Uli Roth je tisti ne več tako rosno mladi produkt rocka šestdesetih in sedemdesetih, ki se ga večina spominja kot kitarista, ki je pri Scorpions nasledil Michaela Schenkerja ter s skupino posnel štiri studijske in en livealbum. Po omenjenem Tokyo tapes je zaradi glasbenih nesoglasij (Rotha sta navduševala Hendrix in klasika) skupino zapustil, starejšemu Schenkerju pa se je na kitari pridružil Matthias Jabs, s katerim so Scorpions zaplavali v nekoliko bolj komercialne vode. Roth pa je poznan še po neki drugi zadevi. Njegova dolgoletna spremljevalka Monika Dannemann, ki se je leta 1970 romantično zapletla s Hendrixom, naj bi bila po mnenju nekaterih sokriva za Jimijevo smrt, saj je bila zadnja, ki ga je videla pri življenju. Čeprav ji kljub sumljivim okoliščinam (tragično noč, ki je vzela največjega kitarista vseh časov, sta preživela skupaj) krivde niso nikoli dokazali, pa spričo številni sodnih tožb in groženj življenje Monike in Ulija po tem dogodku vsekakor ni bilo prijetno. Leta 1996 je zaradi pritiska javnosti Monika storila samomor, Uliju pa očitno ni preostalo drugega kot da še enkrat več poišče tolažbo pri Hendrixu.
In tega se je držal tudi v Bluesiani. Sprva smo bili tisti, ki smo upali, da bomo slišali njegove parafraze Vivaldija ali pa vsaj nenadkriljivo Sails of Charon z albuma Taken by force (prvi znani primer uporabe "neoklasičnega" harmoničnega mola) razočarani, a so nas zimzelene klasike šestdesetih, kot so Spanish castle magic in Bold as love za silo pomirile. Psihedelično nirvano pa so kmalu spet skvarili nadležni učinki nenavadne postavitve ojačevalcev (dva zvočnika obrnjena v zaprti kot odra), ki bi jih tonski mojstri opisali kot "mikrofonijo", zaradi katere si je bilo treba s takšnimi ali drugačnimi sredstvi večkrat zaščititi ušesa. K temu je nedvomno prispeval tudi magnet, ki ga je imel Uli zaradi posebne zasnove svoje kitare in predolge ubiralke (glej nadaljevanje) kar na bližnjem stojalu, h kateremu se je med igranjem občasno nagnil. Domiseln, a v tem primeru dokaj neposrečen eksperiment.
Seveda pa je treba omeniti tudi pozitivne strani nastopa. Ena najbolj očitnih zanimivosti je bila Rothova "Sky" kitara, ki jo je v osemdesetih zasnoval glasbenik sam in katere posebnost je poleg nenavadne oblike tudi veliko število prečk, ki se (odvisno od modela) giblje med 30 in 40. Omenjena zasnova vratu omogoča razpon šestih oktav in zvoke, ki so precej blizu violini. O Ulijevem kitarskem mojstrstvu je bilo že dosti povedanega, a kot rečeno, je tega večera prevladoval Hendrix, skladbe katerega je Roth popestril z občasnim klasičnim sweepom in kakšno od starih koralnih lestvic. V tem slogu so mimo nas odbrzele dobro poznane Little wing, Stone free, Hey Joe, Purple haze in Red house seveda pa ni šlo tudi brez Hendrixove svojstvene interpretacije ameriške himne.
Po slabi uri in pol je Rothu zmanjkalo sape in se je za nekaj minut umaknil v backstage, a je moral na zahtevo občinstva kmalu spet na oder, kjer je zmogel še bis, sestavljen iz skladb All along the watchtower in Voodoo chile. Sledilo je obvezno slikanje z (ne preveč številnimi) oboževalci in podpisovanje albumov ter kitar. Roth je tako kljub nekaterim nevšečnostim poskrbel za prijeten večer, k čemer je nenazadnje prispevalo tudi očitno dejstvo, da nastop, ki združuje dve legendi, pač ne more biti slab. Nekako tako pa bi se lahko glasila tudi splošna ocena koncerta v Bluesiani.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh