Nekaj let mlajši obiskovalci metal koncertov nis(m)o imeli prilike prisostvovati danes kultnim koncertom, ki so se pri nas odvijali pred petnajstimi, dvajsetimi leti. Na lokacijah za katere danes niti pod razno ne bi stavil, da si nekoč gostile legendarne zasedbe, se je odvil marsikateri koncert o katerih danes pričajo nekoliko starejši, ostali pa ob njihovih spominih cedimo slino in v nejeveri in spoštovanju bulimo z očmi. V devetdesetih letih so se pri nas tako zvrstili Judas Priest/Pantera/Annihilator (Ljubljana, 1991), Faith No More/Cathedral (Ljubljana, 1993), Slayer/Machine Head (Ljubljana, 1994), Saxon (Kobjeglava, 1995), Black Sabbath (Sežana, 1995), Napalm Death/At the Gates (Kobjeglava, 1996) in številni drugi. Med temi tudi pionirji doom in gothic metala, britanski očetje Paradise Lost, leta 1992 na Humu s Tiamat, leta 1994 s Crowbar v Ljubljani, zasedba pa je v Ljubljani nazadnje nastopila leta 1997 v Festivalni dvorani. Do pretekle nedelje, ko so se Paradise Lost po petnajstih letih znova vrnili v Ljubljano. Leta '97 z One Second, letos s trinajsto studijsko ploščo Tragic Idol.
Nenapovedano in presenetljivo so nekaj čez osmo na oder prvi stopili zagrebški darkerji Phantasmagoria, ki jih je bilo na uradnih plakatih moč opaziti le kot predskupino naslednjega dne v zagrebški dvorani Pogon Jedinstvo. Hrvaški mračnjaki veljajo pri sosedih za goth veterane, saj delujejo že od leta 1988 in veljajo za enega največjih underground aktov v žanru. Phantasmagoria se močno napajajo iz post punka a la Joy Division ter New Order, temu dodajajo temačno in močno noto gothica na katerega so vplivali bendi kot so The Sisters of Mercy in The 69 Eyes, hrvaška zasedba pa temu doda še ščepec ex-jugoslovanskega novega vala. Phantasmagoria po vodstvom globokega, temačnega vokala frontmena Tomija servirajo predvsem ritmično bogato glasbo, ki jo ves čas spremlja ambientalna igra melanholične zavese klaviatur ter darkerske ikonografije. Hrvaška zasedba je daleč od tega, kar bi moja ušesa prisluhnila tudi v prostem času, a treba je priznati, da so svoje opravili korektno in suvereno.
Mnogo, mnogo bolj težko pričakovani pa so bili novopečeni progresivni težkokategorniki Soen, v katerih so svoje spretnosti združili basist Martin Lopez (ex-Opeth, ex-Amon Amarth), legendarni bas mojster Steve DiGiorgio (Sadus, Death, Control Denied, Testament, Iced Earth in milijon drugih), vokalist Joel Ekelöf (Willowtree) ter kitarist Kim Platbarzdis. Zasedba je letošnjega februarja izdala svoj prvenec Cognitive, ki je bil odlično sprejet tako pri kritikih kot fenih, Soen pa so prvič na odre stopili prav na turneji s Paradise Lost. Od superskupine je bilo pričakovati veliko in ta pričakovanja so več kot upravičili od prvega tona dalje. Zvok kot iz škatlice je skupini omogočil, da je zasijala v polnem siju; od spektakularne ritem sekcije, ki je tempo narekovala kot vrhunsko izurjen vojak pa do hipnotičnih trenutkov po zaslugi atmosferičnih klaviatur in vokalne ekstaze. Žal je DiGiorgio ostal doma in smo tako na žalost ostali brez njegovih nezmotljivih slajdov po svojem Mjolnir basu brez prečk, a je njegov »nadomestek« svoje delo opravil več kot odlično. Lopez je po pričakovanjih kraljeval za masivno bobnarsko baterijo iz katere je za šalo izvabljal komplekse ritmične vzorce, intrigantne in razgibane prehode ter mestoma celo tribal vzorce pri katerih se mu je na bobnih občasno pridružil tudi klaviaturist. Soen so kljub na trenutke (pre)veliki podobnosti Tool in Opeth kot plimni val, ki enkrat počasi in drugič spet brutalno udarja vate. V hipnotično stanje zamaknjenosti te vedno znova pahnejo fantastične bas linije, fenomenalno Lopezovo bobnanje ter melanholični Joelov vokal, ki v živo v refrenih z vokalnimi harmonijami pokonci postavlja kocine. Bolj enolične so le Kimove kitarske linije, ki ob vrhunski ritem sekciji izpadejo medlo in blago, še najmočneje pa na površje priplavajo v djenty meshuggahstem intru Oscillation. A glede na pokazano ne dvomim, da ni pred Soen nič drugega kot le strm vzpon!
