Urbani festival prinaša v Ljubljano prepotrebno svežino

V torek, 12. junija, se je v ljubljanskih Križankah zgodila premierna izdaja festivala, ki sliši na ime Urbani festival. Idejno je zasnovan predvsem na ponudbi in predstavitvi sodobnih glasbenih tokov. Na to nam kažejo že imena nastopajočih. Slovensko trojico so sestavljali N'toko, New Wave Syria in Barely Modern, tujo trojico pa The Ting Tings, Crystal Castles in Willy Moon. Vsekakor zelo osvežujoča programska platforma. Res je, da Ljubljana z Metelkovo, K4 in Kino Šiška kar dobro zadovoljuje alternativni mladež, a po drugi strani velja tudi dejstvo, da Ljubljani že kar nekaj časa manjka kakšen večji festival (že vse od konca znamenitega Novega Rocka), ki bi krmaril med že uveljavljenimi in kvalitetnimi svetovno znanimi imeni, in kjer bi se lahko brez sramu t.i. ''underground'' skupine in izvajalci predstavili širši publiki. V današnji poplavi instantnih zvezd in raznoraznih 'debilizmov' po imenu 'x factor in podobno', so glasbeno-evolucijski parametri postavljeni na glavo. Kaljenje ''v domači garaži'', večletno preigravanje in zorenje, avtorstvo…, je že pravi anahronizem v glasbenem svetu današnje ''mainstream'' scene. Kar je bilo do devedesetih let pravilo, je v novem tisočletju vedno večji nesmisel. Za Slovenijo pa to še posebno velja. V Sloveniji nimamo samo politično-gospodarskih navez, obstaja(jo) tudi močni glasbeni lobij(i), ki skrbi(jo) predvsem za svoje starčevske riti in zavira(jo) vitalen del slovenske glasbene scene. Glasbeniku ustvarjajočemu v Sloveniji zato prav gotovo ni lahko, saj mora po eni strani krmariti med samo-dobičkonosno usmerjenimi medijskimi hišami in glasbenimi usedlinami, ki še plagiatov ne znajo več delati. Okus povprečnega slovenskega uhla pa z leti slabi.  Zato je zgornji festival še toliko bolj zaželen. Vsaj načeloma naj bi odpiral prostor neodvisnim glasbenim tokovom in produkcijam.

Če festival vsaj programsko lahko nekam umestim, pa me toliko bolj skrbi sam naslov festivala. Seveda: 'Nomen est omen'.  Prej ko slej pridemo do vprašanja Zakaj urbano?, Kaj določa urbano? Na zgoraj povedano nam je sicer jasno, da gre za distinkcijo od neke prazne sredinskosti slovenske vsakdanjosti, res je tudi, da se odvija v urbanem naselju, res je tudi, da so glasbeniku inspirirani (tudi) od urbanega, a vseeno se ne morem otresti občutka, da sam naslov spada v tiste prazne, piar predalčke, namenjene predvsem trženju (pa čeprav moram priznati, da je okrajšava UF! prav simpatična). Ne vem, zakaj so še med slovenskimi alternativnimi inštitucijami prisotne težnje po uporabi teh klišejev. V glasbeni oddaji Aritmija je vodja projekta Matjaž Manček v pogovoru z Miho Šaleharjem rekel, da je v Sloveniji problem zadovoljiti mlade.  Sam sicer razumem, da mora inštitucija nekako preživeti na ''famoznem'' trgu, a vseeno se ta miselnost iskanja zadovoljujoče formule, kaj dosti ne razlikuje od raznoraznih kvazi-šovov tipa 'Slovenija ima talent'. To spada v domeno komercialnega zaslužkarstva, ne pa na polje neodvisne glasbene scene. Če so g. Manček in druščina posrečeno in pametno izbrali prvih pet izvajalcev, pa so dokaj zgrešili s headlinerjom večera The Ting Tings, ki niso niti glasbeni presežek, niti niso trenutno aktualni. Predvsem temu je potrebno pripisati slabši obisk od pričakovanega. Na njega je vplival tudi neposrečeno izbran datum, saj je bil festival organiziran sredi tedna, poleg tega pa je znano, da je mesec junij rezerviran za izpitno obdobje na fakultetah, na srednjih šolah pa se te dneve zaključujejo ocene. Pa še dan prej koncert leta: Bruce Springsteen v Trstu. Vseeno menim, da je konec koncev vse odvisno predvsem od imen, ki nastopajo na festivalu. Da pa ne bomo prehitro delali zaključkov, pojdimo kronološko čez dogajanje na festivalu.

