Koncert skupine UFO in pred njimi ogrevanje z brazilskimi melodičnimi perfekcionisti Angra je vsekakor pojem pregrešne naslade za pravega rockerja, ki nikakor ni smel ostati spregledan tudi s strani naše ekipe. Legendarni UFO so v septembru lani izdali novi studijski album "The Monkey Puzzle" (SPV, 2006) in ga v Marcu 2007 tako prešerno promovirali na evropskem delu turneje "The Monkey Puzzle Tour". Ob tem je potrebno poudariti, da si je tik preden je skupina odrinila na turnejo, njen bobnar Andy Parker, poškodoval gleženj, zato so mu zdravniki naročili strogo mirovanje. Na njegovo mesto je vskočil izkušeni Simon Wright, bobnar skupine Dio, katerega bobnanje lahko slišimo tud na AC/DC albumu "Fly On The Wall".
Po krepčilnem kebabu in pivaku "kod naših zemljaka" že stojimo pred šalterjem v Planetu Music, kjer poba vidno nasičen vsega le skomigne z rameni ter cinično ogovori, da nas že vsi nestrpno čakajo "tam spodaj" in da nas itak že vsi poznajo ter da se nam njemu sploh ni treba predstavljati, kajti on že itak vse ve. Fino. Drugič, ko prispem v Planet Music, bom šel kar naravnost brez vprašanja po stopnicah navzdol v "backstage" ali na tonsko vajo skupine in rekel, da so itak zgoraj rekli, da me spodaj vsi poznajo!
Ura je bila malo preko šeste popoldan, imeli smo napovedan intervju, zato smo bili tako zgodnji! Naposled nas sprejme Andree, gostoljubni Angrin tour manager, v slogu temperamentnih kasteljancev! Ta nikakor ni skoparil s toplino in smehom, ki je v trenutku podiral prav vse bariere. Mož, nam je dal na voljo, da izbiramo kar sami s katerim od petih članov skupine Angra bi želeli delati intervju. Po našem "draftu", nas je pobaral, da počakamo krajši čas, kajti skupina naj bi si najprej vzela čas za krajše sestankovanje.
A med tem čakanjem so brade pognale skoraj do tal in intervju se je zgodil šele med nastopom avstrijske lokalne predskupine Nasty Habits. Avstro rock. S klobukom kranjskega Janeza na glavi in žvečenjem in slinjenjem zobotrebca v ustih, bolje bi bilo prekrstiti Janeza kar v tirolskega Antona (Anton aus Tirol), manjkal je še kakšen zabeljen sirov štrukelj, pa zelje in pečenica in mera bi bila polna. Avstrijski glam, nimaš kaj. Čemu se je tudi tega treba bilo? K sreči smo lahko smuknili ob 20.10 končno na intervju. Po 20 minutnem zasliševanju odličnega kitarista skupine Angra Kika Louriera, so Nasty Habits v dvorani ravno trpinčili prisotne še s svojo zadnjo pesmijo potem, pa so se na oder končno zgrnili roadie-ji skupine Angra in pričeli pripravljati vso potrebno logistiko za koncert progresivnih metalskih prvakov iz Brazilije.
Kar se tiče spremljanja koncertnih nastopov skupine Angra osebno nikakor nimam sreče. Vedno naletim na njih kot predskupino (koncert Dream Theater , Padova 2005), ali pa si jih ogledam v sklopu kakega maratonskega festivala (Gods Of Metal 2006). No to pot sem sprva utopično upal, da gre za co-headlinerski nastop z UFO, pa sem se uštel. Angra je dobila na razpolago le 50 minut in znova vlogo predskupine.
ANGRA: 21.05 - 21.55
Ob 21.05 so na oder skozi Schubertov Unfinished Allegro v megli prihlačali Angra in udarili naravnost s Carry On skladbo, ki jo praviloma vselej uvrščajo na konec svojih nastopov. No turneja skupine Angra se je počasi iztekala, za Dunajskim koncertom je skupino čakal le še nastop v Ingolstadtu (Nemčija) in zatem v Moskvi (Rusija). Ker se ime Angra v nemško govorečih deželah nikakor in nikakor ne uspe prijeti za razliko od navdušenja in evforije, ki vlada v zvezi z Angro denimo na Japonskem ter v sredozemskih državah Evrope (Španija Italija), so Angra izvedli odlično potezo in se za koncert na Dunaju uspeli dogovoriti z veterani rocka UFO, da nastopijo kot predskupina v okviru trenutne Marčevske turneje UFO. Tako je skupino resnično pričakalo kakšnih 400 radovednežev in dvorana tako ni bila prazna. V prvih 4 vrstah je bilo še posebej bučno, saj je za skupino navijala pisana druščina iz vrst mlajših metalčkov, za katere se je uspelo razbrati, da prihajajo iz območja nekdanje češkoslovaške. Ti so pripravili glasen spodbudni kraval, ki je pomagal držati skupino na odru!
