Aerosmith so brez dvoma ena najbolj vplivnih zasedb v povesti rock glasbe, zato je velika škoda, da se gospodje zadnja leta bolj poredko ustavljajo na evropskih tleh, pa še takrat je za ljubitelje bostonskega kolektiva pravzaprav nujen skok daleč onstran meja očetnjave. Tokratno druženje z legendami je bilo toliko bolj nujno tudi zaradi nedavnih dnevnih desantov nasprotujočih si novic o skorajšnjem razpadu skupine. Ali je bilo res govora o pomanjkanju zdrave komunikacije na relaciji Steven Tyler / Joe Perry, ali pa je bila na delu kaka posebej pretkano štrikana tračarija, katere namen je bil spodbuditi čebljanje medijev zdaj niti ni več pomembno. Aerosmith so na zadnjem samostojnem koncertu letošnje evropske turneje v svoji klasični postavi pokazali vso silino in čarobnost, ki se skriva pod oguljenim perjem starega dobrega hard rocka. Praško lepotico 02 Areno so praktično stresli do fundamentov, ob tem pa še enkrat dokazali, da jo staroste rock & rolla danes na odru lahko odlično odnesejo tudi brez zanašanja na tehnološko predznačene pripomočke, ki s samo glasbo, kot tudi z njeno interpretacijo roko na srce nimajo prav nobene veze. Nobene iskrive vizualizacije, brez grandioznih odrskih konstrukcij in veličastnih pirotehničnih kanonad. Praški koncert je bil čisti triumf vsebine nad površinskostjo, katerega temelje je položila odlična forma legendarnega bostonskega kolektiva.
Uvodnik bi naključnemu bralcu lahko hitro postregel s priokusom pretirano vnesenega fanovskega pisanja, a dejstvo je, da tako prepričljive, spontane, navdahnjene in hkrati rutinersko suverene odrske predstave nismo pričakovali niti tisti najbolj optimistični "aero" častilci. Razlogov zaradi katerih bi lahko pričakovali postrežbo koncertnega scenarija zavidljive parodične vrednosti (po malenkost verjetnejšemu razvoju dogodkov pa mogoče le kakšen nostalgičen spust po diskografiji zasedbe) ni manjkalo, sploh če se spomnimo ponesrečenih Tylerjevih odrskih akrobacij, nastalih kot posledica razvajanja z raznimi opijati, ki so lani neprijazno pokopale načrtovano veliko ameriško turnejo z ZZ Top, ter tako v očeh kritične javnosti pod vprašaj hitro postavile smiselnost vnovičnega zaganjanja Aerosmith mašinerije.
Prav Tyler pa je bil zvezda večernega rajanja v Areni. Steven je od nekdaj veljal za glasbenika z izjemno razvitim umetniškim instinktom, vse odkar je v rani mladosti v neki bostonski beznici videl Hamiltona in Perryja kako navdušeno gulita ogrodje Fleetwood Mac favorita "Rattlesnake Shake", in v naivnem entuziazmu dvojice nemudoma prepoznal talilnico talenta. Poleg velja obvezno omeniti dominantnost odrske prezence vokalista, ter suverenost vokalne dostave, ki jo Tyler pri 62. letih na odru še vedno radostno zliva s čarovniško "voodoo" koreografijo. Energija staroste rock & rolla je preprosto neverjetna, ta avditorija na nobeni točki ne prepušča ravnodušju. Steven brez najmanjšega izkaza neodločnost kadarkoli doseže robove vrtoglavih višin klasik "Back In The Saddle", njegov glas je suvereno speljal preprost, a domiselno kreiran uvod v "What It Takes", v jebačko nastrojeni vokalni monstrum se je razrasel ob izposoji blues klasike "Baby Please Don't Go", ter seveda s še najmanj napora izpljunil cencav postanek ob tistemu tako grozno nadležnemu, a na žalost še kar nujnemu "Armageddonu". Na tem mestu je povsem odveč poudarjanje dejstva, da je blazno oboževanje jokavih baladic mlajše populacije, ki se je koncerta v prvi vrsti udeležila zaradi potrebe po doziranju z omenjenimi plehkostmi, pri zahtevnejših obiskovalcih koncerta vzbujalo vidne sledove ogorčenja. To je bilo pospremljeno z mrkimi pogledi v smeri mlečnozobih mladeničev, ki so se neumorno trudili, da vehementno udrihanje polnomastnega kitarskega riffanja nebi omotilo preprostih možgan ali bog ne daj celo vznemirjalo seksualne domišljije njihovih gospodaric. Ko bi le vedeli, kaj zamujajo!
Največji adut Aerosmith v polnem koncertnem naletu se skriva v bazičnosti same odrske postavitve. Ta ostaja ujetnica starorokerskega konteksta. Stari prdci še vedno veliko dajo na utripanje trenutnega navdiha, kljub temo da "živi" repertoar zasedbe ostaja osedlan predvsem s hiti težke kategorije iz konca 80tih in začetka 90tih let, seveda pričakovano tudi z "instant" vrhunci "Get a Grip" ere, s katerimi so Aerosmith prvič resneje (in z zvrhano mero uspeha) preizkusili odzivnost mtvjevske publike. S klenim rock & roll nabojem sta se tokrat do kraja razpištoljili "Eat The Rich" in "Living On The Edge", kanček več manevrskega prostora za spontano improvizacijo si je Tylerjeva četica seveda privoščila ob loščenju starih biserov, od katerih se je v spomin najglobje zažrla raztegnjena izvedba Tylerjeve prve prave ljubezni "Mama Kin", s katero je nase z izlivom žmohtnega kitarskega sola končno opozoril Brad Whitford. Brad je gledano iz inštrumentalnega vidika nedvomno močnejši del kitarske naveze zasedbe, in če kaj, potem nam je bilo za obžalovati le njegovo rezerviranost, s čimer smo bili prikrašani za sicer pregovorno večplastnost kitarskih dialogov. Na drugi strani je veliko večino bremena kitarske rojštiljade nase prevzemal opazno razpoloženi Joe Perry. Striček Joe je na krilih vnesenost spretno rošadiral z riffi in (tudi od kitarskega kolege podedovanimi) solažami. Na trenutke se je možakarjevo navdušenje prelilo čez rob, kot denimo ob pogrešljivi izposoji "Stop Messin' Round", katere se je lotil s svojim roko na srce ne preveč prezentabilnim vokalom.
Take in podobne zadeve je pri Aerosmith seveda potrebno vzeti v zakup (podobno kot pri Stonesih vselej omedlimo ob vokalnih eksperimentih Keitha Richardsa). Vsekakor nam gospodje v Pragi niso ostali prav ničesar dožni, ravno obratno! Aerosmith v dveh urah niso niti enkrat stopili s pedalke za plin, njihova forma in uigranost pa dosegata nivo, ki je lahko v opomin in poduk mlajšim generacijam glasbenikov.
na vrh