Festival je trajal šest ur, med sedmo zvečer in eno zjutraj. Slovenski izvajalci in skupine so delovali kot nekakšne predskupine tujim imenom (torej en slovenski izvajalec na enega tujega). Njihove nastope bi lahko opredelili tudi kot nekakšne demo oz. promocijske nastope, saj so imeli na voljo le pičlih dvajset minut, na kar je duhovito opozoril na začetku svojega seta tudi N'toko. Festival je torej potekal v sledečem vrstnem redu: Barely Modern, Willy Moon, New Wave Syria, Crystal Castles, N'toko in na koncu The Ting Tings. Število obiskovalcev je vrh doseglo med nastopom dua Crystal Castles, medtem ko je bilo število na začetnih treh skupinah dokaj borno.

Festival so pred maloštevilnim občinstvom odprli domači Barely Modern. Fantje na ime Barely Modern slišijo nekje od leta 2008 dalje, prihajajo pa iz Logatca in Ljubljane. Žanrsko bi jih lahko popreproščeno uvrstili v 'Garage' ali 'Indie'. Leta 2009 so se v organizaciji Radia Študent udeležili Klubskega maratona, tako kot kasnejši nastopajoči New Wave Syria.  Od novembra 2010 do novembra 2011 so eno leto koncertirali in ustvarjali v glasbeni meki, Londonu. Tam so imeli nekaj čez dvajset koncertov, njihove pesmi pa so se uspešno vrtele tudi na lokalnih alternativnih radiih. Barely Modern so se izkazali za posrečeno izbiro glede otvoritve festivala. Z energično, polnokrvno in neposredno garažno rock'n'roll govorico so odlično napolnili sicer prazne Križanke. Poleg brezkompromisnega, težkega, na trenutke surovega zvoka, jih odlikujejo tudi čudovite melodije in plesna dimenzija, ki jih naredi v poplavi garažnih bendov drugačne, izstopajoče. Potrebno je poudariti tudi nekakšno bratsko, tovariško, demokratično porazdelitev pozornosti, ki jo obiskovalci namenimo različnim članom skupine. Seveda si največ pozornosti s svojo prezenco in raskavim, na trenutke kričečim, težje razumljivim glasom ter odbitim ''outfitom'' zasluži vokalist in kitarist Žiga Petkovšek, ki pa se nikakor ne obnaša tako, kot da je sam na odru, zato za njo nista prikrajšana ne basist Miha Kononenko, ne bobnar Jan Vihar. Influence so zelo jasne in se gibljejo od legend alternativnega zvoka The Velvet Underground, preko Led Zeppelinov do novodobnih matadorjev in nosilcev t.i. indie zvoka, skupine The Strokes. Od odigranih skladb bi Izpostavil predvsem pesmi BWS in Lion's Throat, saj sta vzorčni za njihovo glasbo: čudovito prikažeta influence, poleg tega pa nam prikažeta nekaj tipično 'barelymodernovskega': združevanje rock'n'roll prvin in popevkarskih napevov. Nastop za v učbenike: samozavestna drža na odru, svojstven izraz, dinamika… V zadnjem času me je od domačih mladih nadebudnežev tako pozitivno presenetil samo še nastop skupine Karmakoma. Zato še toliko bolj nestrpno pričakujem prvenec, ki naj bi izšel jeseni.

Po hitri preureditvi odra je nastopil čas za prvo tuje ime večera. Oder je s svojo nenavadno pojavo zavzel mladenič, ki sliši na ime Willy Moon. Ta je odraščal v glavnem mestu Nove Zelandije, Wellingtonu, pri sedemnajstih letih pa se je preselil v Evropo, kjer je nekaj časa živel v Berlinu, sedaj pa se je ustalil v Londonu. Guardian ga je izbral za eno izmed fac leta 2012. Prvenec naj bi izdal to jesen, zaenkrat pa je zunaj par skladb, ki jih je vse po vrsti predstavil v Križankah. Kino Šiška je njegov nastop oglaševala kot ''prihod specialnega gosta z lune''. Moon je karseda učinkovito upravičil ta naziv. Prezenten, mladostniški, hiperaktiven, speven, a tudi ekscentričen, na trenutke že prav bizaren performans. Stas kot reinkarnacija Elvisa Presleyja in hollywoodskega glamurja, glas kot posrečena mešanica Tom Waitsa in pevcev iz sredine petdesetih. Na odru sta mu družbo delali dve ženski, bobnarka in seksapilna kitaristka, ki je delovala kot križanec med 'Catwoman' in Megan Fox. Poleg njiju si je Moon oder delil še z DJ-jem. Žanrsko je njegovo glasbo težko opredeliti. Vsekakor gre za rock'n'roll revival 50-ih in 60-ih, pomešan z modernimi produkcijskimi prijemi. Čuti se tudi vplive hip-hopa in dub-stepa. Vse skladbe napiše in producira sam. Njihova značilnost je ta, da so kratke, sladke in udarne, influence pa lahko iščemo pri naslednjih avtorjih: Bo Didley, James Brown, Public Enemy, Wu-Tang Clan, David Bowie, Michael Jackson…Setlista je bila sestavljena iz sedmih avtorskih skladb in enega coverja. Najbolj je izstopal že izdan singel Yeah Yeah, ki ga odlikuje eklektična zvočna podoba in popevkarski ''na-na-na-na- yeah-yeah-yeah-yeah'' napevi. Parirala pa mu je tudi minuto in pol dolga She Loves Me, ki na hipnotično glasbeno podlago s preprostim, a simpatičnim besedilom izpove zaljubljeno človeško stanje, ko kaj več od ponavljanja enakih vzorcev niti nisi zmožen. Moon je odlično navezoval stik z občinstvom, ki se je za časa njegovega nastopa le večalo in večalo. Odziv ljudi je bil prav pozitiven. Že druga posrečena uvertura, ki je napovedovala odličen večer. O Moonu pa bomo v naslednjih letih prav gotovo še slišali. Karizmatičen mladenič, ki ve kaj dela in kaj hoče.

Glasbeno dogajanje se je v Križankah začelo premikati iz rock'n'roll sfer v bolj elektronske vode. Čeprav se morda naslednja nastopajoča sploh ne bi strinjali s to trditvijo. New Wave Syrio sestavljata dvojec Urša Golob in Rok Pezdirc ter zase pravita, da sta bližje rock'n'rollu kot pa klasični elektronski produkciji. Pod tem imenom delujeta že od leta 2007, izdala pa sta v letu 2009 tudi že prvi album z naslovom 'Hello, Yes', ki pa mu letos pripravljata njegovega naslednika. Širšo pozornost javnosti sta si prislužila zaradi sodelovanja pri filmu Izlet s pisateljem in režiserjem Nejcem Gazvodo. Naslovna skladba filma je namreč njuna skladba Let it out, za katero sta kasneje dobila tudi filmsko nagrado Vesna za glasbeno podlago leta. Za njuno glasbo je značilno izvajanje elektronske glasbe v živo, uporabljata pa najrazličnejše sintisajzerje, circuitbending, raznorazne elektronske gadgete, ritem mašine…, vse to pa vedno začinita z ''naredi sam'' filozofijo. Melodije so velikokrat distorzirane, vokali so podvrženi vplivom najrazličnejših efektov,  glasbena krajina je velikokrat nekonvencionalna, lo-fi prijemi, minimalistika in nenehno prepletanje čistih linij s kaotičnim svetom distorzije. Da pa bi lahko te prefinjeni prijemi prišli do izraza v vedno bolj polnih Križankah, bi duo moral imeti vsaj približno takšne pogoje, kot sta ju pred njima imeli skupina Barely Modern in Willy Moon. Žal pa sta se mogla New Wave Syria zadovoljiti z 2x2 kvadratna metra prostora, veliko slabšim zvokom (Barely Modern so bili očitno test, ki ga potem ni bilo potrebno več opraviti) in grdo rdečo zaveso, za katero so pripravljali vse potrebno za nastop dua Crystal Castles. Tako sta bila že v začetku močno hendikepirana in v podrejenem položaju glede na druge izvajalce tega večera, izvzemši N'toka, ki se mu je zgodilo podobno. Tudi zato ni prišlo do nobene prave interakcije s publiko. Mnogi sploh vedeli niso, da nekdo nastopa. Navkljub temu, sta New Wave Syria naredila vse, kar je bilo v njuni moči, da sta pritegnila vsaj nekaj pozornosti. Hipnotična, psihadelična, sanjava elektronika je nas bližnje odru popeljala daleč stran od Križank v neke pravljične dežele. Nastop sta čudovito stopnjevala in se iz minute v minuto postavljala na noge. Plesni koraki so se komajda začeli, pa je bilo že vsega (mnogo prehitro) konec. Sta pa predstavila kar nekaj nove glasbe, kar je tudi morda vplivalo na bolj mlačen odziv, saj je nepoznano vedno rizično predstavljati, pa čeprav so festivali kot naročeni za to. A slovenska publika je očitno tudi tu specifična. Če bi lahko prva dva nastopa opredelili kot izredno pozitivna, pa je ta po zaslugi organizatorjev izzvenel popolnoma amatersko in zgrešeno.

A vse to, sta že kaj hitro popravila naslednji duo, Crystal Castles.  Dvojec sestavljata genialni producent Ethan Kath in ekscesna pevka Alice Glass. Prihajata iz Toronta, kjer sta leta 2004 tudi začela tesneje sodelovati. Do danes sta izdala dva albuma s preprostima naslovoma: Crystal Castles "I" in Crystal Castles "II", ravnokar pa se pripravlja tretji studijski plošček. Gre za alternativni asocialni temačni elektronski bend, ki svoje eksperimentalije zavija v pop okvirčke. Njuna glasba je en sam 'zatripan' spust po temačnem toboganu: divja, bombastična, evforična, ''iz kontrole'', noisei, melanholična, emocionalna, epileptična,…Na odru se jima je v križankah pridružil še bobnar Christopher Chartrand, ki je dal tako mistični elektronski podlagi še dodatno 'live' energijo. Nastop je bil pompozen, temačen, ekstravaganten, dodelan 'v nulo'. Pravi mali lučkarski šov. Vizualije so na trenutke celo prevladale nad zvokom. Ustvarila sta enkratno vzdušje; 'sci-fi-darth-vaderska' estetika je ljudi  zaslepljevala, Alicino zviranje, skakanje in kričanje pa jih je omamljalo. Karizmatična Alice je bila pravzaprav osrednjo gonilo in točka nastopa. Novodobna 'femme fatale'. Njeni nepredvidljivi gibi, ekscesna drža in hedonistično poplesavanje s steklenico Jamesona v rokah, so sprožali pravo malo histerijo med publiko (se sicer še kdo spomni, kaj je že štirideset let nazaj počel Iggy Pop?!). Šamanska energija. Celoten nastop je sicer deloval kot nekakšen mini ritual. Agresivna, težko kovinska elektronika pa je butala in butala, nas tiščala k tlom, pa v istem hipu povzdignila do nebes. Od pekla do raja. In nazaj. Samo-destrukcija. Publika je končno dobila svojo adrenalinsko dozo po katero je prišla na festival. Festival bi na tej točki že lahko ocenili kot uspešnega. Da, dosegel je točno to, kar si je zadal. Alternativa je bila v tistem hipu velesila. Setlisto je sestavljalo osem skladb. Poleg že kultnih Baptism in Celestica, si je največ odziva publike prislužila privlačna Not In Love, širši javnosti poznana iz verzije s pevcem skupine The Cure, Robertom Smithom. A kljub temu so naslednji verzi ''And we were lovers / now we can't be friends / Fascination ends / Here we go again / Oooh / Cause it's cold outside, when you coming home / Cause it's hot inside, isn't that enough'' v Alicinini v efekte zakomuflirani verziji odmevali glasno po ožji okolici Križank. Če je bil nastop skupine Barely Modern šolski, je bil ta za v anale. Zgodovinsko. Vsi drugi nastopajoči zbledijo v primerjavi s to mojstrovino, ki sta jo na odru ustvarili Crystal Castles. Res je tudi, da vsak bend rabi leta nastopanja na velikih odrih, da lahko zraste. Ko sem dve leti nazaj na novosadskem Exitu videl omenjeni dvojec, me niti slučajno nista tako navdušila. Bila sta prijetna osvežitev, tokrat pa še tisto nekaj več. Zasluženo prvo ime večera, zrelo za zaključek festivala.

