Po letu 2006, ko je Bruce "The Boss" Springsteen obiskal Udine, v takratnem sklopu koncertov turneje "The Seeger Sessions", kraj v Italiji, ki ga poznamo tudi kot Videm in kraj v taisti Italiji, ki je Sloveniji prijazno oddaljen, če se odpeljemo tja do koncerta tudi sredi tedna, je Springsteen obiskal v letošnjem letu tudi s svojim E-Street Band-om. Z albumom "Magic" (2007) - RockLine recenzija TUKAJ, je Bruce ohranil tradicijo sebi lastnega zvoka, ki ga je naredil nekoč za veliko (pop) rock ikono. Svojemu nadvse dobro "kreativno podžganemu" počutju umetniške obrti, pa je ostal zvest tudi po tem. Ko si inspiriran je najbolje, da pustiš svojemu geniju, da ustvari čim več. Zato ni minilo niti leto in pol, ko smo dobili naslednik albuma "Magic", z naslovom "Working On A Dream" (2009) - RockLine recenzija TUKAJ. Tudi temu je sledila turneja, a za razliko od prejšnjih dveh, z nekaj več koncertnimi termini po Evropi in kot že omenjeno z "odrešilnim" obiskom v Udinah.
Koncert v Udinah, za katerega se je že lep čas preden je napočil datum 23.07.2009, govorilo o tem da je razprodan, to seveda ni bil. Okrog 17 ure in 30 minut popoldan, so prostori parkirišča videmskega stadiona Friuli, kot tudi samo območje neposrednega vstopa na stadion (govorim za dostope s severa na stadion), bili postlani s kioski hitre hrane, tradicionalno "neokusnimi" ponaredki Springsteenovih majic, kar se očitno ne gabi kupovati na tem planetu samo Italijanom, preprodajalci kart, varuhi reda in miru ter seveda s pisano paleto Springsteenovih oboževalcev, ki so drli na stadion. Kljub nekaterim virom, ki so samozavestno zatrjevali, da je stadion razprodan, se je še vedno dalo tudi na dan koncerta kupiti vstopnice. In to tudi za parter (57,50€ - koščkov "skromnih").
Parter je bil razdeljen, tako da je bil prostor v dolžini cca 35m od odra ograjen. Vanj so smeli vstopiti le obiskovalci s posebnimi rumenimi in zelenimi zapestnicami. Srečneži. Da bo nocojšnji večer prežet z evforijo množice, je nakazovalo tudi obnašanje posameznih obiskovalcev, ki so se zleknili kar na zelenico in ljubosumno varovali svoj košček travnika pod ritjo. "Polje posuto s trupli". Potem se pojavita dva Slovenca med njimi in že vsi stokajo kako nič ne vidijo in da jih naj spustiva naprej, ker so oni tako "jebeno" majhni (ali pa midva tako "jebeno" velika). He, he, he. Žal, nimajo vsi tako dobre genetske zasnove, kot Slovenci. Okej šalo na stran, pojdimo vendar na oder k našemu vrlemu Bossu!
V stoje prebijem nepremično polne tri ure na travniku v gomili teles. V tem obdobju so se, poleg obleganega parterja, napolnile tudi tribune. Potem se zgodi. V popolni temi prikorakata oba klaviaturista na oder, a le s harmonikami. Charles Giordano in Roy Bittan se lotita uvoda Morriconejeve "Nekoč je bilo na divjem zahodu", medtem ko korakajo drug za drugim na oder tudi preostali člani zasedbe E-Street Band: Clarence Clemons (pihala, tolkala, spremljevalni vokal), Nils Lofgren (kitara), Garry Tallent (bas kitara), Suzie Tyrell (violina, akustična kitara, spremljevalni vokal), Steven Van Zandt (kitara), Max Weinberg (bobni), Cindy Mizelle (spremljevalni vokal), Curtis King (spremljevalni vokal), da zasedejo svoja mesta na odru. Med zadnjim njegova ekselenca Bruce "The Boss" Springsteen (vokal, kitara). Skupina preseneti že v samem začetku, ko se loti prvikrat na turneji izvedbe Sherry Darling ("The River", 1980). Stadion vzkipi in bruhne v eno, ko zajame skladbo sam refren. Oder dolg, praktično preko cele širine travne zelenice stadiona, visok minimalno 30m, pred glavnim odrom, na katerem je Bruce z ekipo preživel večino časa tega večera, je bil postavljen dodatni, še daljši oder, ki se je prilegal po vsej dolžini prve vrste. Da pretok energije med skupino in publiko ne bi bil oviran, so vse "uradno akreditirane fotografe" nagnali fotografirati v vmesni prostor, ki je razdeljeval "srečneže z zapestnicami" pod odrom ter preostalo rajo parterja.
Bruce je že med prvo skladbo privihral po stopničkah na prednji oder in se pričel rokovati z navdušenim občinstvom. Na levi in desni dva visokorasla ekrana in v ozadju, za odrom in skupino, poseben gigantski ekran, ki je bil usmerjen glavnino časa proti publiki. Že po prvih treh skladbah, ko je Bruce preko Sherry Darling, Badlands in Hungry Heart napovedal svoj nebrzdani juriš, je pripravil stadion do tega, da eksplodira z njim v eno.
Ob razbeljenem začetku, je napočil čas, da se situacija kanček umiri. Na ekranu se v ozadju prikaže panorama z orjaškim kaktusom ("joshua tree"), osamelci Utaha in prerijo, ekipa pa nadaljuje s predstavitvijo albuma "Working On A Dream", ko se loti skladbe Outlaw Pete. Skladba se je, ne glede na to, da je novejšega porekla, odlično prijela med občinstvom, ki je dokazovalo, da so ji verzi v njej zelo domačni. Intenzivnost večera je znova poskočila na višji novo takoj v nadaljevanju z intenzivno Darlington County in enoglasnimi "Sha-la-la-la-ji" stadiona, ki so podpirali Springsteenovo ekipo! Skratka. Ogenj strasti v Udinah se je nezadržno dvigoval in plamtel proti vrhuncu.
Bruce Springsteen je kot figura neverjeten. Mož ne poseduje le izredne karizme in šarma. Mož si je upravičeno prislužil vzdevek "Boss". Je namreč izreden poveljnik, iz njega kipi energija in ljubezen do življenja, ki ju je nesebično delil skozi dve uri in tričetrt z vsemi obnorelimi glavami stadiona. Točke so si sledile praktično brez premorov. Ko so zaključili eno, se je Bruce postavil k mikrofonu se obrnil proti skupini, da preveri, če je preostanek ekipe pri stvari in z dvignjeno Telecasterico visoko v zraku zamahnil ter dal znak, da se "štarta" v novo skladbo. Springsteen je bil zares maksimalno "podžgan". Nekaj k stvari pripomore sicer obilna razsvetljava odra (z dodatnimi štirimi lučkarji, ki so ždeli vsak v svojem košu nad odrom in s snopi reflektorjev lovili tekajoče člane skupine na njem) in vendar je Bruce Springsteen - "mali veliki mož", ustrelil iz sebe svoj energetski maksimum. Od Bossa je znoj dobesedno šprical. Pred vsako skladbo, mu je tehnik dostavil povsem svežo in suho Telecasterico, ki si jo je mož po hitrem postopku opasal in jo dobesedno okopal v svojem lastnem znoju. Boss teka pri svojih 60. letih minus dva meseca, kot mladenič rosnih let, ki ga razganja od prebitka testosterona v krvi. Manjše rasti poudarjenih bicepsev gornjih ekstremitet, v obveznih kavbojkah, oprijetem telovniku, "western" štivalih, visoko vihteč desnico ob udrihanju akordov, kot bi bil najhujši kitarski "schredder". Medtem, ko E-Street Band drži čvrsto kuliso ozadja, ki nikakor ne zmore zatajiti v spremljavi svojega šefa, ta nebrzdano teka po nižje ležečem odru, se nenehno rokuje z vnetimi oboževalci, igra kitaro prav za njih, stoječ neposredno ob prvi vrsti, pravzaprav med ljudmi. V neki točki celo sestopi z odra, da ga lovi glavnina ekipe varnostnikov. Oboževalci ga vneto grabijo za noge, kolena in vse ostalo, kar jim pride na doseg rok. Energija je izredna in nič je ne ustavi. Ljubezen v zraku. Bolj pristno od tega ne gre. Strast preko vseh meja. Je sploh lahko kaj lepšega in bolj naravnega od magije glasbe?
