Slovenija obdana v leden objem, kakršnega ne pomnimo, je spomin nehote ušel dve leti nazaj, ko so v dneh pred izvedbo medvoškega festivala Lipstikk N Leathür našo ljubo domovino zajele sibirske temperature in hočeš nočeš takrat vplivale tudi na udeležbo. Zima je pač neusmiljena in pogosto zahteva svoj davek, tudi to pot vremenska situacija ni bila idealna, kljub temu pa se je v medvoškem klubu Jedro na novi ediciji najbolj porednega festivala pod Triglavom zbralo lepo število ljubiteljev težkega rocka.
Večer so odprli ljubljanski hard rockerji Black Dynamite, s katerimi ob premierni predstavitvi v našem mediju nismo imeli najboljših izkušenj. A konec koncev mladeničem ne gre zameriti, saj se še kalijo in iščejo svoj prostor pod soncem. Black Dynamite gradijo na izročilu hard rockerske šole osemdesetih, z vmesnim spogledovanjem z zvokom novega vala britanskega heavy metala in v inštrumentalnih pasažah celo bežnim koketiranjem z bluesom. Fantje so lansko jesen izdali samonaslovljeni demo s šestimi komadi, ki so jih predstavili že v začetku druženja dobro razpoloženi medvoški publiki. Kljub temu, da je ljubljanski Dinamit še v razvojni fazi in fantje še iščejo lastno avtorsko pronicljivost, so v nizkem štartu zavzeli dobro izhodišče. Frontman Žiga poseduje vse predispozicije karizmatičnega vodje, žal pa se mu je ob refrenih na back vokalih pridruževal zgolj bobnar Tilen - vkolikor želijo graditi na ubijalskih refrenih, bi morali razmišljati v smeri čim širše zapolnitve vokalnih linij. Pohvalno je, da so kljub neizkušenosti in odrski sramežljivosti nastop sestavili skoraj izključno iz avtorskega materiala, med katerega so vpletli zgolj G 'n' R klasiko Night Train, (predvsem) na željo kitarista Izzyja, prsti katerega po vratu kitare brez dvoma drsijo po Slashevih učbeniških navodilih. Prijeten rock'n'roll šus, je pa pred Black Dynamite še dolga pot nabiranja kilometrine. Za začetek upam, da so se v zadnjih nekaj mesecih že naučili, čemu običajno služijo bendove promocijske fotografije.
Drugi po vrsti so nastopili Tomcat, stari znanci publike na relaciji od Ljubljane do Kranja in vse vmes, kjer so odigrali večino svojih nastopov, odkar so pred štirimi leti zagnali svoje koncertno kolesje. Vročico pred nastopom so Tomcat zabelili s premiernim predvajanjem vidospota za Adrenalin, brez dvoma njihovega najbolj zrelega komada do sedaj! Tomcat so svoj nastop začeli v meglici, frontman Denis se je tako publiki prikazal kot David Coverdale v katerem od videospotov, je bil pa od dogajanja na že tako podolgovatem odru še bolj odrezan bobnar Žiga. Šujotov bas je bil od štarta vse preveč odrezav, a so odgovorni za mešalko uspeli hitro najti pravo zvočno ravnovesje. Odkar so Tomcat na mesto kitarista uvozili Grega, je njihov izrazni potencial še zrasel! Greg goji kitarski pristop tehnične perfekcije, kar je s solo točkami znal večkrat dokazati prav na robu odra, v nasprotju z njegovim predhodnjikom Rokom, rock'n'roll »bad assom« karizmatične odrske prezence, zato lahko že z nestrpnostjo pričakujemo drugo polovico leta, ko bodo Tomcat (menda?) začeli z nastopanjem kot petčlanski kolektiv. Testosterona polna vožnja skozi lanskoletni prvenec je vrhunec doživela z živo izvedbo Adrenalina, pri kateri je Denis dokazal, da napreduje tudi v sami vokalni tehniki, pa čeprav je njegov tokratni nastop (zaradi domače publike?) hitoma deloval ležerno. Kljub vmesnim ritmičnim kiksom Tomcat vztrajno zorijo in če smo pred dvemi, tremi leti še pisali, da potrebujejo kilometrino, se morda približuje čas, ko bodo Tomcat skočili v višave radijskih frekvenc... če bodo le nadaljevali v smeri Adrenalina!
Skoraj točno dve leti sta minili, kar sem Broken Arrow gledal zadnjič. Bilo je to na istem kraju zločina kot tokrat, le da jim na takratni izvedbi Lipstikk N Leathür festivala ni pripadala vloga nosilcev večera, kot to pot. V vmesnem času se je veliko spremenilo. V prvi vrsti seveda ciljam na nedavno izdajo težkopričakovanega prvenca »Feel The Arrow« (recenzija tukaj), predstavitev katerega je bila osrednja nit druženja z brežiškimi rockerji. Čeprav zaradi študijske odsotnosti manjka ritem kitarist Bor, so Broken Arrow njegovo vrzel rutinsko zapolnili z matrico, komaj opazni manjko organskosti pa so fantje (in dekleti!) na odru nadomestili z zavidljivo odrsko predstavo s frontmanom Matjažem v glavni vlogi. Zvočni gradniki so tvorili skrbno oblikovano celoto, ki je slonela na kot ura točni ritem sekciji Jani / Rok, seveda pa je glavna karakteristika brežiške skupine stremenje k melodični popolnosti v maniri, ki so jo prejšnje desetletje znova oživile mlade skandinavske hard rock skupine. Če bi v Broken Arrow nastopu iskal dlako v jajcu, bi izpostavil manjko slišnosti mičnih back vokalist, zato vokalne harmonije niso eksplodirale v vsej svoji igrivosti. Brežičani so presenetili z izvedbo Martin Krpan komada Kar je staro se novo zdi, že sam izbor pa lepo dokazuje, da so v iskanju in definiranju lastnega karakterja posegali po pestrem konglomeratu glasbenih vzornikov. Repertoar so začinili tudi z izvedbo nekaterih starejših pesmi, ki niso našle poti do albuma, denimo Zdaj ko si sama ter Sanjam jo, seveda pa je prevladoval aktualni material, ob izvedbi katerega je Matjaževa interpretacijska žilica utripala najmočneje. Kako tudi ne, iz vesolja je vidno, da so fantje na album ponosni, in prav je tako! Studijske kaplje znoja so preteklost, čas je, da Brežičani znoja uživajo tudi na odru!
na vrh