Brutalni koncertni oktober se je zaključil, a preden ga je bilo zares konec sta nas čakala vsaj še dva večja koncerta. Ponedeljkov halloween spektakel tehničnega death metala z Obscuro, Revocation, Beyond Creation in Rivers of Nihil, še pred tem pa so se preteklo sredo v Gala hali odprla peklenska vrata in iz sebe izpljunila štiri black metal bende z vseh vetrov. Na evropski turneji Bloodshed Rituals svoja nova albuma predstavljajo grški Rotting Christ in kolumbijsko ameriški dvojec Inquisition, na poti krvavih ritualov pa jima družbo delata še brazilski kult Mystifier in avantgardni black metalci Schammasch.
Prvi izmed štirih jezdecev apokalipse, švicarski Schammasch, so na oder stopili že ob sedmih, a kljub temu niso igrali sami sebi. K sreči se ni ponovil slab obisk ponedeljkovega koncert Enslaved v Kinu Šiška in med nastopoma nosilcev turneje se je Gala hala napolnila skorajda do zadnjega kotička. Schammasch takšnega renomeja in prepoznavnosti (še) nimajo, a so bili precej korektno ogrevanje. Švicarska četverka svoj glasbeni udar gradi na temeljih black metala, iz katerih pogosto zavije v mnogo bolj eksperimentalne ali celo avantgardne vode. Bend podobno kot Ghost, a precej manj učinkovito, svoj imidž gradi na misterioznosti in krščanski ikonografiji, kar pooseblja vokalist skritega obraza, odet v nekakšno papeško odevalo. Za prvega ogrevalca precej dolg set je tako izpadel povsem solidno, a Schammasch svojim žanrsko (približno) sorodnim rojakom Bölzer vseeno ne sežejo niti do kolen.
Še boljši (khm… glede na videno in slišano je morda boljši izraz drugačen) vtis je pustila naslednja predskupina, obskurni brazilski kult Mystifier. Trio zemljo tlači že vse od leta 1989 in je z bendi kot so Sarcofago, Holocaust, Vulcano in seveda Sepultura oral ledino brazilske underground scene. Bend sicer že vse od leta 2001 izdanega Profanus ni posnel novega studijskega albuma, je pa zato koncertno še vedno precej aktiven. Trio kitarista Beelzeebubtha, bobnarja Jhonija Apollyona in vokalista, basista ter klaviaturista (da prav ste prebrali) Diega Arauja je publiko popeljal na slabo uro dolg mrtvaški valček primitivnega black/death metala, ki je zaradi zares energične odrske predstave izpadel zelo simpatično, čeprav na trenutke precej spinaltapovsko. Iz srca se je namreč pol dvorane režalo, ko je basist zaigral na svoje mini klaviature, kar je bolj kot grozeče izpadlo komično. K zlobnemu videzu ni pripomogel niti Beelzeebubth zakrit s sončnimi očali, ki brez očitnega in obupnega fušanja ni uspel odigrati niti enega sola. Ne glede na to pa je šlo vsekakor za najbolj srčen, hvaležen in prvinski nastop večera, nekaj kar lahko pravzaprav zares dobiš le od brazilskega undergrounda.
Po zmagoslavnem nastopu grških velikanov Rotting Christ na predlanskem Metaldays se tudi tokrat od njih ni pričakovalo nič manj. Grki so dostavili pričakovano in odigrali enega boljših klubskih koncertov v zadnjem času. Bend je bil za sodelovanje s publiko dobro razpoložen, predvsem po zaslugi karizmatičnega frontmena Sakisa Tolisa, ki je publiko brez večjih težav držal v šahu ves čas uro dolgega potovanja po grškem podzemlju. Rotting Christ so znova dokazali, da gre za enega bolj unikatnih ekstremnih metal bendov, ki svojevrstno združuje black metal z vplivi ghotica in tradicionalno grško glasbo, ki se skriva predvsem v mogočnih zborovskih momentih, skorajda koralnem petju in Sakisovemu deklamiranju. Obenem pa znajo Rotting Christ adrenalin pošteno dvigniti z zašusanimi momenti, ki jih žanrsko približajo celo thrash metalu. S to kombinacijo uspe Grkom ustvariti zloveščo in hudičevsko atmosfero, ki jo nadgradi Sakis s svojimi kretnjami, še bolj pa komadi starejšega datuma, ki so se lepo zlili z novejšimi. Čeprav aktualni album Rituals ni vrhunec njihove kariere pa drži konsistentno kvaliteto benda, ki v najboljši luči v zasveti prav v živo. Odličen nastop so Rotting Christ zaključili z epsko himno Non Serviam, publika pa je še lep čas kričala po še.
Za konec pa lekcija inkvizicije kolumbijsko ameriškega dvojca Inquisition, ki se je v zadnjih letih povzpel na sam vrh black metala. Še vedno je neverjetno videti slišati, kako uspe dvojcu v živo le s kitaro in bobni (ter malenkostnimi nasnetimi aranžmaji) zapolniti celotno zvočno sliko. Basa in druge kitare ne pogrešaš niti za trenutek, saj Dagon s svojevrstnimi rifi bobniče zapolni kot so inkvizicijske mučilne priprave druge telesne odprtine. Incubus medtem poskrbi za raznoliko bobnarsko predstavo, ki ne temelji zgolj na neštetih blast beatih, Dagon pa je že znan po enem izmed bolj unikatnih vokalnih pristopov v black metalu, cilj katerih je popolno razčlovečenje sicer človeškega vokala. In Dagonu to z nekakšnim robotskih, tibetanskim grlenim petjem odlično uspeva. Čeprav je bilo pod odrom nekaj manj glav kot med Rotting Christ je dvojec brez usmiljenja predstavil aktualni studijski album Bloodshed Across the Empyrean Altar Beyond the Celestial Zenith, dodal prgišče starejših rušilcev in se med svojim unikatnim ritualom, kljub crknjenemu stroboskopu ni dal motiti. Invokacija kozmične groze je bila popolna in priča smo bili verjetno najboljšemu letošnjemu black metal koncertu.
na vrh