Čeprav je svetovni metal v letu 2013 v svojem osnovnem nagonskem početju, ki mu je zagotovil in mu še zagotavlja, skozi dekade obstoja, dolgoročno preživetje, vseskozi iskal različne avtorske in studijske vzvode po doseganju ekstrema brutalnosti, kar je dalo iztočnice za razvoj morja njegovih podžanrov te ljube nam glasbene zvrsti, pa je nekaj skupin uspelo v zadnjem času, obrniti fokus množic znova na izraznost retorike vpletanja bombastike in melodičnosti. To je na točko, kjer se vrtijo dejstva aranžiranja okrog centralne figure, ki jo pooseblja čisto petje vokalnega performansa, brez sleherne rabe »grčanja«. Zanimivo je kako se reči vrtijo v ciklih. Če so k re-popularizaciji evropskega power metal veliko doprinesli v drugi polovici devetdesetih HammerFall, Rhapsody, Stratovarius in tako naprej, se pojavlja v zadnjih letih nekaj skupin, ki so še enkrat »prepakirale« ves ta pomp melodične nalezljivosti. Lahko rečemo da tvorijo tretji generacijski val. Edina prava razlika je, da se novi val teh skupin vse bolj opira na izpostavljanje odrskega kiča in lišpa, saj je jasno, da v glasbenem oziru ne more izumiti več ničesar novega. Če se Sabaton opirajo pri tem na tematiko vojn, se Powerwolf na transilvanske bajke in pripovedi o volkodlakih in vampirjih. In publiki je zadoščeno. Vprašanje je, če bo power metal sploh še kdaj dosegel takšno popularnost, kot na prelomu milenijev, saj je letvica zvočnega ekstrema elementa brutalnosti postavljena v metalu že davno tega precej višje tako, da mnogi ljubitelji trdozvočne estetike danes brijejo norca na račun novejših power metal skupin, češ da so pop. Pa vseeno. Ti novejši power metal bendi so izjemno priljubljeni zlasti med vsemi, ki jih je trdozvočnost v raziskovanju lastnega glasbenega okusa, začela šele privlačiti. To so po večini torej najmlajši ljubitelji metal glasbe, ki bodo kmalu pričeli poslušati tudi skupine (če jih že ne), kot so In Flames (post "Clayman" era), Ensiferum, Children Of Bodom, Amon Amarth, Wintersun – to je pač naslednja stopnička v kolikor bodo raziskovali metal dalje. Seveda pa so zagotovo že več kot dodobra spoznani tudi z novodobno invazivnostjo folk metalom, kjer je kiča že toliko, da gre vsa stvar že preko meje dobrega okusa. Odkritje skupine Powerwolf za novo generacijo v letu 2013, je zelo podobna odkritju albuma »Number Of The Beast« leta 1982 mladcu, ki je štel takrat svojih rosnih 12 let. Razlika je bila ta, da leta 1982 mnogo več od Iron Maiden niti nisi mogel še raziskati, saj je metal začenjal šele svoj razcvet.
Gala hala je v tem oziru doživela sredi letošnjega novembra krepostni obisk najmlajših ljubiteljev metalskih zvokov čvrstega melodičnega ekspozeja. Vročični Powerwolf fani, so imeli nemara srečo doživeti koncert skupine sredi letošnje izdaje Metaldays festivala v Tolminu - RockLine reportaža TUKAJ, to pot pa so svoja globoka čustva, ki jih gojijo do skupine, prišli potešiti na klubski špil To je torej povsem drugo ozračje! Drugo koncertno dejstvo.
Natanko ob osmi uri zvečer, so na oder stopili slovenski Space Uniorn On Fire. Gre za vrsto parodije, z zanimivimi figurami, ki tvorijo sicer ta kvintet, nastal v prvi vrsti zato, da dostavlja sebi in množici polno mero dobre zabave. V dobre pol urice »šelestenja« se je ekipa predstavila v precej bolj zgledni in kompaktni luči, glede na nekoliko luknjast nastop v kamniški Kotlovnici v začetku oktobra, ko so odprli koncertni večer za Hellcats. Kvintet ne skriva potencialov in predstavlja lepo popestritev slovenske metalske scene. Pevec Rok Tavčar »Tavta« je pravi frontmen in njegova odrska igra deluje suvereno in samozavestno. Ob njegovi levi mu v najvišjih legah skoči na pomoč Egzi, ki pri samorogih drgne bas kitaro, glavnino melodije pa seveda odpade na dialog klaviatur in kitare. Posebnost zasedbe je ta, da ne glede na power metal špuro, kjer je moč najti zanimive vzporednice s podobnimi skupinami iz Finske (od bendov a la Sonata Arctica, do Brother's Firetribe), do tistega kar zlasti na zadnjih dveh ploščah počno nemški Edguy, prav tako ni mogoče najti elementov grozljivk, okulta, mračnosti, melanholije, ki bi klicala po rezanju žil in podobno. Space Unicorn On Fire so torej »veseljaki«. Ekipa potrebuje še več nastopov, da razvije zlasti pravi občutek za odrsko uglasitev, da zraste kompaktnost naveze dialoga kitarskih fraz in klaviatur. Torej, da se gradniki povežejo v še celoviteje definirano sliko enovitega dihanja za isto stvar. V glasbenem oziru glede svetovnega merila, Space Unicorn On Fire niso prav nič posebnega, vseeno pa priporočam skupini, da v kolikor misli resneje obiskovati koncertne odre Slovenije, da tudi resneje pljune v roke in se zakoplje z delom v doseganje večje koncertne uigranosti in piljenju jasne slike (zlasti) odrskega zvoka. Glede na oktobrsko izkušnjo v kamniški Kotlovnici, so Space Unicorn On Fire to pot v Gala hali občutno popravili vtis.
Precej več avtentičnosti, nasploh pa izjemne odrske usklajenosti in uigranosti, pa so dostavili za njimi Divine Illusion. Tudi ti ne igrajo mnogo po koncertnih odrih, pred tem so zaigrali, dne 02.11.2013 v postojnskem Jazzyju, vseeno pa delujejo že od leta 2006 dalje in imajo v žepu silno obetavni EP »Genetic«, ki je izšel leta 2010. Ob tem pa nastaja tudi novi material, ki ga je bend v Gala hali predstavil. Novi skladbi Transcendence in To Live Again še poglabljata domet progresivnega metala v glasbenem značaju skupine, kar deluje na moč obetavno. Moment kariere, ki torej kliče po izdaji studijskega prvenca. Kvintet v sestavi Simon Simčič (vokal), Peter Smrdel (klaviature), Borut Radivojevič (kitara), Martin Valič (bas kitara) in Dejan Šantelj (bobni), je za ekspresni soundcheck izbral kultno Dream Theater klasiko Pull Me Under, potem pa se zagrizel v izvedbo koncerta polnokrvne izvedbe avtorskega materiala, to je izvedbe EPja »Genetic«, pa tudi novega materiala. Divine Illusion so za slovenski prostor edinstvena zgodba, saj se provokativno pajdašijo z izročilom progresivnega metala, a se pri tem trudijo ohranjati kompaktnost skladb s pomočjo jasnih refrenskih figur, kot tudi kitic. Bend je naravnal zvok kot se šika. Sploh zavoljo dejstva, da so nastopili v vlogi predskupine. Na odru je imel nekaj težav le Simon, ki samega sebe ni očitno dovolj dobro slišal med nastopom, zato se je v njegov vokalni performans sem in tja prikradel kakšen kiks, a to velja povsem spregledati, saj je preostanek predstave izvedel na odličnem nivoju vokalnega performansa. Kar postavlja Divine Illusion, glede na nastop prve ogrevalne skupine tega večera na znatno višje mesto kakovostne lestvice, je bravurozna glasbena izpiljenost posameznih članov. Divine Illusion dihajo enovito, ko so na odru. Kot pravi kvintet. Kemičnih vezi med člani benda, ni mogoče tajiti. Te začutiš, ko opazuješ skupino na odru. Zlasti navdaja z velikimi upi izreden dialog med klaviaturami in kitaro. V zahtevnejših progresivno urezljanih pasažah, v navezavah solističnih vložkov, ter v sami kreaciji masivnega zvočnega zidu spremljave. Raba Borutovega sedemstrunskega »vesla« v oziru kreacije sesipajočega riffovskega zidu nikakor ne preseneča. Zares lepa predstava skupine, ki bi se pri delitvi odrov zelo dobro sporazumela s skupinami, kot so med drugim Threshold, Circus Maximus, Seventh Wonder, Pagan's Mind, Symphony X, Vindictiv in katera bi lahko mimogrede brez težav in na moč okusno odprla koncert Dream Theater, ki je napovedan v začetku februarja 2014 sredi slovenske prestolnice.
