Če se ti ponudi priložnost oditi na koncert kot je Univers Zero, se moraš, če si ljubitelj, odpraviti tudi v takšno mesto kot je Linz. Linz sam po sebi ni ne vem kako oddaljena destinacija, a če ti vreme ni naklonjeno, tudi to postane prizorišče kar hude preizkušnje vozniških sposobnostih, še posebej če si šofer, ki se ustraši vsake mačke, ki je od ceste oddaljena vsaj še dobrih sto metrov. Potem je logično, da snežni metež ni ravno primerno okolje za takšnega človeka. Torej, predstavljajte si nekoga, ki po avstrijski avtocesti "drvi" štirideset na uro in je z glavo prilepljen na vetrobransko steklo iz strahu, da drugače ne bi nič videl.
A vseeno, že samo vreme je bilo idealna popotnica za koncert takšne skupine. Bilo je shizofrenično. Nekaj časa je bilo lepo, nekaj časa pa kot da bi se nadme zgrnila vsa božja jeza (če bog sploh obstaja). Zdelo se je kot da potujem po obdobjih glasbe Univers Zero, kjer so temni oblaki in sneg dobro predstavljali prvo obdobje (do Heatwave) skupine, ki je bolj prepojeno z mračnostjo in mističnostjo, medtem ko je pa modrina Linza predstavljala novejše obdobje, ki je precej bolj optimistično, a nič manj zanimivo. Navkljub vsem mojim vozniškim nesposobnostim in strahom, mi je na prizorišče koncerta uspelo priti predčasno.
Še pred koncertom sem imel prav simpatičen pogovor z legendo Rock in Opposition gibanja Danielom Denisom, ki se je izkazal za prav imenitnega sogovornika, čeprav se je včasih ujemal v angleščini. Prav tako je za tako izkušenega glasbenika skromen in darežljiv in prav nič mu ni bilo odveč pogovarjati se z ljubitelji njihove glasbe.
Že pol ure pred začetkom nastopa se je videlo, da dvorana ne bo ravno nabito polna. No, pravzaprav pretiravam. Obisk je bil katastrofalen. Dobro, za skupino kova Univers Zero niti ni bilo pričakovati, da jo bo prišlo gledati veliko ljudi, vendar pa sem si mislil, da jih bo vsaj sto. Po moji oceni je bilo prodanih kart nekje dvajset do trideset, vse ostalo pa so bili ljudje povezani z dogodkom. Tudi če Avstrija ni ravno meka za eksperimentalno glasbo, bi si takšen koncert nedvomno zaslužil bolj konkreten obisk. Mislim, da bi bilo število večje celo v Sloveniji.
Koncert se je začel z eno novejših klasik Xenantaya (The Hard Quest), ki je s svojo izrazito bas linijo ena njihovih najbolj "funky" in plesnih stvaritev. Sledil je Civic Circus (prav tako iz The Hard Quest), ena krajša a sila dodelana skladba. Denis ima očitno precej rad album The Hard Quest, saj so nadaljevali s Kermesse Atomique, še enim vrhuncem iz tega aluma. Sledila je nova skladba Soubresants, ki nakazuje, da bo nov album odličen. Potem je polovica zasedbe šla z odra, violinist, klarinetist ter fagotist pa so odigrali še eno novo kompozicijo Three Days. Ostali člani so se potem vrnili na oder, nakar je Denis hitro oddrvel v bobnarski solo, ki je bil prav gotovo najzanimivejši kar sem jih kdarkoli videl. Kombinacija melodičnosti, klasike, jazza, hitrosti in občutka je bila neverjetna in bobnarski solo se sploh ni zdel kot izguba časa, kot je to primer pri mnogih tovrstnih zadevah. Potem smo slišali še dve novi stvaritvi - Opus Rictus in Saison 2 en 7, ki sta ponovno zgovorno pričali o visoki kakovosti novega materiala. Pred koncertom sem mogoče nesmotrno pričakoval, da bodo igrali nekatere izmed mojih najljubših skladb tipa Heatwave, The Funeral Plain in Combat, vendar pa brez Andyja Kirka v zasedbi to niti ni bilo za pričakovati (morda pa na Rock In Opposition festivalu!!!). A kljub temu me glede klasik in priljubljenih del niso pustili na cedilu. Za konec koncerta so pustili tri izmed mojih najljubših kompozicij (avtor vseh je Daniel Denis) - Presage, Dense in kot dodatek še Toujours plus a l'est. Presage je seveda ena Denisevih najbolj dodelanih kompozicij iz albuma UZED (1984), kjer so nenehne spremembe ritmov, taktov in atmosfer. Med samo izvedbo je prišlo do rahle tehnične težave, saj se je na klavirju pregrel en kabel in potrebno je bilo narediti krajši odmor, da se kabel ne bi scvrl. Po desetih minutah so možje preprosto nadaljevali kjer so ostali in privedli Presage do konca. Sledila je še ena Deniseva mojstrovina Dense, ki se začne silovito, na sredini popusti in prepustiš se lahko atmosferičnim in mračnim delom, kakršnih so sposobni le Univers Zero. Na koncu pa spet napad na vse čute in nenaden zaključek. Ponovno perfektno izvedeno, brez vsakršnih spodrsljajev. Kot dodatek smo bili deležni še enega dragulja v njihovi zbirki, sicer "redke" kompozicije, ki se jo je včasih dalo dobiti le na Japonskem, zdaj pa jo je nekaj let nazaj izdala založba Cuneiform Records in se lahko vsi čudimo njeni lepoti. Gre za Toujours plus a l'est, kjer Denis pokaže svojo ljubezen do vzhodno-evropejske glasbe. Polno je dinamičnih motivov in težavnih taktov, seveda pa Univers Zero ne bi bili Univers Zero, če vanjo ne bi vrinili še par svojih tipičnih zasukov (spremembe atmosfere, upočasnjevanje,...).
Daniel Denis ima ob sebi spet odlično ekipo. Od starejše garde je poleg njega prisoten le Michel Berckmans (Andy Kirk še ni bil na voljo). Na klaviaturah je vedno odlični in karizmatični Pierre Chevalier (Present), ki je vseskozi zganjal neke norčije, čeprav je sedel za klavirjem. Odigral je tudi "nenapovedan" klaviaturski solo, kjer so se drugi člani le nasmehnili. To priča o dobrem vzdušju znotraj skupine. Čeprav je jasno, da je Denis šef, pa ga očitno sploh ne moti, če kdo nepričakovano zaide v kakšno solažo. Vse skupaj jemlje le kot del nastopa in kot zabavo. Na violini je suveren Martin Lauwers, ki je violino med koncertom kar dobro zrabil (nekaj časa je moral celo počivati, saj se je iz violine skoraj dobesedno "kadilo"). Nekakšen frontman je Kurt Bude na klarinetih in saksofonih, ki je skrbel za komunikacijo z občinstvom in poskrbel za nekaj odličnih vložkov na svojih instrumentih. Na pihalih mu je družbo delal večno mladi (kljub belo-sivim lasem) Michel Berckmans, ki predvsem s svojim fagotom še vedno zna poskrbeti za tisto pravo Univers Zero atmosfero. Tudi v oboo je parkrat kar lepo pihnil. Potem je tukaj še Dimitri Rupel (ta je pa res vsepovsod), pardon Evers, na basu, ki je odlično prevzel vajeti od prejšnjega basista in tudi sam imel eno solo točko. Njegov bas je močan, doneč in včasih je znal zveneti prav kitarsko (z efekti). Na koncu pa ostane še nihče drug kot eden največjih bobnarjev-skladateljev v svetu glasbe (vsaj kar se mene tiče). Razen tega, da sem ga imel čast spoznati in z njim spregovoriti par besed, sem lahko užival tudi v njegovem skrajno natančnem bobnanju, ki ni izgubilo prav nič čara. Denis je še vedno tako zanimiv kot v sedemdesetih in osemdesetih, njegovi deli pa so odigrani vrhunsko. Sicer nisem ljubitelj bobnarskih solaž, vendar pa me je njegova navdušila, saj ima možakar toliko klasičnega in jazzovskega znanja, da lahko stori praktično karkoli si poželi. Kljub vsemu pa me je prijetno presenetil s precej melodičnim in raznolikim solom. Kapo dol!
Univers Zero so bili, razen nekaterih tehničnih težav, odlični. Super je bila tudi organizacija s strani Avstrijcev. Niso oni krivi, da ni bilo več ljudi na koncertu. Ne vem sicer kakšna je bila promocija dogodka, vendar kdor se zanima za te zadeve, bi že lahko prišel. Osebno me ne bi motilo, če bi bil na koncertu sam, vsekakor pa je za skupino pomembno, da vidi, da prizorišče ni prazno, saj jo to še dodatno napolni z energijo. Občinstvo, ki je bilo tam, je bilo sicer precej poznavalsko, vendar pa sem prepričan, da se v Avstriji najde še kdo, ki ima to zasedbo rad. Če je lahko Thierry Zaboitzeff (ex Art Zoyd) prišel na koncert iz Strasbourga, potem bi lahko nemara prišel tudi še kakšen domačin.
Skratka, videti Univers Zero v živo je predstavljalo enega vrhuncev mojih obiskov koncertnih odrov Evrope. Kljub temu, da je bilo tako malo občinstva, so se možje kar se da potrudili in dokazali, da imajo Univers Zero še mnogo za ponuditi. Daniel Denis je sijajen vodja. Predvsem izstopa njegova skromnost izven odra in njegova vznesenost na odru. Nove skadbe v živo delujejo super, tako da se zdi bodočnost Univers Zero obetavna. Verjetno bi oni sami rekli, da ni šlo za enega njihovih najboljših nastopov (že zaradi samega števila občinstva in zaradi manjše tehnične težave), vendar pa bo meni vedno ostal v srcu, ker pač gre za eno mojih najljubših skupin. Upam, da bodo na festivalu Rock in Opposition še boljši in da bodo še nekoliko spremenili repertoar. Za konec še to - vsa čast avstrijskim organizatorjem, da so si upali pripeljati takšno skupino kot je Univers Zero, saj je bilo jasno, da z njo ne bodo privabili velikega števila obiskovalcev. Resda je bilo gledalcev malo, a so tisti, ki so bili, toliko bolj uživali, vključujoč z mano.
Fotografije: Rok Podgrajšek
na vrh