Po dveh dnevih, ki sta pretekla odkar se je vražji kitarski mag oglasil drugič v karieri v slovenski prestolnici, je podobna čast doletela tudi Zagreb. Paul Gilbert (Mr. Big, Racer X) je v vsem fasciniral s svojim nastopom, zato pregrešne misli o potencialnem skoku v Zagreb nikakor in nikakor niso prenehale švigati skozi glavo. Še več. V njej se je pričelo kar bliskati. Ko odidem iz ene od poslovalnic Eventima s karto v roki, se nisem mogel načuditi dejstvu, da je za Zagreb kar 11,00€ cenejša, kot je to veljalo za koncert v Ljubljani.
Ura je nekaj minut preko sedme zvečer. Čeprav je na vstopnici citiran pričetek koncerta ob osmi zvečer, se nikamor ne mudi. Klub Boogalooo v Zagrebu je v vseh teh letih postal moj nerazdružljivi prijatelj. Vselej odličen ambient, vroča publika ter prizorišče visoke koncertne intenzivnosti in prevrete pare, ki se kadi iz podivjanih glav.
A me je to pot Boogaloo demantiral. Parkiram se malo pred deveto. Ob vstopu na prizorišče je bil pogled silno zanimiv. Komaj prvi dve vrsti za bili zapolnjeni pod odrom, v parter so namestili celo barske mize. Še nekaj ljudi je obkrožalo prostor ob mešalni mizi, vsepovsod praznina v klubu. Kitarist in pevec skupine Hard Time Pišta, je svečano nagovoril publiko. Ob tem je razodel, da menedžment Paula Gilberta striktno zahteva akustično predskupino. Karkoli, kar ne "dela" na elektriko pride prav, pa četudi so v rabi le gusle. Tako je stopil na oder po Pištinih besedah najboljši hrvaški akustični kitarist Branko Bogunović - Piš. Mož je v slabe pol ure ogreval občinstvo v začetku z nekaj avtorskimi skladbami, ki so bile mešanica country folk rag time premetenk, z masivno uporabo "fingerpickinga", v nadaljevanju pa je odigral smelo prearanžirane verzije klasičnih izvajalcev, ko so The Police (Every Little Thing She Does) in Led Zeppelin (Stairway To Heaven, Kashmir). Silno všečno, zabavno in nadvse pristno izkustvo.
Kvartet Paul Gilbert (kitara, vokal), Craig Martini (bas kitara, spremljevalni vokal), Jeff Bowders (bobni) in vsestranski legionar na tej Gilbertovi turneji Tony Spinner (kitara, vokal, spremljevalni vokal) je vskočil na oder malo po pol deseti zvečer. Kanček so premešali vrstni red pesmi v repertoarju, v primerjavi z Ljubljansko izkušnjo. Oder višji, daljši in širši. Učinek osvetlitve in igre reflektorjev je bil povsem drug. Paul si je nadel črno majico, v Ljubljani je nosil belo. Lahko rečemo da kanček bolj svečan kot v Ljubljani, a tudi kanček manj intimen.
Zvok zelo soliden. Spredaj na trenutke glasno! No zato, pa narod pride na koncerte spredaj. Ker ljubijo glasno! Da ti odpihne pokrovko z glave do stropa! Je pa skupina pristopila precej bolj zadržano, kot v Ljubljani. Preprosto se je čutilo, da zagrebška publika za Gilberta enostavno ni tako dojemljiva, kot smo to z lahkoto doživeli in ugotovili v Ljubljani, dva dni prej. Tudi, ko se je Paul s kompanijo lotil edine Mr. Big skladbe v repertoarju Green Tinted Sixties Mind, se je slabih 300 ljudi v Boogaloo-ju komaj zdrznilo. Da ne omenjam ravnodušja ob napovedi Yes klasike The Roundabout in med njeno izvedbo. Spinner in Gilbert sta znova navduševala ob spretnem harmoniziranju težjih delov (predvsem najtežjih). Gilbert je seveda odigral vlogo Ricka Wakemana - to je pravzaprav najbolj navdušujoči element v Gilbertovi verziji te skladbe, Spinner pa med petjem v tem komadu, ne igra kitare. Prvi ton pa v tej skladbi pripada Craigu Martiniju, ko udari "izštekano" struno in potem odvije potenciometer na bas kitari. Odličen približek originalu. Spinnerjev ("Bobby Kimball II.") vokal je funkcioniral znova zelo hvaležno na tej točki.
Gilbert se je po Olympic ustavil in prvič, zadnjič ter nikoli več na koncertu namenil nekaj besed publiki, ko je dejal, da se je oder že konkretno zagrel in da se instrumenti zato raztegujejo. "Skupino to zelo skrbi, zato je dolžna uglasiti instrumente" je še pribil Gilbert, medtem ko se je ukvarjal z navijalci na kitarskem vratu. Takšnih hudomušnih komentarjev s strani Paula žal nismo bili več deležni v nadaljevanju. Kot že omenjeno, skupina je delovala nekoliko rezervirano. Ob tako mlačni publiki, kot se je tokrat izkazala Zagrebška, je bilo drugačno pričakovanje pač utopično. Če jih predramiš šele z The Doors zimzelenom Light My Fire ob zaključku regularnega dela, je to precej žalostno koncertno razpoloženje. Gilbert denimo ni vključeval vodilnih fraz The Beatles skladb preden se je lotil obeh Racer X komadov, pa tudi nagajive krajše parodije na Johnny-ja Casha nismo bili tokrat deležni, kar je sicer Gilbert storil v Ljubljani.
Preobilno opremljen dodatek s priredbami izvajalcev Muddy Waters, Jimi Hendrix, AC/DC se je izkazal znova za nekoliko motečega, pa čeprav je skupina zaradi tega le uspela spraviti nekaj več atomov povratne energije sodelovanja iz publike. Ta je celo prepoznala skladbo Down To Mexico. A žal. Tokrat je bil tisti element, ki je ena glavnih prepoznavnih zaščitnih znamk Paul Gilbert šova - govorim o občutku "norčavosti in pobalinstva", torej o standardu kakršnega prinaša na oder Paul, pač kastriran.
Kvartet je prepojen z rutino profesionalnih glasbenikov. Zato je vse te opazke o rezerviranosti publike odlično zamaskiral z bravurozno izvedbo materiala. Znova je Paul jemal dih s svojo enkratno natančnostjo, hitrostjo in absolutno kontrolo ter obvladovanjem sleherne, še tako kočljive situacije, ki jo sicer visoko izobraženi kitaristi težko obvladujejo. Mož nosi tisti kanček spontanosti. Nenadne erupcije nebrzdane eksplozivnosti skozi divje sprehode njegovih vražjih prstov, so spretno uravnovešene s poslušljivimi pasažami masivnega zvočnega zidu. Tako nekako pa dinamično utriplje tudi razpoloženje oziroma vzdušje skozi koncert.
Gilbert dokazuje, da je res perfekten glasbenik. Skladbe iz obeh zadnjih albumov, so krojile glavnino njegovega avtorskega materiala , ki je bil predstavljen na odru. Studijska izvedba je vsekakor zabavna, a koncerta je šele tista prava glasbena poslastica unikatne recepture "a la Paul Gilbert", ki jo moraš nujno užiti. Navdušenje torej ostaja! Tudi po obisku Zagreba! Gilbert pa je po prikazanem na odru in po trenutni kreativnosti ter navdahnjenosti brez dvoma v življenjski formi. In kmalu pride turneja z Mr. Big! Zato ostanimo še naprej strumno napeti na preži. Čuječni in predvsem odzivni.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh