Trešerski mračnjaki pričarali svojim fanom svet najbolj turobnih podob, svet od koder

No pa smo jih dočakali, kar sredi Ljubljane! Živeči v svetu brez iskrice, brez slehernega žarka, ki je odet v večno tavanje razoranega sveta grozljivih apokaliptičnih vizij, visoko atmosferični pridigarji, v vsem kar ponujajo strogo prepoznavni, brez dlake na jeziku, oponisti, diziluzionisti, tisti ki pokažejo s prstom zadnji. Predstavniki edinstvene svojske šole, ki prefinjeno združujejo prvine thrasha, kombiniranega s prelepo mero melodike, ki nikdar ne nosi niti kančka sladkorja in z izjemnim občutokm za kreacijo mnogoterih visoko vibrantnih vzdušij vzdušja, v središču z nezamenjljivim Warellom Daneom, glavnim motorjem skupine, so prišli definitvno porušit VPK. Pošteno kot se šika., naj zagrmi in strela preblisne turobnoost deževnih gnilih dni in večene sivcine betonažnih gmot dekadentne Ljubljane.

Za ogrevanje so povabili dve žilavi skupini, kar odseva velik pogum Neveromore. Prvi so pričeli bentiti v dvorani Mercenary. Danski metalci. Človek bi rekel v sonovi klasične prvine, izjemna mera melodike, prefinjeno dodelani komadi lepo dozirana s kompleksnejšimi pasažami. Lepo ogrevanje. Silno lepo. Seveda se metalske duše niso pustile motiti in šank je bil v tistih trenutkih kar lepo poln. Mercenary so igrali pol ure. Odžgali so 5 komadov. Seveda je najbolj bledstel lead kitarist, ki je izprašil š posebej umetelno solažo sredi Seize The Night. Skupina tehnično dovršena in uigrana. Fantje imajo pravzaprav dva lead vokala. Za brutaliziranje skrbi basist, poleg pa mu dela družbo še en poba, ki skrbi za clean melodične linije in seveda za visoko vreščanje naštelano po tirnicah starega dobrega Roba "fruita" Halforda (Judas Priest). Edino kar je motilo med nastopom je bila pač odrska igra pevca. Nekako raperske geste je izvabljal, pa tudi par številk ožje hlače bi se mu lepo podale za razliko od "pumparic" in srajce ki jo je nosil. Skratka če si zaprl oči, bi lahok rekle za Mercenary: "Odlično opravljeno, sedi pet"!. Malo je nagajal zvok vokalov. Čepel sem na balkonu in tam sej malega mi najbolj e slišalo ko je vreščal in pel v najvišjih linijah, čeprav se je videlo da mu žilice kar pokajo na čelu in da daje vse od sebe. Druga reč pa je bila da ga je brutalni vokal nekajkrat preglasil. Torej gre le za to da zvočna slika pač na tej točki ni bila ravno zadovoljiva.

Okej gremo dalje. Dew Scented. Če vas zanima kje so meje zmogljivosti človeškega telesa, potem je nujno pogledat to skupino. Preklemano supersonično hitro trzanje, paljba z vseh položajev skozi slabo uro nastopa, brez mislostno teroriziranje skozi odločen zvok skupine. Prva liga. Popolna brezhibna uigranost. Jezen razjarjen kruleč vokal v središču. Dew Scented so nas popeljali v svet temnih rušvin od koder ni vrnitve. Izjemno prepričljivi v vsem. Posledično se je praznil šank, ljudstvo pa se gnetlo na kupu pred odrom. Prisotnih je bilo zbranih slabih 800, raje rečem dobrih 700 (na oko). To je to! Kompaktno, brezkompromisno tresenje jeze in agresije brez odvečnih vprašajn in enporebnega mencanja. Udarec med oči s prve. Pevec je skušal še stopjnevati vzdušje in med pavzami je napovedal npr. naslednji komda: This one is a fadst song!" Prvovrstni primer črnega humorja, ni kaj. Pri Dew Scented poznajo tako ali tako zgolj peto avtomobilsko prestavo, z malo domišljije pa bi brez problemov zvozili sleherno pisto v deseti brzinski prestavi. Fantje kapo dol!

No in sedaj glavne zvezde večera! Moralo je biti okoli pol enajstih zvečer. Dimne zavese na odru. Ljudstvo v delirij takoj. Nevermore so pričeli grmeti zavzeto podjetno s poslednjim, t.j. najbolj svežim, studijskim albumom "This Godless Endeavor" (2005) in kar valili so komad za komadom. Ostro trenanje kitar in gromovito treskanje bobnov razpoloženega Vina je preplavilo zvok dvorane, medtem ko je seveda v središčni točki celotne situacije odnesel prvo mesto seveda nepogrešljivi Warell. Hudičevski mračnjak odet v strašne bullerje, pokrit z vlomilsko čepico, z značilnimi diktatorskimi gestami in izrazi na obrazu, igra ki jo poznamo zelo dobro in igra, ki je bistvo poslanstva Nevermore. Ljudje so brez težav padli v delirij, nasploh pa je bilo užitek pogledati dogajanje ob napovedi četrtega komada Narcosynthesis vzetega verjetno s še vedno najimenitnejše Nevermore plošče "Dead Heart In A Dead World" (2000). Avditorij je poskočil in atmosfera je vzplamtela. Nevermore so ostali odločno pri svojem četrtem albumu in nadaljevali z The River Dragon Has Come. Koncert je kar se ekstatičnosti tiče dosegel tukaj prvi mini vrhunec! Razbeljene metalske glave so v popolnosti obvladovale besedila in zvesto headbangajoče dihale s skupino. Odlična set lista je držala pokonci zveste privržence. Warell Dane se je izkazal za izrednega igralca, očitno mu je ambijent zelo ustrezal. Odlično je spreminjal barvo glasu in s tem je atmosferičnost valovila na izjemnem nivoju. Nevermore so ponudili ob tem izreden zvok, koherenten in vrhunsko uigran nastop, brez slehernega kiksa. Steve Smyth se je izkazal za enakovrednega kompanjona Jeffu Loomisu, Jeff je bil itak standarden, strupeno nabrušenih prstov. Solažce so bile fantastične, ritem linija je gromovito rezgetala…. Znova je vzplamtelo ob obeh pesmih z "Dead Heart In A Dead World", priredbo Simon And Garfunkelove Sound Of Silence in seveda ob himnični The Heart Collector, ob katerem se je še posebej ježila dlaka in katerega verze so fani še posebej in zavzeto naglas odpeli, da je hudo zabučalo po dvorani in odmevalo v deveto vas.

Dodatek se je pričel z odlično naslovno pesmijo novega albuma (Warell napove komad: "Godless are we!"), kjer se je iskril zlasti zaključni del, prepreden z briljantnim sodelovanjem obeh kitar. Enemies of Reality pa je znova popolnoma spravil dvorano na noge, kot se za zaključek tudi spodobi. Koncerta je bilo tako v uri in tričert konec.

Končni vse v enem paketu v idealni sestavljanki. Dve odlični prepričljivi predskupini in seveda Nevermore – uničenje človeštva ali bajka o rejenih pujsih, ki se valjajo v blatu in kupih zlata, na masi izigranih ponižno meketavih ovc. Zadetek v polno. Zadetek na nepozaben način, unikatno "nevermoreovsko". Brezbožna realnost, svet Nevermore. Bolečina in nezadržna jeza sta včeraj razrušila VPK do tal in zabrisala sleherne temelje dvorane!