U2 v Zagrebu (prvi dan) - ko oder nadvlada izvajalca (2009)

U2! Nova turneja, nov album, nova zaslužkarska ekspedicija! To pot s pravim vesoljnim plovilom. Dobesedno. Orjaški oder, katerega ponudbo sami pojmujejo kot nekaj, kar jih  dodatno približa njihovim oboževalcem, je v Zagreb privabil pravzaprav že prvi dan okrog 60.000 globoko vzradoščenih in vzhičenih glav. Veliko je bilo avstrijskih državljanov, državljanov republik ranjke Jugoslavije, Madžarov, Čehov. Izplačalo se je zaviti na koncert U2 zlasti turistom, ki so se v tem obdobju mudili na počitnicah ob Hrvaški obali. Več tisoč manijakov je prispelo že dan prej v Zagreb, z namenom, da si zagotovijo najboljše pozicije za spremljanje koncertnega spektakla.

Turneja v prid podpori aktualnemu studijskemu albumu skupine "No Line On The Horizon" (2009), se imenuje "360°". Če je bil oder zadnje turneje U2 iz leta 2005 precej "enostavno" zasnovan, pa lahko to pot rečemo, da so U2 skušali z investicijo v gigantsko strukturo težko180 ton, visoko 55 metrov in široko 70 metrov, podreti vrsto svetovnih rekordov v tovrstnih konstrukcijah, kakršne si lastijo najbolj uspešni zaslužkarji v rocku. O tem bomo najverjetneje brali po koncu "360°" turneje. Že, ko si se pripeljal v neposredno bližino stadiona nogometnega kluba Dinamo, ni bil težko spregledati, stolpičaste strukture odrske konstrukcije, ki je štrlela 25 metrov nad streho najvišje ležeče točke stadiona na Maksimiru.

Nekje med peto in šesto popoldan so tramvaji Zagreba št. 4 in 7. postali močno obremenjeni z U2 navdušenci, okrog 19.00 ure pa je zajel predkoncertno prizorišče že pravi val mrzlice, saj se je v "mravljišču" kar vrelo.

Naposled krenejo stvari povsem resno, ko pozdravi prisotne na stadionu Antony Genn, bivši Pulp član in glavni motor indie rockerjev, kakršnih v Veliki Britaniji kar mrgoli, The Hours. Skupina, ki je nastala šele leta 2004, je sestavljena iz izkušenih in uveljavljenih glasbenikov, je postregla predvidljivi rock, lahko orientiran, za uho dopadljivih pesmic. Nekoliko bolj izpostavljena kitara, v spremljavi s preprostimi klavirskimi zvoki pretežnega enoglasja, se je okusno poklopila z Gennovim vokalom. Skupina je imela na razpolago 30minut in postregla s single skladbami  Big Black Hole in See the Light (obe z najnovejšega albuma "See The Light"), kot tudi starejše Back When You Were Good, All In The Jungle ter Love You More (prvenec "Narcissus Road"). Brez presežnikov in všečno vsem, ki rock skupin starejših od letnika 2000 ne poznajo.

Precej bolj uveljavljeni Snow Patrol, skupina s sedežem na severnem Irskem, na oder ni prinesla nove izkušnje v glasbeno izraznem oziru. Še vedno smo ostali v vodah melanholično utesnjenega petja, ki glede na stereotipsko in površinsko poezijo, takšne krive igre z emocijami niti ne potrebuje. A deluje učinkovito, nasploh v doseganju komercialne uspešnosti. V skladu z veličino skupine, je bil temu primeren tudi precej višji odziv množice, ki je do tega trenutka že zelo pridno napolnila travnik stadiona. "Snegofili" v postavi Gary Lightbody (vokal, ritem kitara, klavir), Nathan Connolly (kitara, spremljevalni vokal), Paul Wilson (bas kitara, spremljevalni vokal), Jonny Quinn (bobni, tolkala) in Tom Simpson (klaviature)  so pognali k višku občinstvo s poskočno If There's A Rocket Tie Me To It in tako pričeli s predstavitvijo svežega albuma "A Hundred Million Suns" (2009). Prijazni fantje, okretnih gibov, koketnih pogledov, profesionalno in z rutino največjih vzornikov, U2. Te so mimogrede spremljali kot predskupina tudi že na koncertih v letu 2005. Snow Patrol niso zaobšli seveda velikih hitov Run ter kasneje povesti Chasing Cars, ki je nastala na podlagi igranja članov skupine v obdobju oblikovanja mlečnega zobovja v peskovniku z avtomobilčki. Popularna skupina, prijaznega rock obraza. Vesele punce pod odrom, veseli Snow Patrol. Vse pod kontrolo.

Ena redkih skupin, ki je praktično od vsega začetka, pa do danes obstala v nespremenjeni postavi kvarteta Bono Vox (vokal), The Edge (kitara), Larry Mullen (bobni), Adam Clayton (bas kitara), je danes megalomanska tvrdka, ki letno obrne tonažo žvenketajočih novčičev tega planeta. Prišel je nov album, nova turneja, nov krog. U2 so se pred štirimi leti predstavljali s precej drugačno set listo po evropski turneji, ki je vsebovala precej več tradicionalnih štiklov osemdesetih let njihove kariere. Skupina, ki se je nekje na prelomu tisočletij popolnoma prelevila v najstniški bend, si pravzaprav to do neke mere lahko šteje v čast, saj jo obiskujejo ljubitelji dveh generacij. Tistih, ki so odraščali ob U2 glasbi v osemdesetih s hiti New Years Day, I Will Follow, Sunday Bloody Sunday, Pride, With Or Withouth You, Where The Streets Have No Names ter kasnejše generacije, ki so jo U2 pridobili zlasti s poslednjimi tremi albumi, ko so obnovili svoj kitarsko orientirani rock izraz.

No Line On The Horizon nemara ne poseduje tako zapeljivih (za uho "zalepljivih") štiklov kot sta npr. Vertigo ali City Of Blinding Lights, prinaša pa nov silno zrel izdelek starih lisjakov, ki se tega še kako zavedajo. Album jim je všeč in na turneji ga na debelo promovirajo. Kar sedmim skladbam smo lahko prisluhnili to pot na koncertu, ki je bil v karieri U2 šele drugi na ozemlju Balkanskega polotoka, po obisku skupine 23.09.1997 v Sarajevu. Malo preko devete zvečer, se prostor zatemni, nabito poln stadion pa prisluhne še posnetku David Bowiejeve Space Oddity. Ta je navit neprimerno bolj naglas, množica občuti, da je vse nared za prihod njihovih herojev, val histerije razvname stadion. Tu je Breathe, v katerega nas popelje uvodni bobnarski prehod Larryja Mullena! Z leve in desne se mu nekaj trenutkov kasneje pridružita basist Adam Clayton in kitarist Edge. Kje za vraga tiči Bono?

Orjaško odrsko čudo se prebudi, oživi v razsvetljavi, najbolj pa prevzamejo projekcije kamermanov, ki se prikazujejo na posebej krožno oblikovanem ogrodju, prekritem z več ekrani, iz premične (raztegljive) jeklene konstrukcije. Te projekcije so omogočile prost uvid na oder prav vsem obiskovalcem koncerta, vključno z južno tribuno, kateri so U2 med koncertom vseskozi kazali rit (in hrbet). Ko se prikaže na odru tudi mož obdarjen z edinstveno močjo, da loči dobre od slabih politikov, čemur upam, da ne nasedate med njegovimi (vse preveč posiljenimi) koncertnimi pridigarijami, posebnež irske revolucije - Bono Vox osebno, je publika v nebesih. Še zlasti glasno meketave "punčke, punčare in ostale žvrgoleče travniške kobilice" vseh oblik in barv. 

Zvok in slika kot se šika! Skupina ostane kar na novem albumu "No Line On The Horizon", od katerega se loči šele potem, ko se vzpnemo skupaj z U2 na rockersko utrgancijo Beautiful Day, ki ponese občutek masovne evforije na Maksimiru prvikrat do vrhunca. Ta se ohrani tudi v ušesno globoko zajedljivi Elevation. Skupina z One zaziblje občinstvo v idilični svet zdravega čustvovanja, kjer "hladne misli ne pridejo do živega toplemu srcu", Bono pa po No Line On The Horizon, še drugič na koncertu pobrenka. Zanimivo je, da skupina ni privarčevala ta mega hit za zaključni del koncerta, kjer bi gotovo v repertoarju, kar se atmosferičnosti tiče, bolje funkcioniral.

Prvič na koncertu se Bono, tik pred skladbo Stay, obrne h Edge-u, namigne publiki, da kolega praznuje rojstni dan in stadion gospodu, ki je napolnil 48. pomladi dan pred prvim maksimirskim koncertom, odpoje gromko rojstnodnevno zdravico (v zaključku koncerta odpre zasedba celo steklenico šampanjca na odru in konkretno zalije Edge-ov jubilej).

Za skladbo Stay ostaneta na odru le Bono in Edge z akustično kitaro, adrenalinska naglica pa se znova prične vračati s še eno novo skladbo Unknown Caller, s silno spevnim refrenom. Dejstvo zaporednega niza desetih skladb, kjer niso U2 niti z očesom ošvrknili svoje zapuščine osemdesetih let, pa je presekala ena izmed najlepših skladb U2 kariere. Unforgettable Fire. Celo mož mojega kova, ki spretno nabira križe na svojem hrbtu, ob tem ni mogel ostati ravnodušen.

Unforgettable Fire je prinesla nekaj sprememb v energiji koncerta. Čudo vesoljne navlake, je pod svojimi "lovkami" sprožilo stožčasti rilec in krožni "poli"-ekran je segal tako pravzaprav po vsej višini odrske konstrukcije. Povsem v rdečem odtenku. Edge se je zabarikadiral med klaviature. Bilo je lepo videti, da skupina povsem sama generira odrski zvok. Edge je povsem sam zložil zaveso ozadja sintetizatorjev in z "delayem" učvrstil vodilni kitarski vzorec, edinstveno prepoznavnega U2jevskega zvena. In vendar skladba ni dosegala pričakovanega učinka. Preprosto je v melodičnem, kot tudi zvočnem smislu, Unforgettable Fire bogatejša in podrobneje zaokrožena od novejših skladb, zato se je čutilo, da "šlamparija", ki so si jo lahko fantje še privoščili z novejšimi, kitarsko lažje orientiranimi popevkicami, to pot ne bo skupini priigrala pokerja asov, s katerim bi nas prepeljala žejne preko vode. Sam kombiniran zvok zgrajen plastovito na zvočnih zankah sintetizatorjev in kitare, ni bil povsem čist in razločen, precej pa je k povprečni učinkovitosti odrske izvedbe prispeval sam Bono, ki je zlasti v refrenu varčeval z glasilkami ter v improvizaciji prilagajal linije petja. Sploh, ko je Bono prispelv verzu refrena do besede "Stay (....in this time)", je to povlekel iz sebe v visoko piskavem sinusu in polovičarsko iz grla, kar je neposredno dokazalo, da gospod varčuje z glasilkami.

Skupina si je med koncertom privoščila več sprehodov, ki so jo približali publiki v fizičnem oziru. K temu je pripomogla seveda posebno skonstruirana "odrska pošast", ki je ponujala dodatno krožno stezico. Ta je zaobjela oboževalce v sektorju "Red zone" in jih razločila od preostale raje v parterju. To območje so člani U2 za šalo premagovali s pomočjo dveh dvižnih mostov, ki sta vodila preko rdečega sektorja do krožne stezice, po kateri so nato člani zasedbe tekali neposredno ob norih oboževalcih parterja. Posebej za to je bila izkoriščena I'll Go Crazy If I Don't Go Crazy Tonight z nove plošče v remiksani različici in nasempliranim ritmom v ozadju, kjer se je Edge-u in Claytonu pridružil bližje oboževalcem tudi vselej plahi bobnar Larry Mullen, s trkanjem po afriškem bobnu.

Glavni most med publiko in skupino tvori seveda Bono. Možev vokalni pečat je nekaj, brez česar U2 ne bi bilo. Še vedno mu odlično služi. Je fantastičen pevec in tudi to pot so U2 skladbe žarele v posebnem siju, ko se jih je dotaknil njegov unikatni pristop. Bono je postal zoprn med koncertom nemara le enkrat. Ko je pričel pridigati o stvareh, o katerih lahko s polno ritjo pridiga prav vsakdo. Tako je skladba Walk On pomenila v tem oziru pravi patetični izbruh. U2 so jo posvetili Aung San Suu Kyi. To je gospa, ki se nahaja pod posebnim drobnogledom in ključem oblasti Burme, saj je edini zločin, ki ga je spočela ta, da je zmagala na volitvah leta 1990. Seveda so jo morali najprej prepoznati za državnega sovražnika št. 1 (kolaboracija z neo-kolonijalisti), da so jo pod takšno pretvezo potem pospraviti za zapahe. Do tega niso ostali ravnodušni niti U2 in čeprav gre v tem primeru za čisto marketinško potezo, katere iskrenost se s strani Bonovih besed maje, kot vrbova šiba na vodi, se vrtimo znova v krogu Bonovega ločevanja na dobre in hudobne politike. Pa še spoved Desmonda Tutuja malo kasneje na ekranih in malha eskapad nezrelega kvazi-intelektualizma je bila polna.

K sreči so U2 prej odprašili klasike Sunday Bloody Sunday, Pride, za Walk On pa podžgali stadion še z enim vrhuncem večera. Fantastično Where The Streets Have No Name. Možje se vrnejo na oder in presenetijo z vključitvijo Ultra Violet, osrečijo maso z With Or Without You ter sklenejo koncert v slogu izven svojega pedigreja in na skrajno čudaški način. S skladbo Moment Of Surrender z aktualnega studijskega albuma. Čeprav imajo verzi skladbe globok smisel, k ti ponuja tehten razlog slovesa, pa so U2 na tak način zapustili tisočglavo množico neizpolnjenih pričakovanj. Kje je sta vsaj I Still Haven't Found, ali New Years Day? Halo?!?! Minus!

Fascinantno ob znanem glasbenem U2 izrazu je dejstvo koliko zvočnega prostora pokrije na odru s svojim minimalizmom kitarist Edge, ki se mu ob tem globoko priklanja tudi debelo navita in hrumeče aktivna bas linija Adama Claytona.

Občutek vse te megalomanije je bil v celokupnem seštevku dokaj deljen. Čuti se, da imajo fantje polno rit vsega, da so ujeti v kolesje mašinerije, kjer se vrtijo nebeške denarne vsote iz katerega ne morejo več isprežti. Kljub zavzetemu priseganju, da je njihov najnovejši oder sredstvo, ki jim pomaga, da se še približajo občinstvu, je neizpodbitno to, da so se že davno oddaljili od ljudi in tega ne morejo kupiti niti z vsem kičem in najnovejšo kramo, ki so jo zvlekli na oder. Znoj, ki ga je preznojil kvartet U2 na odru, dne 09.08.2009 v Zagrebu, je, v sledovih komaj opazni pljunek v morje znoja, ki ga je pred tremi tedni v Udinah preznojil v povprečju 15. let starejši Bruce Springsteen - letos jih bo obrnil okroglih 60. Nekdo je po koncertu zelo odkrito in jasno povedal kruto resnico: "Oder je požrl U2, moralo pa bi biti obratno!" Ostalo je torej upanje, da bo 10.08.2009, prinesel več!

Kljub vsemu, je obisk koncerta te turneje zanimivost v vseh ozirih, ki širi obzorje, napoji z energijo in razveseljuje. Obisk tega spektakla sicer ni nujna obveza, je pa vselej lepo videti, ko trume obiskovalcev hitijo na rock koncert. To je za njih nek dogodek, ki se bo težko še kdaj ponovil v tem življenju. Ali pa se ponovi. Morda na vsakih 5. do 10. let.

fotografije: Robi Lipej