Kot predzadnji je na oder stopil N'toko alias Miha Blažič, prvo ime slovenskega rapa. Vse česar se novomeščan živeč v Ljubljani loti, lahko ovrednotimo kot presežek. N'toko = (glasbeni) presežek! Poznamo ga kot dvakratnega državnega prvaka v freestyle rapu. Izdal je tri uspešne rap albume v slovenskem jeziku, nazadnje leta 2010 odlično Parado ljubezni. Poleg tega je izdal še tri albume v angleščini. Deluje tudi v funk-jazz-rap kolektivu Moveknowledgement, ki je lansko leto z bolj rockovskim albumom 'Pump Down!!!' poskrbel za slovensko plato leto. Velja za najbolj inovativnega, vsestranskega in tehnično izpopolnjenega slovenska raperja. Piše predvsem brezkompromisna večplastna družbenokritična besedila, ki s svojo svežino in ostrino zelo hitro zarežeta v posameznikovo intimo. Ima unikaten pristop in stil, širša množica pa ga prepozna po specifičnem vokalu. Križanke so bile njegova zadnja postaja pred ponovnim odhodom na Japonsko, kjer bo koncertiral in preživljal letošnje poletne mesece.  N'toko ima veliko za ponuditi, pa so ga organizatorji omejili tako časovno, kot prostorsko, kot tudi zvočno. Vse skozi je po malem zbadal organizatorje, za dodeljen prostor pa je izrekel naslednje besede: ''na tem kvadratnem metru prostora, se ne morem pohvaliti, da sem igral na velikem odru.'' Kakorkoli že, nastop mu je vseeno uspel. Živahno, jedrnato in sladko, na koncu je celo premierno predstavil pesem Superhuman. Z danimi slabšimi pogoje se je bolje spopadel, kot pred njim dvojec New Wave Syria. Njegova zmes inteligentnih besedil in udarnega nastopa, je publiko ponovno spravilo v dinamično poplesavanje, pa čeprav je že sam na začetku dejal, da je problem nastopati po festivalnem vrhuncu, ki sliši na ime Crystal Castles. Ta dva sta postavila vzdušje, ki ga ta večer ni bilo mogoče več preseči, ju je pa N'toko spodobno nasledil. Za seboj seveda nima takšne ekipe in produkcije, a vseeno je pravi magnet za ljubljansko občinstvo. Zaradi že omenjenih težav, je imel na voljo časa le za pet skladb. Set je odprl s skladbo Neznosna lahkotnost življenja iz zadnjega albuma 'Parada ljubezni'. Refren se glasi: ''vsega mam dost, dost mam vsega, več kot dobim, bolj sm nepotešen, naenkrat imam vse, razen možnosti pobega – neznosna lahkotna življenja…''Na satiričen način je N'toko ubesedil ''programske'' verze današnje mlade generacije, ki vse želi, a hkrati nič za to ne naredi, če pa že vse ima, pa z ničemer ni zadovoljna. Materializem je življenjsko in (celo) duhovno vodilo, pristnost življenja pa se iz leta v leto izgublja. Vprašanja navidezna izbire, zaslepljenosti z močjo in denarjem, apatičnosti, naveličanosti,…in še in še v sebi nosi ta briljantna pesem. Naslednji komad govori o osebi, ki ga kličejo Joe Le Taxxxi. Taksist, ki deli nasvete za popolno življenje: ''1.) če si reven, bod vsaj nevaren, 2.) če si bogat, bod vsaj ekstravaganten, 3.) če imaš preveč prostega časa, ne bit dolgočasen, 4.) če ga nimaš, ga ne trati s pritoževanjem in lahko greš kamorkoli, kadarkoli, s komerkoli, delat karkol''. Svobodnjak, ki meji že na današnjega povprečnega ignorantneža brigajočega le zase, a po drugi strani v sebi le nosi (četudi navidezno) neko prvinskost bivanja. V naslednji skladbi Zig Zig, pa N'toko kritizira dandanašnjo hipokritsko družbo. Udarni refren, ki aludira na propagandne naci-materiale iz preteklosti (''En Narod!, En Vodja!, Ena Vera!, tri besede: Varnost (zig zig), Udobje (zig zig), Zasebnost (zig heil!'') briljantno nakaže pravo sodobno nevarnost. Ne skini in čefurji, problem so povprečni pohlevneži. Te sami se hinavsko zgražajo nad vsakdanjimi problemi družbe (droge, alkohol…), njim samim pa je pomembno le njihov zasebni mir in sosedsko egotripanje. Ravno tu se skrivajo zametki vsakega nacizma in stereotipnega obsojanja. Sledila sta še skladbi N'toko ne obstaja, kjer N'toko na duhovit način razčiščuje s svojim egom (a po drugi strani ga ravno to pripelje na novo raven) ter že omenjeni, premierni Superhuman. Zelo strjenih, močnih dvajset minut, ki so nas pripravili na polnočni zaključek festivala.

