Traja Brizani ob pomoči Petra Erskinea ter Big Banda RTVS potešil apetite jazz gurmanov (2

V jazz klubu hotela Mons smo si ta večer z zanimanjem ogledali nastop gospoda Traje Imerja Brizanija, tudi izven domačih logov priznanega jazz glasbenika in vrhunskega basista ter njegove spremljevalne zasedbe. Šlo je za nadvse prijeten in sproščen večer vrhunskega jazza, ki je k obisku pritegnil številne glasbene gurmane, tudi tiste, katerim najbolj dišijo bolj eksperimentalne oblike jazza oz. fusiona. V Prištini rojeni Brizani, ki brez dvoma spada med najboljše domače virtuoze bas kitare, je pustil svoj pečat tako v svetu jazza kot ljudske romske glasbe, pogosto pa je v svojih delih mešal vplive obeh zvrsti. Možakar je v svoji karieri do zdaj posnel že deset zgoščenk, tako da ima za seboj že kar obsežno ustvarjalno kilometrino, v preteklosti pa je sodeloval tudi z ansambloma Amadeus ter Black & White. Brizani pa je zadnje čase aktiven tudi izven glasbenih logov, saj je udeležen v programu za izobraževanje romskih otrok v Sloveniji.

Za ta večer, na katerem je Brizani obhajal svojo 50. letnico, je poleg spremljevalne godbe Big Bada RTV Slovenije pod dirigentsko palico Lojzeta Kranjčana, privabil tudi nadvse imenitnega gosta, kateri je prav gotovo poskrbel še za kakšnega obiskovalca več kot bi jih prišlo sicer. To ni bil kdor si bodi, pač pa nihče drug kot legendarni ameriški bobnar Peter Erskine. Slednji bo v zavesti večine glasbenih sladokuscev za vedno ostal najbolj prepoznan kot nekdanji in najbolj priljubljeni bobnar kultne (žal že dolgo tega razpadle) jazz fusion skupine Weather Report s katerimi je leta 1979 prejel grammya za album "8:30" (1979). Čeprav je Erskine kasneje v svoji karieri sodeloval tudi s takšnimi imeni kot so denimo Jan Garbarek, Maynard Ferguson, Michael Brecker in Diana Krall, bo njegovo ime za vselej povezano s tisto izjemno zasedbo Weather Report v kateri je tedaj ustvarjal tudi nepozabni basist Jaco Pastorius. Ne, samo, da je gotovo izjemen občutek, da na odru igraš skupaj z bobnarjem, ki je sooblikoval razvoj jazz (fusiona), vsak pošten basist si želi, da bi vsaj enkrat sodeloval z nekom, ki si je svoje dni služil kruh s Pastoriusom, tako da je pomenila Erskinejeva udeležba za Brizanija gotovo zelo lepo rojstno dnevno darilo. Erskineovo sodelovanje v spremljevalni zasedbi, ki je bila ta večer nekakšna mešanica članov zasedbe Brizani Project ter Big Banda RTVS, je po pravici povedano uspela opazno povečati zanimanje za ta nastop in ko smo prišli na prizorišče nastopa je bila dvorana že skoraj popolnoma zasedena, tako da so morali hotelski postrežniki prinašati dodatne sedeže.

Big Band je Brizanijevo glasbo prestavil v povsem novih aranžmajih, lahko bi se reklo v povsem novi luči, tako da je bilo znotraj zaznati še vrsto klasičnih simfoničnih elementov, v ospredje pa se je pogosto prerinil tudi zvok pihalne sekcije, ki pa na srečo nikoli ni opazno zvokovno povozila prispevkov obeh ritmičnih virtuozov ter dodatnega basista in tolkalista, čeprav je bila zlasti v drugem delu nastopa porinjena precej v ospredje. Ozvočenje po pričakovanju ni bilo optimalno, a se je nekako ohranila tista prava meja, čeprav se je po drugi strani občasno precej slabo slišalo tako prispevek klaviaturista Blaža Jurjeviča kot kitarista Primoža Grašiča (razen med njegovimi solo trenutki). Brizani in njegova tovarišija je predstavila zanimivo mešanico jazza, klasike in romske ljudske glasbe z manjšimi primesmi klasike, vse skupaj pa je skoraj vedno potekalo po umirjenih, melodičnih notah med katerimi ni manjkalo tudi energičnih solističnih vložkov. Na svoj račun so lahko prišli tako ljubitelji bolj komercialnih oblik jazza kot ljubitelji večjega eksperimentiranja. Elementi romske glasbe so bili precej presenetljivo v manjšini. Za balkanski pridih je poskrbela ena izmed zanimivejših izvedb, ki je bila bližja tradicionalnim makedonskim ritmom kot pa romskim ter je vsebovala 11/8 takt.

Vsak izmed članov spremljevalne zasedbe, od pozavnista, saksofonista, trobentača do kitarista, je dobil svojih "pet minut" za krajšo solo točko. V teh trenutkih je Brizani večkrat lepo demonstriral svoje virtuozne veščine na basu pa, čeprav je bil Erskine po pričakovanju tisti, ki je prejel največji aplavz. Med napovedjo ene izmed izvedb, ki je imela poudarek na romskih elementih, si je Brizani privoščil tudi manjšo šalo na Erskinejev račun, češ da se "tudi gringos lahko nauči igrati tovrstne ritme". Legendarni bobnar je, kljub temu, da je že odločno zakorakal v šesto desetletje, še vedno v zelo dobri formi in med njegovim nastopom smo lahko uživali v demonstraciji dinamike in energičnosti. Vsekakor pa gre od nastopajočih omeniti tudi Aleša Avbelja v vlogi spremljevalnega basista, kateri se je sicer večino nastopa skrival za stojalom, a je več kot uspešno povezoval Brizanijeve linije, predvsem med njegovimi solo izleti.

Nekoliko kritike bi se lahko namenilo le odločno predolgemu vmesnemu odmoru, ki se je zavlekel na skoraj eno uro. V tem času smo z nekaterimi nadvse častitljivimi gosti in poznavalci svetovne ter domače glasbene scene, kramljali o koncertnem vtisu ter prihajajočih glasbenih dogodkih. Nekaj besed pa je z nami izmenjal tudi za dobro zabavo vedno razpoloženi Brizani.

V drugem delu nastopa se je Big Band zvokovno opazno prebil v ospredje in sledilo je nekaj bolj komercialno oz. zabavljaško zvenečih izvedb, kar je bil sicer tudi glavni namen tega večera-ustvarjanje zabavnega razpoloženja in prijetnega druženja s starimi znanci. Občinstvo, kljub drugačnim predstavam, ni bilo nikakor pretirano snobovsko naravnano, tudi sive glave so bile presenetljivo v manjšini, opaziti pa je bilo tudi, kar nekaj grulečih se golobčkov, ki si jih sicer običajno ne bi predstavljal na jazz koncertu. Drugi nekoliko komičen dejavnik je bil ta, da si je med nastopom pridno zalivalo grlo ter polnilo želodec, kar zajeten delež občinstva. Glede na to, da je nastop potekal v hotelu pa to niti ni bilo tako nenavadno.

Koncert je minil v nadvse prijetnem vzdušju in če ne bi bilo tako dolgega odmora bi lahko rekel, da tudi mnogo prehitro. Prisostvovali smo, sploh za naše domače razmere, nadvse imenitni in zabavni jazz godbi, ki je potešila apetite večine glasbenih sladokuscev. Brizani, njegov slavni gost ter spremljevalna zasedba so nas navdušili s svojo mešanico virtuoznosti, energičnosti in spontanosti. Obenem pa gre pohvaliti tudi Brizanijev prispevek pri popularizaciji njegovega unikatne mešanice romske glasbe in jazza v naših domačih logih. S tem posredno pa tudi vseh oblik jazz fusiona, ki še zdaleč ni zamrl po prezgodnjem slovesu pionirjev kot so bili Miles Davis, Pastorius in Joe Zawinul in ki še danes ponuja nove izzive. V prihodnosti bi si želel še več podobnih večerov v nadvse prijetnem okolju jazz kluba hotela Mons, na katerih bi lahko nastopila še kakšna izmed legend iz sveta jazz fusiona kot je Erskine, četudi "samo" v vlogi posebnega gosta. Do tedaj pa lahko ostane vsem domačim jazz gurmanom zgolj sanjarjenje o ogledu nastopa ponovno združenih Return To Forever, enkrat prihodnje leto med evropsko turnejo, ter upanje, da se junija v naših krogi, kot se že napoveduje, res oglasi legendarni basist Hugh Hopper (ex-Soft Machine).