Nekaj minut po deseti pa so po dolgih petnajstih letih vnovič stopili na ljubljanski oder britanski očaki doom in še bolj gothic metala Paradise Lost. Nedeljski večer je bil ravno pravšnji za porcijo melanholično (ponedeljek je pač spet delaven, hehe) obarvanega metala in Britanci so nad Ljubljano priklicali še dež, ki je na večer pasal kot ata na mamo. Paradise Lost so za začetek udarili z ikoničnim Widow in se sprva tudi še močno lovili z zvokom, ki je bil preglasen in močno zapacan, a se je k sreči hitro popravil. Paradise Lost trenutno še vedno letijo visoko na krilih pred kratkim izdanega albuma Tragic Idol, ki so ga tokrat v samem štartu predstavili z Honesty in Death, v nadaljevanju pa še z In This We Dwell, Tragic Idol in Fear of Impending Hell. Inštrumentalno so fantje zveneli odlično! Vedno nasmejani dobrovoljček Aaron Aedy je znova zanesljivo podajal ritmično podlago izjemnemu Mackintoshu, čigar srhljivo melanholične kitarske linije in fantastične solaže so znova privrele v prvi plan in kraljevale večeru. Prav Mackintosh je verjetno tudi pod vplivom svojega novega benda Vallenfyre največje gonilo mnogo bolj kitarsko in agresivneje orientiranega novega materiala, ki po plesnih »Depeche Mode wannabe« ploščah iz devetdesetih spet zveni kot Icon ali Draconian Times. Ritem sekcija je svoje delo prav tako opravil vrhunsko – stari maček Adrian Erlandsson deluje kot, da je z bendom že vse od začetka, Edmondson pa kljub vedno enakemu mrtvo statičnemu pogledu (in izgledom akterjev iz Zore živih mrtvecev) podaja zanesljivo in globoko basovsko rožljanje. A velika neznanka je vedno znova Nick Holmes, saj je njegovo vokalna predstava vprašljiva – lahko je solidna, ali pa je popolni polom. Tokrat je Holmes ubral srednjo pot in nekako uspešno priveslal do konca seta, pa čeprav ga je vmes prav pošteno krivilo in je vokalne linije večrat prepustil publiki ali pa jih preprosto kar izpustil in v mikrofon zmomljal nekaj stavkov povsem mimo. Milan Vidoviti bi mu verjetno priporočil »nek pušta kosu!« Tudi setlista za kakšna večja presenečenja ni poskrbela; skoraj preveč je bilo novih komadov z zadnjih treh plošč, v sredini seta za moj okus kakšen disko komadič preveč, za najbolj prijetno presenečenje pa je brez dvoma poskrbela Shades of God klasika Pity the Sadness. Inštrumentalno seveda vrhunsko, vokalno pač ne. Paradise Lost so set po zgolj uri in četrt, kar je za solo, headlinerski nastop odločno premalo po pričakovanjih zaključili s hitom Say Just Words, koncert pa se bo v spominu ohranil kot soliden, a daleč od presežkov.
na vrh