Da je povprečnost le v domeni tistih, ki si ne želijo dvigniti nad sivo raven brezvezja, čivkajo že vrabci na okoliških vejah, po prvem spustu Britancev Architects na planjave slovenske doline šentflorjanske pa je bilo jasno, da je bila turneja Never Say Die lahko le uvertura v izboljšave. To je potrdila tudi dolgo pričakovana vrnitev domala skoraj na kraj zločina, le da je bil tokrat epicenter dogajanja premaknjen v alternativno drobovje Metelkove, shizofreni stranski produkt glasbene evolucije iz mesta Brighton pa se je tokrat opremila s pisano naveza britanskih soborcev in glasbenih somišljenikov, saj so se na listi imen poleg opevanih glavnih zvezd večera znašli še manj znani Heights in skupina v fazi vzpona, mladci, ki slišijo na ime While She Sleeps. Glede na renome, ki ga ime Architects pooseblja, to pa je, če človek verjame zgolj besedam iz tiska ter pade na slabo artikulirana mnenja mladeži, sinonim za zabavo, dobro atmosfero in adrenalinski spust po toboganih užitka. Ker je besede vedno dobro preveriti tudi v živo, smo morali tako serenade hvalisanja preveriti v živo tudi sami.
Ker so oktobra temperature že krepko padle, obenem pa je Ljubljano zalil še hladni pršeči tuš jesenskega deževja, je bilo pred vrati Gale bore malo manekenskega postopanja, mladi nadobudni "brutalci" pa so kaj kmalu zasedli prve bojne linije pod dobro obleganim odrom, na katerega so kot prvi s švicarsko natančnostjo stopili mladci iz skupine Heights. Kvartet iz mesta Welwyn Garden City je serviral precej mlačno predjed premalo razločnega in premalo možatega post hardocora, po treh letih eksistence pa britanski ešalon artiljeristov, ki streljajo naboje kalibra Underoath, Comeback Kid, že najavljenih Architects in še čim, premore celo s strani kritikov precej hvaljen prvenec Dead Ends. Najboljše iz Otoka, vsaj sodeč po mnenju žirije britanske revije Metal Hammer, ki je četverec okronala z nominacijo za nagrado Golden Gods Awards 2012, pa je precej obskurno zveneč konglomerat nečesar, kar hoče zveneti kot možati HC, ne premore pa dovolj jajc in odločnosti. Temu ni pripomogla niti leteča menjava za mirkofonom, saj so mladci maja iz skupine nogirali vokalista Thomasa Debaereja, precej prepričan v svoje glasilke pa je postal basist Alex monty, ki pa, je vse prej kot karizmatični magnet za privabljanje množic. Precej sterilen nastop je postregel sicer s standardnim ogrevanjem zgornje polovice telesa, publika pa se je že ob skladbi Eye For An Eye zagnala v slovenčkasto postani mosh pit. Prvi skakalci so si pretegnili dimlje in v maniri "pussy diverjev" iskali ritmično pravi čas za skok na glave prijateljev, Heights pa so v slogu Cavalerinega "briljanta" Soulfly bolj podobni gnanju avtomobila po avtocesti v drugi prestavi in z gasom do konca, medtem ko ritmična sekcija vztrajno vleče za ročno zavoro. Postapokaliptični izgovori so že tako zelo izrabljeni, da jih ne bi niti koristil, kljub temu pa mi predstava, ki so jo uprizarjali rutinirani postopači Alex Monty za vokalom in basom, kitarski dvojec zenfasto grivatega Deana Richardsona ter precej neintrigantnega Toma Greena, svoj delež pa ni nad nivo spravil niti precej povprečni bobnar Tom Hutton, nekako ni prišla do živega. Tudi nekaj takega, kar se hrani s stereotipi NYHC garaže, sliši pa na ime Forget, ni pripomoglo k sprostitvi, nemudoma pa sem pomislil, da bi bilo dobro mentalno posiljevanje množic z omlednim kopiranjem Hatebreedov, Sick Of It All, a s poudarkom na tem, da so namesto steroidov v koktejl kemikalij dodali ščepec preveč sedativov in analgetikov, dobro zakonsko prepovedati. Zavoljo dobrega okusa in spodobnosti, kljub temu pa je bil efekt na ljubljansko rajo precej nad pričakovanji in nekega izliva gnoja ali abscesov negodovanja ni bilo zaznati. Tudi naslovna skladba prvenca Dead Ends, ki je sicer zelo speven primerek obrtniškega muziciranja se na lestvici užitkomera ne premakne od dvojke dalje, skopljene podganje viže novejše skladbe Stray Rats pa okus nekoliko izboljša, saj so fantje povečali odmerek šusa, umazanih distorzij, zmaličenih grlenih krikov na pomoč, cockneyski bullshit pa se po skladbi Oceans in zadnjem finalnem opominu, da imajo po koncertu čas za podpisovanje svojih plošč in majic ter morebiti celo čas za pivo, za piko na i pa še s skladbo The Lost And Alone nekako le izteče v dokaj uspešen trenutek sklepne ukinitve prve točke dnevnega reda.