Kot zadnja sta na festivalu nastopala duo The Ting Tings. Sestavljata ga Katie White in Jules De Martino, ki prihajata iz mesta v bližini Manchestra, Salforda. Salford je v glasbenem svetu sicer veliko znamenitejši zaradi tega, ker so tam The Smiths v obdobju The Queen Is Dead posneli pred Salford Lads Clubom eno najpomembnejših fotografij / coverjev v zgodovini sodobne angleške glasbe in ker iz tega mesta prihajata ustanovitelja skupin Joy Division in pozneje New Order, Bernard Sumner in Peter Hook. Gre torej za mesto, ki navkljub svoji majhnosti ni neznanka na glasbenem zemljevidu. Bend je nastal leta 2007, že čez dobra pol leta pa je posnel do sedaj njihov največji in najznamenitejši singel That's Not My Name. Singel je najprej osvojil prvo mesto na britanski radio lestvici, potem pa še preostali svet. Letos februarja je prvenec 'We Started Nothing' iz leta 2008, dobil naslednika imenovanega 'Sounds From Nowheresville'. Oba albuma sta bila kritiško zelo mešano sprejeta. Ali ju ljubijo, ali pa sovražijo. Po eni strani sta za prvenec dobila znamenito nagrado Ivor Novello in nominacije za Grammyja ter MTV, Brit in NME nagrade, a po drugi strani so jima mnogi mediji dali izrazito nizke ocene albuma. Gre za izrazito dinamičen duo, ki ju največkrat žanrsko opredeljujejo kot nekakšen punk pop, ali pa ju tlačijo v različne oznake s predpozicijo 'indie'. Njun nastop je bil najdaljši. Igrala sta več kot uro in v tem času zaigrala devet skladb v rednem delu ter v bisu še dve dodatni. Slišali smo tako vse največje uspešnice, starejše Great DJ, That's Not My Name, Shut Up and Let Me Go ter novejše Hands in Hang It Up. Na začetku sta The Ting Tings celo nagovorila občinstvo v pripravljem daljšem slovenskem besedilu. Eksploziven in raznovrsten rock'n' roll s primesmi r'n'b in techna je lepo zapolnil cel oder. Scena je bila domiselna in preprosta, nastop pa domišljen, zapolnjen ponekod z matricami in pospremljen z veliko interakcije s publiko. Pa jima vseeno ni uspelo niti slučajno tako stimulirati občinstva kot sta to pred njima storila dvojec Crystal Castles. Morda so The Ting Tings že preveč ''radio friendly'' bend za podoben festival. Je že res, da je njuna glasba zelo poslušljiva, da tekoče jadra skozi ušesa, a obenem je potrebno priznati, da ni nič kaj razburljiva, na trenutke je celo monotona, dolgočasna in enolična. Simpatičen in  lahkoten nastop, ki pa mu je na koncu manjkalo malo več karakternega žmohta. Preveč polikano in premalo iskreno.

Upajmo, da se Urbani festival s to prvo edicijo ne bo zaključil in se bo nadaljeval še v večjem obsegu tudi prihodnje leto. Če potegnemo črto pod nastop, je potrebno priznati, da je dogodek uspel. Pričakovanja ni samo izpolnil, temveč jih je tudi presegel. Je pa bilo nekaj stvari že v startu premalo premišljenih in preveč lahkotno ter na silo kasneje izpeljanih. Slovenija je s tem festivalom končno dobila nek dostojen glasbeni dogodek, ki ga prvič po dolgem času ne organizira in sponzorira mobilni operater. Ekipi Kina Šiška se je potrebno zahvaliti, a ji obenem s konstruktivno kritiko omogočiti, da do naslednjega leta še popravi omenjene slabosti. Sam sem opozoril predvsem na smiselnost oznake ''Urbani'', izbora, razporeditve ter na vprašanje enakih možnosti za vse nastopajoče. Se vidimo v letu 2013.