Vsaj to, da sem jih gledal končno na in-door lokaciji, aleluja. Angra so skupina, ki jo moraš obvezno gledati v dvorani. To pot so se odlično pripravili za spopad z akustiko dvorane. Zvok je bil namreč odličen. Bend se je dodobra zavedal, da ga čaka vražji juriš v sklopu 50 minut. Tako niso dosti ovinkarili in ponudili z uvodom vred devet skladb, od tega polovico materiala, ki sodi na plošče iz devetdesetih kot so priljubljene himne veselih metalskih množic: Carry On, Wings Of Reality ter Nothing to Say, v te pa so vpletli tudi material, ki je nastal izpod uma in rok prenovljene - zdajšnje postave skupine in sicer so Carry On kar brez presledka prelili v udarno power metalsko himnično Nova Era ("Rebirth", 2001). Ob tem pa niso pozabili na aktualni studijski album "Aurora Consurgens" (2006) in mu namenili pozornost ob izvedbi Ego Painted Gray ter The Curse Of Nature.
Vsekakor sta bila vrhunca Wings Of Reality ("Fireworks", 1999) in pa povsem nova skladba Ego Painted Gray ("Aurora Consurgens", 2006) z odlično uvodno podlogo zgrajeno na bas kitari, ki jo je vodil Felipe Andreoli in katera je spremljala Falaschijev vokal. Felipe je možakar z videzom pravega gorjana, kar je povsem netipično za povprečno brazilsko višino rasti, katere lastniki opazujejo tla iz večje bližine kot je sicer denimo v zahodno evropski maniri gensko kodiranega zapisa. Možakar uporablja šest strunsko bas kitaro znamke Yamaha, ki je v njegovih rokah prava igračka. Si predstavljate Johna Myunga (Dream Theater), ki s kitaro podobnih karakteristik, izgleda komaj kaj večji od nje? Angra je svoj intenziven, a kratek nastop zabelila tudi s skladbo Waiting Silence ("Temple Of Shadows", 2004), s prelepo udarno balado Rebirth, pa so si lahko predahnili in napolnili baterije za dvig tempa v nadaljevanju.
Angra so perfekcionisti. Preklemano hitri, natančni in strogo melodični. Čisti klasicizem. Hitrost Helloween spotencirana na 10 ! Tudi na okušanje v živo. Četica petih visoko profiliranih glasbenikov, vrhunski melodični vokal, ki poseduje eksplozivnost in čvrsto izraznost v sleherni legi, odlično uigran kitarski dvojec Louriero/Bittencourt, ki z vrtoglavostjo pasaž izdelanih tercetnih harmonij jemlje sapo, progresivno raziskovalna ritem linija, ki skrbi za nepredvidljivo lomljene ritme, vse združeno v pravo popolnost, vtkano v tekočo in lahko dostopno glasbeno formo združeno z žgočo metalsko voltažo. Pravšnje ravnovesje! Večino solaž je odgnetel Loureiro, ki je v tem veliko močnejši od Bittencourta. Prve vrste so zasedali pravi fani, ki so komaj čakali, da si kupijo majice Angra!
Teh vročeglavih mladeničev in mladenk je bilo le kakih 40, a vseeno dovolj, da so pripravili skupini glasno dostojno vzpodbudo. Kot povedano! Odlična izvedba, a kratek nastop! Ob vsej teži sekvenc je sicer Eduarda nekoliko zvilo v zaključnih repeticijah sila težkega refrena Nothing To Say, a to lahko temu sila karizmatičnemu pevcu, glede na siceršnjo perfektno izvedbo materiala, odlično vodenje skupine skozi njen nastop in prisrčno komunikacijo s publiko, z lahkoto oprostimo.
