Za kvartetom Balladero se skriva pristni unikat z močno karizmo obteženega glasbenega poslanstva ustvarjalno kreativnega uma Dominika Bagole. Mož se je skozi januar podal na tedensko turnejo imenovano »I Guess« (imenovano po skladbi njegovega prvenca »Club Deuce«) po Sloveniji. Našo »malo kokoško« je tako s koncertnimi obiski obdelal po dolgem in počez. Eden njegovih postankov turneje je bil seveda po pričakovanju datiran tudi na Ljubljano in klub Etno glasbe »Zlati zob« na Zaloški 69. Glede na glasbeno izročilo dosjeja Balladero, bolj priročne lokacijo ta hip ne bi mogli najti. Sploh ne v zimskih dneh polnih dežnega žalovanja noči, ki minevajo celo večnost.
Ob Dominiku Bagoli so v Balladero vključeni še trije glasbeniki in sicer italijanski kitarist Lorenzo Corti, veliki mojster bas kitare Robert Jukič ter bobnar Jaka Berger. To pot brez posebnih gostij na vokalu in brez vibrafonistke Hane Šavel.
Balladero imajo zunaj studijski prvenec »Club Deuce« (2012), ki ga je kvartet po pričakovanjih tudi predstavil. V celoti seveda. Prizorišče »Zlati zob« slovi po zelo zglednih akustičnih karakteristikah, ki so pisane na kožo kantavtorskim nastopom, nastopom etno/folk zasedb, ali obče povedano nastopom kakršnihkoli zasedb, ki temeljijo svoje glasbeno poslanstvo na so-kreaciji kolaža organsko akustičnega zvočnega prepleta, ali najmanj plasiranja sofisticirano izraznih karakteristik glasbenega artizma, ki je lahko priklopljen na sobno primerno jakost električne intenzitete. Prostrani oder. Prostrani prostor. V njem mize, ki so bile do zadnjega stola zapolnjene.
Balladero so hipoma vzpostavili prepoznavno kuliso glasbenega unikata prepoznano eklektične vsebine, ki ustvarja pri »predalčkanju« glasbenim kritikom resne probleme. Simpatični in predvsem izjemno karizmatični Dominik Bagola, vsestranski glasbenik, pronicljivi komponist in po novem tudi pevec jedrnate poezije, je seveda centralna figura celotne zgodbe o Balladero. Njegova glasbena percepcija oplaja glasbeno formo skladb s tradicionalnimi zvočnimi tančicami, ki so podedovane od prekmurskega ljudskega melosa. Ta občutek pa je na prvo žogo dobro zamaskiran. Mojstrsko je prikrit zlasti zavoljo tega, da so verzi odpeti skoraj v celoti v angleščini, pa tudi pristopu, ki ga v barvanju kulise spremljave ustvarja kitara. Ta se giblje po vzoru kreacije zvočna krajina, ki poglablja samo razpoloženjsko stanje. Rabi kitara riše smiselne vzporednice z asom, kot je Steven Wilson. In ko odjekne v zaključku Prekmurska s slovenskimi besedili, postana tista prekmurska vez med recimo rojakom Kreslinom in Bagolo, že bolj smiselna.
Z občutkom melanholije naphane točke, so skozi prizmo čutno subtilne interpretacije verzov Dominika Bagole sanjavo in mistično zazrte. Globina in čutnost, ki jo ustvarja s klavirjem in vokalom Dominik je izredna, njegov učinek pa kontrastno poglabljajo na odru ostali trije gradniki glasbene izkaznice albuma »Club Deuce«. Kvartet je sposoben hipoma ustvariti hipnotično vzdušje, ki te posrka v edinstveni svet glasbene magije. »Balladero svet«.
Koncert je bil razdeljen v dva dela, kar v primeru tako izrazitih glasbenih posebnosti izrazoslovja Balladero glasbe, ni najboljša ideja. Prav ta faktor je nesrečno razbil magični glasbeni svet vzpostavljen v prvem delu koncerta, pa tudi kvartet na nekaj točkah ni izkazal pravega ozračja sproščenosti. Čutil se je mali pridih nelagodja, ker je bilo potrebno koncert kanček prilagoditi. Pa vendar. To je praksa stalnica vsepovsod po svetu, da dobi pult še kakšen novčič iz žepa obiskovalcev. In kot profesionalec moraš včasih znati ugrizniti v kislo jabolko ter se soočiti s tem, da pogoji za optimum koncertne izvedbe od koncertnega do koncertnega prizorišča močno nihajo in obenem tudi kdaj neprijetno presenetijo.
Dominik je mož, ki ne brzda čustev in strasti. Ob tem pa je tudi silno spreten retorik. Točke v premorih med skladbami mojstrsko izkorišča. V njih je blago samoironičen, poseduje namreč črno hudomušni sarkazem s katerim zna učinkovito prebiti bariero med občinstvom in bendom. Bend je sicer zelo statičen, a posebnih gibov,, ki bi sodili v repertoar jazz baleta, nikakor ne potrebuje. Koncert skupine Balladero je namreč koncert, kjer spregovori v polnem seštevku le glasba!
Ob sicer odličnem nastopu, ki je skrival kanček rezerve zaradi občutka, da se bend ne more povsem razmahniti, da je kanček v krču in kanček nesproščen, gre za tako dobre in izkušene glasbenike, da do kakšnih obče slišnih hib izvedbe ni prišlo. Presenetilo je stojalo za note ob Robertu Jukiču, a očitno gre bolj za stvar navade. Glede na mojstrstvo tega glasbenika verjamem, da lahko Jukič v miže odigra bas linije pri Balladero, a stojalo je pač njegova stvar. Prav tako bi odlično godila raba kontrabasa na nekaterih točkah koncerta. V zvočni sliki bi si želel, da bi bila Cortijeva kitara kanček glasnejša. Nekaj zvočnih krajin, ki jih je ustvaril, so ob kombinaciji vseh gradnikov glasbenega jezika skupine Balladero sprožale pravo kurjo polt. Nemara nepomembna opazka, pa vendar. Skupini bi se še kako pridodalo poenotenje odrskega videza. Večerni »smoking«, nekaj več gradnje na eleganci. Glasba, ki jo ustvarjajo je namreč izjemna in njena eleganca sodi zagotovo prej v prostor»high society« klubov, kot pa v povprečno koncertno »luknjo«.
Skupina je nekaj točk raztegnila z podaljšanimi vložki improvizacij za katere je na klavirju poskrbel Dominik, nekajkrat pa se mu je v sozvočju karakteristik učinkovito izpeljanih rešitev »aranžerske kalibracije« na moč okusno pridružil tudi Lorenzo Corti s kitaro. Kakorkoli dlakocepim, je obče izkustvo na moč pozitivno! Koncert, ki je znova polno prevzel in zapeljal prisotne. To so potrdile ob koncu gromke ovacije s strani publike, ki je dobila tisto po kar je prišla in si z vmesno koncertno pavzo niti za hip ni belila glave.
na vrh