Powerwolf so stopili na oder natanko ob deseti uri (zvečer seveda)! Kvintet v sestavi Attila Dorn (vokal), Falk Maria Schlegel (klaviature), gonilni sili v vlogi obeh kitaristov Matthew in Charles Greywolf ter bobnar Roel van Helden je v prvi vrsti predstavila svoj sveže izdani studijski album, skupno peti, z naslovom »Preachers Of The Night« (2013), ki je izšel vsega nekaj dni pred nastopom skupine na letošnjem Metaldays festivalu. Powerwolf so sicer RockLine-ovi »tari znanci«. Naša ekipa je bend prestregla na odrih Bang Your Head!!! festivala davnega julija 2009 - RockLine reportaža TUKAJ, ko so imeli Powerwolf zunaj ravno svoj tretji studijski album imenovan »Bible Of The Beast«!
O profesionalnem odnosu ekipe Powewolf ne gre niti za hip dvomiti. V piko. V nulo. Vrhunska šov režija! Powerwolf so v tem piljenju mislili prav na vsako malenkost. Od odrske oprave, do osupljivo kičaste statue stiroporjastega feniksa, pa do vseh potankosti izdelanega odrskega nastopa. Superiorno izdelanega. Skorajda preveč dobro izdelanega. Zanimivo je, da skupina na odru ne potrebuje dodatnega basista. Stopalka za dvojni bas boben pedal je zarita v dno odra in to očitno skupini povsem zadošča. Pa tudi prostora na odru ostane več. Seveda je glavnino pozornosti prevzel karizmatični pevec Attila Dorn, ki je izvajal hkrati tudi največji del teatralnosti Powerwolf performansa koncertnih nastopov. Od začetnega žegnanja publike, do izganjanja vampirjev s križem, pitja krvi iz keliha in tako dalje. Kvintet je seveda belo črno popleskan po obrazih, kar so Powerwolf prevzeli od tradicionalne rabe black metalskih »corpse paintings-ov«. Polovico tokratne publike na koncertu Powerwolf, so tvorile gorečno kričave metalske punčke, ozaljšane z globinskimi pastami in pudrom, katerih ihtavost je občasno spominjala namesto na prave krike, bolj na cmerjenje. V vrstah mož pa tudi ni več presenečala prisotnost kremenitih individualistov prepleskanih obrazov v prvi vrsti. Po zgledu njihovih odrskih herojev. Skratka izjemna orgija tega večera. Izjemna energija, izjemno sodelovanje publike in skupine! Nasploh je godilo spoznanje velike radosti v srcu dejstvo fanatičnega obvladovanja verzov Powerwolf repertoarja s strani publike.
Solaže? Okleščene na minimum hitrejšega preigravanja motivov, ki jih v metalu skupine sicer uporabljajo navadno zgolj za prehodne okraske in ne za prave solaže. Torej je delo kitar v občem oziru skrajno poenostavljeno. Česa več glasba Powerwolf ne zahteva. Torej je v tem oziru suverenost navzlic generičnosti, v vsem zadržana. Namig velja izpostaviti zavoljo spoznanja, da je obveljal Borut iz zasedbe Divine illusion, za najboljšega med kitaristi vseh treh skupin, ki so obiskale oder.
Premore med skladbami je Attila teatralno izkoriščal za pihanje na dušo metalskim čustvom. Dobro mu teče jezik. Zato je tudi frontman! Ne glede na mali oder Gala hale, sta si oba kitarista izmenjala mnogokrat med nastopom levo in desno pozicijo brez težav! Poleg Attile je za dobro vzdušje izdatno skrbel tudi klaviaturist Falk Maria. Ni pa bilo moč preslišati blagega pretiravanja z rabo zvočnih matric. Vse za lep zunanji vtis torej. In Powerwolf je v tem popolnoma uspelo uročiti dvorano. Z rutino prepakirane doktrine. Torej z dostavo čistega profesionalizma. Zvok? Zelo lep. Energija? Krasna. Pravi razlog za rajanje najmlajše metalske generacije, ki je nosila na krilih svoje heroje in dobila natanko tisto po kar je prišla!
Dogodek je uspel na celi črti. Ob spoznanju servilnega podrejanja skupine Powerwolf perfekciji odrske izvedbe nastopa, kar je v isti sapi dostavljalo moteči občutek izumetničenost, sterilnosti in oropanosti pravih strasti, premaga tudi to spoznanje pozitivno dejstvo neminljivosti metala! Vse dokler bodo ljudje raje poslušali Powerwolf, kot pa na širjavah strupenih zelenic igrali golf! Naj volkovi torej blaznijo neumorno dalje!
na vrh