Precej bolj artikulirano naj bi bilo nadaljevanje, da pa je bilo polurno čakanje vredno stanja na dežju pa potrdi nemudoma že povsem drugačna odrska prezenca sheffieldske zasedbe While She Sleeps, ki pod podobo tetoviranega novodobnega metalcora prinaša svojevrstni dih britanskega proletarskega pesimizma in reailistične ostrine. Opasani s ploščama This Is the Six in North Stands For Nothing so fantje uspešno prekrojili svoje primordialne vplive skupin Underoath, Refused, Alexisonfire, Comeback Kid in Slipknotov s podtoni bolj spevne alternative v maniri Foo Fighters in enfant terriblea sodobne glasbe Marilyna Mansona. Uvodni stampedo skladbe While She Sleeps da vedeti, da se fantje ne nameravajo zajebavati z iskanjem rezerve, zato gredo raje kar na polno. Uravnotežen udar kitarskega tandema Seana Longa in Mata Wlsha je lepo podkrepljen z ravno prav umazanim basom Aarana McKenzija ter s premišljeno metriko Adama Savagea za bobni, povsem druga zgodba kot pri Heights pa je tokrat za vokali. Lawrence Taylor morebiti spominja na prvo grlo skupine Bullet For My Valnetine, a je dolgolasi potetovirani center zasedbe dejansko težišče, ki pelje kaotični ples izganjanja hudiča prekleto v pravo smer! Energična igra s publiko se obrestuje v divjem stage divingu in serijskem odklopu zavor pri mladini, kateri ni bila Gala niti malo pretesna za sproščanje libida. The North Stands For Nothing tripa na recepture skupine As I Lay Dying, disharmonični zavitek adrenalina, piskov, lepo izpeljanih breakov in svetobolja pa zapelje oklepnik za trenutek celo v smeri Deftonesov. Seksi in niti malo dolgočasno! Suspenz klavirja na nekoliko generični način vpelje skladba Our Courage, Our Cancer, kljub temu pa pot polzi z odra v galonah, While She Sleeps pa izvajajo precej tehnično dovršen urok nad slovensko publiko, ki jim je z roke za stavo. Nato pa nekaj zloveščega in prekleto sladkega! "I put my trust in poison, to teach me how to live. / I put my trust in darkness, to teach me how to see," grmi grlo obsedenega vokalista, skladba Until The Death pa, kot bi bila stkana izpod prstov najboljšega izvoznega produkta Iowe, skupine Slipknot, sicer z dodatki melodike in hitoidnosti, dere svojo neustavljivo pot v korteks dogajanja na Metelkovi. Ne udinjanju sistemu! Ne hlapčevskemu podrejanju! Ne obsodbi na črno prihodnost! In to je krvava nit prvenca This Is The Six, ki stremi k temu, da ga množice slišijo in dojamejo, ker pa se glasbo, kot rečeno, po novem posluša tudi z očmi, med pridiganjem ne sme manjkati niti odrska magija, ki pa jo While She Sleeps premorejo, kar pa manjka pa nadoknadijo s samozavestjo, tako se skalpi množic za pasovi mladcev kar množijo. Skladba Trophies to le potrdi, po zadnjih treh biserih sheffieldskega desanta pa se s skladbo Reunite eden res izjemnih trenutkov večera sklene v slogu največjih, mladci pa se med slovesom dostojno poklonijo tako slovenski publiki kot tudi svojim glasbenim soborcem ter sooblikovalcem večera.
Da se bliža trenutek, ki so ga vsi čakali, je dokazala tudi prekleto dolga tonska proba, ki je bila, kot se zvezdam spodobi, v znamenju prestavljanja sklepnega dejanja večera. Zvezde britanskega metalcrea Architects si po osmih letih eksistence ter menjavah imen iz Inharmonic v Couting The Days ter nazadnje v precej razvpito ime, ki jim je prineslo slavo in denarce, jemljejo čas za pripravo, saj mora biti celota brezhibna in vredna denarja mladine, ne? Težko je bilo verjeti, a fantje so le leto dni po plošči The Here And Now bili sposobni narediti premik naprej ter posneti ploščo Daybreaker, ki jih ne usmerja le bolj v vode socialno-političnega angažmaja, temveč se fantje iz zgolj zabavljačev levijo v post-hardocrovske glasnike življenja v novem mileniumu. Da so boljši od zgolj primerav s skupino Bring MeThe Horizon naj bi pokazala tudi slogovni povratek k koreninam zvoka zasedbe, malce bolj masiven in težji zvok pa naj bi pretresel tudi Ljubljano.
Že uvodni intro ter vstop v eno boljših skladb prejšnje plošče, skladba Day In Day Out, pa da vedeti, da so fantje dobro kalibrirani. Na eni strani stoji kitarski člen in osrednja os zasedbe Tom Searle, ki mu na desni strani odra po službeni dolžnosti parira nepolnopravni koncertni privesek zasedbe, turnejski kitarist Josh Middleton. Za basom se vnovič dokazuje za kratki čas odsotni Alex Dean, Tomov brat Dan pa obvladuje svoj komplet bobnov, poleg organske vezi med človekom in opno pa so tu v igri tudi tehnična pomagala, triggerji in semplerske ojačitve, svoj primat enega najprodornejših vokalistov pa z nekoliko krajšo pričesko brani kričavi pevec Sam Carter. Stroj je dobro naoljen, mladina pa pada v trans že pred prvim refrenom, kar je, ne morem kaj, osupljivo, a obenem rahlo sumljivo. Je znova le glavna jed tista, ki meče mladež iz ravnovesja ali pa je dejansko kvaliteta tista, ki sili mladoletne letalce in letalke na oder, kjer delajo zastoje pred skokom v morje ljudi? Glede na poziranje in nastavljanje fotoaparatom je bilo jasno, da je resnica o iskrenem izlivu čustev nekje vmes, kljub temu pa je imel roadie zasedbe veliko dela tako s preganjanjem zasanjanih bluzatorjev kot tudi z uglaševanjem kitar in lovljenjem skoraj iztaknjenih kablov. Kazalci na koledarju dogajanja se pomaknejo s skladbo Dethroned v leto 2009, disonančna kokofonija predvidljivega kričavega nabijanja na že slišane lonce pa premika množice v bizarni ples, precej bolj milozvočno in artikulirana skladba Learn To Live pa prestavi dogodje v mentalno sozvočje, Sam pa podaja svojo kričavo mantro tako prekleto ironično, a dvomim da uslišano. "Pick yourself back up and learn to live, / Stop caring, stop thinking. / Picked yourself back up and learn to live, /
The grass is greener on the other side, so don't give up on life. / Never back down, do this for yourself,
