Tudi Krško je dahnilo svoje prve znake življenja v novem letu, ki so napovedali, da bo tudi leto 2013 minilo v duhu pravih rockerskih aktivnosti. Lepo je, da se tudi ta konec Slovenije rockovsko vse bolj in bolj zavzeto prebuja. Zahvaljujoč posameznikom, ki jim srce pristno bije za magijo glasbe. Eden takšnih pomembnih stebrov na relaciji Krško Sevniškega konca je tudi Jože Hvala, neutolažljivi rockovski navdušenec, ki že vrsto let ne manjka prav na nobenem koncertu, pa naj si gre za majhen, nepomemben lokalni bend, ali visoko zveneče ime, ki še trese in je tresel planetarni zemljevid rock glasbe.
Jože Hvala je v prvi vrsti velik prijatelj! Je vnet fotograf, tako vnet in predano iskren ljubitelj glasbe, pa je venomer toplo sprejet tudi v ekipi RockLine, za katero je Jože prispeval v svoji karieri fotografa marsikakšno vrhunsko koncertno fotogalerijo. Tudi v klubu MC Krško možakarja dobro poznajo in cenijo, zato so zanj priredili poseben večer, podprt z razstavo Jožetove koncertne fotografije, obenem pa se je večer razpotegnil v dolgo koncertno rajanje, ki so ga zaznamovali nastopi imenitnega grla mnogih hard rock izdelkov Slovenske branže Sergeja Škofljanca, lokalnih hard rock matadorjev Honky Tonk in celjskih malopridnih heavy rock revitalistov Šah Mat.
Malo po deveti zvečer je občinstvo pričel zabavati Sergej Škofljanec (Iron Median, Zabukowski, ex-Requiem,..) . Dvanajst strun, kitara in glas v top formi. Barviti repertoar rock zimzelenov s katerim je možakar potegnil nase občinstvo 40-50 glav z znamenitimi klasikami, je zlasti imponiral po neverjetnem kameleonstvu spretno prožnega prilagajanja Sergejeve vokalne veščine s katero se je odlično prilagajal žanrskim, zlasti pa vokalno prepadnim niansam nekaterih najbolj prepoznanih rock vokalov tega veka na občem geografskem zemljevidu sveta, kot tudi balkanskega polotoka. Bravurozno igranje, bravurozno petje, kjer se čuti, da je Sergej tudi spal s kitaro, ako je to bilo potrebno in to mnogo, mnogo let. Mojster je pač mojster. Zato pa je pomemben talent, pa tudi ekstremna vaja. Seveda je karizma Sergeja izjemna. Le ta včasih povsem zadošča, da ni mogoče pogrešati prav nobenega dodatnega odrskega akterja v času Sergejevega samostojnega akustičnega nastopa, nastopa ki nas je spomnil na nedavni koncert Erica Martina v Trstu. Seveda s pomembno razliko. Sergejev vokalni domet je pač na življenjskem vrhuncu in temu ne more oponirati prav nihče. Sergej potrjuje torej vedno znova, da gre za enega najboljših rock vokalov vseh časov na Slovenskem.
Honky Tonk so pravzaprav bivši Štrombringer, lokalna skupina, ki je nasledila oder. Kot pove ime samo, je jasno na katero veliko zasedbo rock kulture leti ime, temu pa je bila podrejena tudi predstava skupine. Na poziciji vokalista se je nasploh prvikrat znašel v tej zasedbi odlični in karizmatični Andrej Jeličič mož, ki sicer prepeva v kar petih skupinah hkrati. Nemara ga je kdo med vami že ujel s Sabbathovskimi Snowblind? Silno obetavna predstava, kjer so klaviature zlasti v prvem delu nastopa potegnile kratko, saj so bile prepotiho nastvaljene v miksu zvočne slike. Sicer pa imponirajoča igra, zlasti obeh kitaristov, ki sta dostojno shodila po nekaterih nepozabnih rifih rock glasbe, kot tudi soliranja. Andrej je sicer med koncertom nekajkrat povsem brez potrebe izrekel osebno opravičilo češ, da mu prehlajeno grlo ne omogoča optimalne izvedbe vokalov, pa vendar je nekajkrat skoraj odvrglo streho s kluba, ko je udaril po najvišjih vokalnih registrih. Za dve skladbi vskoči na oder Sergej in duet z Andrejem se izkaže na moč posrečeno. Ta naveza bi lahko večkrat sodelovala skupaj tudi v prihodnje. Tudi Andrej se lahko pohvali podobno, kot Sergej z izredno odrsko karizmo. Prav hitro zna kupiti naklonjenost publike, saj poseduje nalezljivo odrsko komunikacijo, pa tudi njegova narava karakterja in figura igre, sta izklesani za tovrstne odrske predstave.
Vloga zadnjega nastopajočega na odru je pripadla nadobudnemu heavy rok triu iz Celja Šah Mat. Naš kolega Čedo je s kompanjonoma sicer stopil na oder v času, ko je bila za obiskovalce ura rahlo pozna, da bi se lahko dostojno koncentrirali na trdo verižne rockovske reakcije, pa vseeno. Avtorska glasba, slovenska besedila. V seštevku opomnijo Šah Mat občasno, a sicer oddaljeno pa kljub vsemu - vsaj po oblikovanju vodilnih kitarskih fraz in razvoju skladb, na učence zgodnje heavy rock šole, legendarno Pomarančo. Igra je prepričljiva, čvrsta, fluidna. Nekaj rezerve izkazuje le vokal, ki je premalo izrazen, premalo barvit. Nemara bi bilo skupini dobro razmisliti o integraciji dodatnega vokalista, ki bi vnesel še več dinamike v same nastope zasedbe. Zvočno okej, igra okej. Energija kitarskih rifov in solaž potrjuje, da so Šah Mat iz pravega rockerskega testa, avtorski material in njegove smela komponiranost pa to, da bend suvereno zori v točko izdaje studijskega prvenca. Srečno fantje.
Izredno lep večer, ki bi lahko sicer navrgel nekaj več obiskovalcev je torej jasna napoved, da ljubitelji rockovskih zvokov Krško Brežiške kotline tudi v letu 2013 ne bodo stradali vročih koncertov. Upajmo, da bodo le ti postali stalnica, ki bo pripeljala tudi obiskovalce z drugih koncev Slovenije. Zlasti iz Celjsko Laškega konca, Novo meškega, nemara pa tudi z bližnjega severa Hrvaške, če so pač Ljubljanske afne prefine.
na vrh