Ob tem se mi utrne misel zakaj neki bi bila Italijanska publika tako posebno nora prav na Bossa? V splošnem je Boss postal velik zaradi svoje "majhne skromnosti", ki jo izžareva. Je le "delavec s ceste", ki se mora boriti za preživetje. Je glas ulice, glas kljubovanja, glas neusahljive želje po boljšem jutri in glas, ki te bodri tudi v trenutku, ko si povsem na tleh. S svojo nevzvišenostjo, naravnim nezlaganim vedenjem, z lahkoto preseže most med rock zvezdo in navadnim človekom, kar je tega večera z lahkoto začutil tudi italijanski plebs v Udinah. Tega sicer ni mogoče neposredno primerjati, a za trenutek me je potegnilo na taisti stadion in datum 12.09.2008, ko je tu igral svoj koncert, pred prav tako razprodanim avditorijem stadiona Friuli Vasco Rossi (RockLine reportaža TUKAJ). Slednji predstavlja nekakšnega italijanskega dobrohotnega strička z ulice, ki nikomur ne bi skrivil lasu, pa se mu vseskozi godi neka krivica. Morda v specifičnem primeru ugibanja o psihologiji odzivanja na dražljaje koncertne množice v Italiji, ta dovtipska smernica med Bossem in Rossijem niti ni tako neumestna, ali neutemeljena.
Springsteen je z definicijo svoje dostopnosti, neobremenjenosti z deljenjem energije lastne unikatne pojave, podžgal to edinstveno doživetje v Udinah z nekaterimi dodatnimi gestami. Prva se je zgodila, ko je med skladbo Waiting On A Sunny Day, podal mikrofon malčku, ki je verjetno komaj dobro shodil in mu je celo uspelo pravilno ujeti dve besedi naslova skladbe, ki jih je na vsesplošno huronsko navdušenje množice "odžlobudral" v mikrofon. Drug (svečan) moment se je dogodil v obveznem dodatku med skladbo Dancing In The Dark, ko je Boss povlekel na oder "začarano" Italijanko in jo zavrtel v nekaj taktih, vzel v naročje in previdno odložil nazaj med množico (seveda, ji ob tem ni pozabil dati poljuba slovesa in svoje originalne kitarske trzalice).
V navadi je tako, da so Bossevi koncerti zgodba zase. Vsak med njimi. Ta čast je pripadla tudi koncertu v Udinah. Pododrje je bilo posuto z vihtenjem kartonskih transparentov, na katerih so bili zapisani naslovi posameznih Springsteenovih skladb. Bruce jih je nabiral, med vso kramo je naletel celo na doma izdelano lutko - "mini sebe". Koncert se je prevesil ravno na zlato sredino. Trojček skladb Summertime Blues, Be True in Streets Of Fire, so bile definitivni glas ljudstva, ki jih zasedba na prejšnjih koncertih te turneje še ni izvedla in kar tudi zato naredi ta dogodek v Udinah poseben. V kratki pavzi pokaže Springsteen vsem članom ekipe E-Street Banda kaj piše na transparentu. Ko je prepričan, da so vsi dojeli, da znova znak in skupina užge v zaporedju pesmi Summertime Blues, Be True in Streets Of Fire. To je pravi znak zahvale zvesti publiki, ki je ponesla ime Bruce Springsteen med največje rock izvajalce. Pravzaprav je ni pesmi, ki bi izšla na studijskem albumu Brucea Springsteena in je E-Street Band ne bi znal tudi v živo odigrati. Malo velikih izvajalcev si danes to upa na turnejah početi. Navadno ponudijo na vseh koncertih popolnoma enak koncertni repertoar ter se tako izognejo možnemu posmehu, v primeru da se jim pripeti spodrsljaj "fušanja". Springsteen se česa takšnega s svojo ekipo zares ne boji in za kaj takšnega ne pozna prav nobenega razloga.
E-Street Band je izdelana, odlično uigrana četa zvestih Bossevih glasbenikov, ki ne zna zatajiti. Izreden žmoht spremljave, ki ga gradita oba klaviaturista (Bittan skrbi tudi za Hammond, Giordano za pravi "beli" klasični klavir), harmonizirani dueli med volino in saksofonom, ali violino ter lap steel pedal kitaro Nilsa Lofgrena, ali vseh treh akterjev hkrati (Outlaw Pete), ponuja zaščitni znak Springsteenove glasbene kulture, preko vsega tega pa odlično funkcionira ogrodje večplastne vokalne spremljave ozadja, ki objema Springsteenov osnovi ("dozirano z bolj ali manj") raskav vokal.
Springsteen je v odlično formi. Vokal ga ne izda. Niti, ko je na vrsti še eno veliko presenečenje večera. Ob skladbi Born In The U.S.A., katere zasedba na tej turneji prav tako še ni izvedla v živo. Na njen račun je bila po vsej verjetnosti žrtvovana na set listi Glory Days. Springsteen je ob tem razkazal prav vsem nov kartonski transparent z vozičkom ovitim v ameriško zastavo iz katere kuka Bossova glava. Ob tem je Bruce dodal komentar dvoma, ko je pokazal s prstom na svojo karikaturo: "Maybe Boss, maybe Boss,..!" Smeh na stadionu.
Ne glede na to, da se je koncert prevesil preko dveh ur, je Springsteen brez strahu odprl dodatek z Born In The U.S.A. in jo fenomenalno odpel. Kot na albumu. S polno ihto, iz hrapavega grla in na vso moč. Že rajanje med Born To Run, je pomenilo posebno točko večera, samo po sebi vrhunec, kjer se je stadionu do konca zmešalo in ta magija ni popuščala niti za kanček v nadaljevanju, ko je skupina izvajala obvezni dodatek. Skladba American Land je zato bila na moč dobrodošla, ko se jo je skupina lotila v bolj umirjeni maniri, s tradicionalnim countryjaškim izrazoslovjem. A posebnega premora ni bilo, ko usekajo še en super hit iz albuma "Born In The U.S.A." Bobby Jean, ki ohranja stadion buden še potem, ko se Springsteen vrti na odru s plesalko med že omenjeno Dancing In The Dark. Skupina zmagoslavno zaključi koncert potem, ko se loti zanimive priredbe Twist And Shout (orig. The Beatles). Izvajati pa jo pričnejo v polenjenem ritmu kakšne La Bambe (košček te kasneje celo vključijo v izvedbo), le da prednjači v njej dodatek Hammond orgel. Te točke kar ni hotelo in hotelo biti konec. Proti koncu se Springsteen teatralno sesede ob mikrofonu na tla in pošlje kitarista Stevena Van Zandta, naravnost do publike, da pograbi iz nje transparent "Grandpa's Gone Down" (gre za eno starejših Springsteenovih skladb, ki je nastala leta 1971), kar naj bi pojasnilo trenutno odrsko stanje zvezdnika, ki je tako hotel razložiti občinstvu, da se naše druženje z njim žal bliža h koncu. Boss se dvigne še enkrat, da znak skupini ter tako odigrajo še en krog z refrenom vred. To pa storijo tako, da se prav vsi z izjemo bobnarja Maxa in saksofonista Clarencea, pojavijo na (pred)odru tik ob prvi vrsti, kjer se koncert tako zaključi v vsej intenziteti.
Springsteen se je s svojo veličino izkazal tudi v vlogi "selektorja" zmagovite ekipe, ko je slehernemu iz E-Street Banda stisnil roko in se mu zahvalil za nastop, ko je ta zapuščal oder. Clarenceu se je celo priklonil. Springsteen se je z odra poslovil zadnji.
Kaj reči za konec? Izredna magija, izreden trenutek, nepozaben trenutek, ki izpolni ljubitelja glasbe prav v vsem. Na svoj način, povsem edinstveno. Ima svojo ceno, svojo vrednost, a ponudi zares, zares veliko. Tudi nekaj, česar denar ne more izmeriti. Springsteen je v Udinah svojo veliko strast do življenja napolnil z izredno ljubeznijo, znakom velikega spoštovanja do avditorija, kot tudi spremljevalne zasedbe. In to se je nesebično prenašalo v nasprotni smeri. Predvsem je jemalo sapo spoznanje, koliko energije poseduje Boss tudi danes na odru. Kljub maratonskemu koncertu, sploh nisi dobil občutka, da se mu mudi z odra. Lahko bi igral in igral in igral... Dogodek, ki je zapustil poseben pečat in po katerem sem si celo namignil, da nekaj časa ne grem prav na noben koncert, kajti občutja, ki me prevevajo tudi tri dni po koncertu, so izjemna in neprecenljive vrednosti. Hvala magiji glasbene večnosti in neminljivosti.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh