Če česa ne maram so to nedeljski koncerti, razlog je seveda ponedeljek, ki sledi. A če nedeljsko večerno mašo pripravljajo newyorški kralji death metala Immolation potem ni važno kaj sledi naslednji dan. Immolation so nas nazadnje obiskali pred tremi leti, tokrat pa so nas v kraljestvo zarote povabili s še aktualno ploščo Kingdom of Conspiracy. In ker so Immolation death metal bend, ki se mu po koncertnem statusu približajo le someščani Suffocation se povabilu preprosto moraš odzvati.
Že pred koncertom se je slutilo, da bomo pred glavnim akterjem večera spet trpeli in res, že prvi po vrsti, bolgarski Eufobia, so bili živ dolgcajt. Četverka iz Sofije naj bi igrala death metal in temu žanru podobno so res zveneli, a v svoji glasbi združujejo le njegove najslabše trenutke. Generične rife, generičen vokal, generične solaže in generične bobne. Ja, pri Eufobii ni prav ničesar kar bi izstopalo in to je tudi razlog, da nas je pod odrom tisti komad, dva stalo največ kakšnih pet. Fino je bilo sicer slišati tudi bend iz Bolgarije, ki ne slovi kot najbolj metalska država, a glede na slišano me nič kaj ne zanima, kaj ima v metalskem smislu ta država še za ponuditi.
Čeprav bi morali iti na bolje, pa je šlo z naslednjimi nastopajočimi še na slabše. Francoska zasedba Sweetest Devilry je postregla še s slabše zvenečim kvazi death metalom, ki je bil v prvi vrsti obarvan moderno, žabarji pa so zveneli kot malenkost bolj agresivni Children of Bodom brez klaviatur. Če je inštrumentalna podoba zasedbe na trenutke morda še pokazala kakšno iskrico poslušljivega pa je vse uničil in potlačil obupen vokal, ki je bil dolgočasen in enoličen kot prenos seje iz državnega zbora. Pa se med njimi ob »bušizmih« Pukšiča in podobnih lahko vsaj narežiš. Oba benda bi lahko svoje finance namesto v to turnejo raje usmerila v kakšen »101« tečaj, kako se dela dobro glasbo.
Na boljše pa se je končno le obrnilo s tretjimi nastopajočimi, kultno čikaško death metal zasedbo Broken Hope, ki se je predlani po desetih letih vegetiranja zbudila iz penzijonerske kome, lani pa izdala močan come back album Omen of Disease. Broken Hope veljajo za ene izmed utemeljiteljev t.i. slam death metala in doživeli smo pravi udarec klasičnega, »old-school«, brutalnega death metala. Čeprav jim zvok ni šel ravno najbolje na roko se čikaški brutalci niso dali motiti, iz sebe so iztisnili res dober in živ nastop, prebudili pa so tudi publiko, ki sta jo prva bedna zamorila kot prenos nedeljske maše. Pozornost je na odru nase usmeril predvsem nabiti in bradati vokalist Damien Leski (Gorgasm), ki je skrbel za ultra globok krulež, svoje pa je dodal energični basist, ki bi svoje mesto sicer glede na svojo predstavo zlahka našel tudi v kakšne hc bendu. Kljub super nastopu, ki je postregel tudi z nekaj klasikami z albumov iz prvega obdobja skupine pa so Broken Hope proti koncu vseeno postajali že nekoliko enolični in ponavljajoči se, v prvi vrsti predvsem zaradi dokaj monotonih rifov in dolgočasnih, v standarde povsem ukalupljenih kitarskih solaž.
A Broken Hope so bili v končni fazi le uvod v sladki konec s tisimi, ki se jih je zares čakalo! Newyorški kralji death metala Immolation so resda relativna stalnica naših odrov, a ker »Yonkersi« prav vsakič oder razsujejo s fenomenalnim koncertom se jih vedno veselimo kot, da bi šlo za njihov prvi obisk naše deželice. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, ko so se ugasnile luči se je, sicer maloštevilna publika nagnetla povsem pod oder in pozdravila kralje tako kot se spodobi. Immolation so nas ob svojem zadnjem obisku ugonobili z albumom Majesty And Decay, tokrat pa so predstavljali še svoje sveže truplo, Kingdom of Conspiracy. Legendarna zasedba je že prvo sekundo nakazala zakaj imajo krvavo zaslužen status koncertnih velikanov – oder si povsem podredijo, na čelu z gorostasim poveljnikom Rossom Dolanom, enem boljših frontmenov death metala, ki zlahka naveže res pristen stik s publiko, hkrati pa svoje vokale vleče naravnost iz demonskih ust pekla. Tu je seveda še človeški stroj, bobnar Steve Shalaty in bog death metal kitare Robert »Bob« Vigna, čigar sekanje s kitaro po zraku je vsaj tako legendarno kot diabolični, masivni rifi, ki ti ušesa pretepajo kot deset tonsko hidravlično kladivo. Bogovi death metala so največ pozornosti res namenili aktualni plošči, a hkrati dodobra prevetrili setlisto in jo otresli celo standardnih himen kot je No Jesus No Beast ter tako prostor naredili za slatkiše kot so bili Despondent Souls, Lost Passion, Of Martyrs And Men, spomnili pa so se celo fenomenalnega EPja Providence. Čeprav bi si Immolation zaslužili igrati pred večjo publiko se niso pustili motiti in so dali vse od sebe, ne le vrhunske predstave, temveč tudi sijajne komunikacije s publike, ki bendu ni ostala dolžna. Resnično edina slaba stran koncerta Immolation je bil slab zvok, ki je skorajda povsem zadušil blasfemične kitarske linije. »Whiplash« se še dobro ohladil ni pa že komaj čakamo, da pride že enkrat tisti julij in Metaldays. Kar naježim se ko pomislim na Immolation pod odprtim nebom in krošnjami dreves malega odra. A Glorious Epoch!
na vrh