You don't need anyone to get you where you deserve." In šele sedaj nastopi čas za promocijo nove plošče. Daybreaker doživi krstno uprizoritev v Ljubljani s skladbo Daybreak. Nekih velikih odklonov v primerjavi s preteklostjo, roko na srce, ni, je pa res, da so se mladci dodobra naučili instant pristopov k doseganju maksimalnih rezultatov. Follow The Water se v tej melodični lepoti nekako uporniško dvigne nad raven zgolj ugodja. Album Hollow Crown izpade dejansko kot nekakšen poziv k neuglašenosti, hardcore plesalci pa se odkolovratijo do roba odra kot brezdušne lupine, ljubljansko zombijado pa člani zasedbe pospremijo z ironičnim in ciničnim smehom na rovaš otrok, ki so se do odra sicer dokopali, a so tam obstali brez prave ideje kje med pavzami penetrirati prek zraka v črevesju Gale. Sam menim, da je stage diving smiseln le, če pozna pogumni padalec vsaj toliko komadov, da ve, kdaj se je estetsko razodriti in kdaj je čas za naodrenje, če si lahko privoščim malce sarkastičnih neologizmov ... Nadaljnji stampedo dobro naštudiranih gibov (vsaj s strani zasedbe) pa se nadaljuje v iskanju prave pike na i. Te ne prinese niti Delete, Rewind, niti marsikomu še popolnoma neznana novotarija Outsider Heart, malce kerozina pa na plamene strastnega izgorevanja doda disharmonični »hit« Devil's Island, ki pa s screamo odrezavostjo začne ponavljati že slišane puhlosti, sam pa komaj dočakam redni del koncerta s finalno mojstrovino albuma Hollow Crown, skladbo Early Grave. Sledi le še en dodatek in to bo to, mi povejo dobro poučeni viri, po precej opevani najavni skladbi albuma Daybreaker, skladbi These Colors Don't Run pa se konjenica otoških wunderkindov upsešno poslovi od slovenske publike in odide na svojo nadaljnjo pot po Evropi. Človek bi lahko ugotovil, da je na spisku albumov britanskih mladih upov dandanes že pet albumov, verjetno pa obstaja prekleto dober razlog, da se Architects tako zlahka odpovedujejo trenutkom s plošč Nightmare ali pa leta 2007 izdanega nadaljevanja s plošče Ruin. Nomen est men, zato je bilo verjetno Ljubljani prihranjeno nekaj dobrega, bi dodal sam, če sem lahko malce zloben ...
Po postanem vonju potu in oblakih endorfinov sodeč, je bil večer nedvomno uspešen, sam pa bi poudaril, da nekih hudih presežkov nismo videli ali slišali, bili pa smo deležni dobre formalne core zabave, kar pa je dejansko marsikomu tudi zadoščalo. Neke hude arhitekturne mojstrovine niso prinesli niti nosilci liste večera niti pretekli oblegovalci odra – z izjemo morda While She Sleeps, ki so se mi, ne vem zakaj, kako in kdaj, uspešno ponečedili na dušo, madež ekstremne zabavnosti pa ne morem tako zlahka in hitro sprati iz misli. Koreografija večera je bila prav tako nad pričakovanji, saj je socvetje slovenskih brutalcev zmoglo s svojimi drznimi skokci poživiti večer in ga umestiti v rubriko "jebenih zabav leta", sam pa lastnih zadržkov najraje ne bi več ponavljal, ker to ne bi imelo smisla. Vsekakor je bil večer uspešen in vsekakor bo marsikdo s solzami v očeh obžaloval, da je preskočil enega najboljših približkov dogajanja pred tremi leti, s to razliko, da je tokrat prapor ekstremov branila le otoška divizija dobro podučenih, prekleto naoljenih in estetsko dodelanih mladcev iz shizofrene garaže metalcora. Skalpi mularije ostajajo tako v Evropi, Dihurči pa si lahko s čistim srcem in dušo odkljukajo še eno ime na listi nadpovprečnih koncertov v letošnjem letu!
na vrh