Skupina je zapustila odličen vtis na Dunaju, čeprav odzivi s strani hladnega in večinoma starejšega avstrijskega avditorija, ki je prišlo predvsem na koncert UFO, tega niso potrdili. Zato je vredno upanje, da jih nekoč ujamemo in "snamemo" nekje v Italiji, na enem izmed "headlinerskih" koncertov. Bil bi že čas, kajti Angra ostajajo, tako v studiu kot na odru, pojem top-forme.
Ponavadi me pred koncerti podobnih velikanov rock glasbe, ki so svoje zenite dosegali nekje v daljnih 70tih letih, začnejo preganjati dvomi o smiselnosti nadaljevanja njihovih, kar se vse prepogosto izkaže, že davno izpetih karier. No, situacija je pri UFO vendarle malce drugačna, če ne verjamete, prepričala vas bo Mother Mary, stara mati, ki s hudičem roko v roki hodi neposlušne mulce učit o osnovah rock & rolla. In rock & roll to je!! S tem se strinja tudi Moore, ki tako kot ostala "vesoljska" druščina, od vsega začetka deluje zelo sproščeno, ter tako daje občutek domačnosti, kot tudi tesne povezanosti med občinstvom in zasedbo. Razgreto občinstvo tako veselo pograbi za naslednjo When Daylight Goes To Town, ki v vabljivem rokerskem tempu zabava tudi Mogga v svojih smešnih gumi elementih. Stric je resnično dotrajan, kar nam ob stalnemu srkanju male stekleničke piva, s tipičnim angleškim zlobnim humorjem tudi vljudno, skoraj oproščajoče razloži. Pa pustimo tole nepotrebno izgubljanje časa, čas je za staro dobro Let It Roll, s katero gospodje ponovno malce močneje pritisnejo na plin. Skladba po vseh teh letih še vedno deluje neverjetno sveže, kar gre pripisati energičnemu nastopu naših dedkov, ki po odru poskakujejo kot "krvi" željni najstniki, ki si nikakor ne želijo priznati, da je za večino moških teh let smatra za bolj normalno urejanje zelenice pred svojo vikendico nekje zunaj Londona. Verjetno zato, ker bi od te zelenice s Hard Being Me ostalo bore malo. Gre za novo skladbo iz aktualnega albuma Monkey Puzzle, ki kljub močnemu odmiku od tradicionalnih UFO aranžmajev, dodobra pretrese občinstvo. Nekje vmes se nahajata This Kids in Fighting Man, kjer Way vse neuke "headbangerje" opozarja, kaj vse se je od njega naučil Steve Harris.
Eden vrhuncev večera pride s težko pričakovano Only You Can Rock Me, ki se prelepo zlije s čustvenostjo Baby Blue. Moorova močna akustična interpretacija, prelepo spremljana s mehkimi klaviaturskimi aranžmaji popelje do še ene eksplozije emocij z Love To Love, kjer otožnost na koncu preseka Mooreovo divjanje. Perfektno!! Too Hot To Handle, s svojim "sing along" refrenom, motor UFO ponovno navije do konca, ter tako počasi napove prehod v zaključno fazo večera, kjer na svoj trenutek nestrpno čaka Light's Out. Razburljivo stopnjevanje temperature doseže vrelišče s pošteno raztegnjeno verzijo Rock Bottom, ter Moorovim "ekshibicionističnim" prstnim razgibavanjem, s katerim prepriča tudi tiste najbolj skeptične oboževalce Schenkerjevih del. Njegova karizmatičnost, ki daje občutek preproste sproščenosti in predvsem domačnosti, hitro osvoji srca vseh prisotnih, zato ga "ljudstvo" ob koncu skladbe nagradi še z dolgim skandiranjem. Ko opazno ganjeni Moore tako s že vsem znanim otožnim uvodom napove legendarno Doctor Doctor, občinstvo še zadnjič v večeru zajame tokrat pravi cunami emocij, močno mešan s občutkom nostalgije, s katerim gospodje po Shoot Shoot večer tudi dokončno zaključijo. Povsem preprosta stara šola rock & rolla, ki nam je še enkrat pokazala, da so starci vsem letom navkljub, še kako sposobni dostavljanja pravega rokerskega šusa.
Avtorja prispevka: Aleš Podbrežnik (uvod & Angra), Daniel Pavlica (UFO)
na vrh