U2 sredi San Sira dali 70.tisoč glavi množici kruha in iger (2005)

No in tudi to sem dočakal. U2 v živo. V nadvse sproščujoče prijetni družbi smo jo mahnili znova v deželo slastnih makaronov in odlične espresso kave. Tako tudi ni bilo moč občutiti nobenih naporov v prebijanju skozi prometne zgostitve na avtocesti. Prizibali smo se z gručo napaljenih U2 fanov, dokaj pozno na San Siro. Karte je bilo treba dvigniti, gužva na šalterjih, ura je tiktakala. Medtem so Feeder, prva predskupina, že začeli ogrevati občinstvo. Znašli smo se končno v parterju stadiona. Prevzel me je fantastičen občutek, silne evforije in adrenalinske naglice, ki se je širila preko tribun in od vse povsod. Ostal je en problemček, ki pa ni nič kaj majhen. Vsak od nas je tovoril nekaj litrov preveč, zato smo Ash, sledečo predskupino, preko ogromnega screenplaya lahko gledali le mencajoče iz vrst pred kemičnimi WCji. Trpeli smo, trpeli. Najbolj trpeči niso zdržali in odjeknilo je kar nekaj zasoplih "Aloooooora!!!" skozi vrste, katerih udeleženci so komaj še zadrževali svoje odvečne metabolite. Na srečo sem izbral vrsto ki se je hitro pomikala naprej, tako da se je vse srečno izteklo. Medtem so Ash s svojim precej dolgočasnim nastopom prenehali.

Po uri čakanja, odkar so Ash zapustili oder, je napočilo! 21:15 in Vertigo!!! "Uno, due, tre" je kar v italijanščini pričel Bono. Stadion v zrak!!! Italijani. Mene je kar dvignilo od silnega energetskega fluksa. 70.000 ljudi!!! Vsepovsod so plapolali transparenti in zastave divjih fanov, na trenutke se je skandiranje sprevrglo v pravi histerični delirij. U2 so hitro stopnjevali koncert. Med All I Want Is You je Bono, na splošno navdušenje občinstva, povlekel k sebi punco iz publike in z njo odplesal nekaj taktov pesmi. Pred City Of Blinding Lights se prižge največji osrednji screenplay, ki se je raztezal v ozadju, kar je seveda poneslo koncert k vreliščni točki. Med Sometimes You Can't Make it On Your Own, je skupina italijanskih U2 fanov pripravila svojevrstno presenečenje za Bona in kompanijo na odru. S koreografsko točko so s pisanimi kartoni sestavili napis "Hi Bob" (Bonov oče) in poleg napisa na vsaki strani italijansko in irsko zastavo. Med pesmijo železnega repertoarja Sunday Bloody Sunday, si je Bono nadel simbolični uporniški beli trak z napisom "coexist". C je bil v obliki polmeseca, X v obliki Davidove zvezde, T pa v obliki križa. Komad so fantje razvlekli in dopustili tudi množici, da se "predere" nekaj verzov.

Sodelovanje publike je bilo neverjetno. Ta je prepevala vse. Tudi ko je Bono odskočil po svoje, so se njegovi vokalni odkloni in eksperimenti odlično dopolnjevali z prepevanjem občinstva, ki je poznalo v pikico natančno ves U2 repertoar.

Občinstvo pa je mrzlično pričakovalo izvedbo pesmi Miss Sarajevo, ki so jo odigrali do Milana U2 le v Zürichu in Amsterdamu. Šušljalo se je namreč, da se bo U2 nemara na odru pridružil sam veliki Luciano Pavarotti. Seveda Pavarottija ni bilo, pač pa je Bono kar sam odpel po "pavarottijevo", torej popolnoma po italijansko del pesmi. Narod je maksimalno ponorel. To je bil v Milanu definitivni vrhunec koncerta. Sreča, da so bili manjši screenplayi, poleg glavnega v sredini, na vsaki strani po dva. Torej štirje skupaj. Vsak je bil rezerviran za po enega člana U2. In na tistem, ki je prikazoval Bona, se je dalo razbrati, da se je možakar popolnoma vživel v pesem, saj med performansom komada Miss Sarajevo ni mogel zadržati svojih solz. Glavni del koncerta je od tu naprej dosegel atmosferični maksimum, saj so sledile klasike, ki ne smejo manjkati na njihovih koncertih. Torej Pride (In The Name Of Love), "kjer ulice nimajo imen", zaključili pa so s fantastično One, ki je kar ni in ni hotelo biti konec. Narod je ostal v transu in prepeval melodijo One še dolgo naprej, ko U2 že ni bilo več na odru.

Prvi dodatek se je končal identično kot zaključek glavnega seta. Z Ooh-ohh-i pesmi With Or Withiout You 70.000 glave množice, ki tudi po prvem bisu ni ostala potešena. Zato je na oder pistopicalo na oba mini-stagea, pomaknjena od glavnega odra cca 40m v notranjost parterja med publiko, na vsakega od obeh mini stageov po 10 komornikov, članov Simfoničnega orkestra teatra Carlo Coccia de Novara, torej skupaj 20. Skupaj s skupino so odigrali komad Original Of The Species. U2 so bili preglasni ali pa godci preveč potiho, skratka orkestra se ni me izvedbo pesmi popolnoma nič slišalo. U2 so se odločili končno deaktivirati atomsko bombo in zato so v tem slogu nadaljevali z All Beacuse Of You in Yahweh (ta je bil odigran v akustični različici), zaključili pa na moč energično z repeticijo celotne Vertigo še enkrat, ki je bila odigrana še intenzivneje, kot na poziciji otvoritvene pesmi koncerta.

Ob 23:40 je bilo koncerta konec. Torej 2 uri in 25 minut za 50€, 25 komadov, svojevrstni spektakel na nabito polnem stadionu, sredi peklenske vročice, ki jo je ustvarila 70 tisočglava množica, ki je atmosfero ves čas držala na izrednem nivoju, neprimerljivem s katerokoli klubsko sceno ali sceno zaprtih "indoor" koncertov. Italijani so pač mojstrski navijači in znajo iz vsake še tako drobne malenkosti narediti pravo dramatično vzdušje. Bend je to pričakoval. V ta namen je bil koncert posnet, saj naj bi irski heroji nameravali izdati DVD koncertni posnetek iz Milana (to je uradna izjava managementa). V ta namen je bila kolosalna tribuna San Sira dvignjena s standardnih 65 metrov na maksimalnih 90 metrov. Snemanje naj bi se nadaljevalo tudi 21.07.2005, ko igrajo U2 svoj drugi koncert na San Siru. V ekipo je bilo vključenih 130 ljudi in 26 kamer. Bono je ogovarjal občinstvo intenzivneje kot sicer na prejšnjih nekaj koncertih in mnogokrat v italijanskem jeziku. Naložil je nekaj krepkih, med njimi tudi to, da je Milano najbolj sexy mesto na svetu, kar je publiko še dodatno podžigalo. No to priča, da so se U2 na San Siru počutili res domače in tako pristopili popolnoma profesionalno, profesionalno kot se za rockovske zvezde njihovega kova spodobi. The Edge v dimnikarski čepici in "sivonja" Adam Clayton sta bila napram razuzdanemu, maksimalno napaljenem vrtečem akrobatu Bonu skozi nastop precej statična, tako da so U2 pustili ogromno odra "neizrabljenega" med koncertom. A magija je bila z nami in to je bistvo. Bobnar Larry Mullen je med koncertom ohranjal svoj ledeno hladen mrk irsko otoški izraz. Izraz dežele zavite v večno meglo in večnost nasilnih obračunov. Enkrat ni trznil z obrvjo levo ali desno niti za milimeter. Zvok skupine in odrska izvedba torej rutinska in brez sleherne napake, z Bonom v absolutni dominanci in centralnem fokusu skozi nastop.

Na monitorjih so se stalno prikazovali slogani Bonove mirovniške filozofije s katero vneto pridiga med U2 koncerti. Seveda tudi to pot nihče ni pogrešal njegovih pozivov k miru in prenehanju ubijanja.

U2 koncert je torej dogodek, ki ostaja po vsem videnem še naprej svojevrstni rock spektakel, nabit z izredno energičnostjo, odet v odrsko sceno, katera v isti sapi ne prinaša kakšnega posebnega pompa (strašnega laserskega light showa, pirotehničnih efektov ipd….). U2 ostajajo prava rock skupina, ki kljub lepim debelim denarcem, katerega pridno kopičijo na bančnih računih, brez lišpanja, glama ali kakršnegakoli bizarnega pretiravanja v imageju. Kljub statusu super skupine ohranjajo na odru skromnost skozi neposredno uporniško držo okrašeno z večnim kančkom arogance in cinizma ter to kar je bistvo. S svojim sproščenim pristopom brez napuha, ohranjajo pristen kontakt s svojimi fani. Torej ogled koncerta U2 je vsega greha vredna izkušnja. Ko glavica zadene naravnost na žebljico.