Pred nekaj leti smo bili priča pravemu podzemeljskemu bumu novih, mladih heavy metalskih bendov, ki so predvsem v tradicionalno močnih bazah tega žanra rasli kot gobe po dežju. Iz Skandinavije in ostalih germansko govorečih dežel so prihajali novi in novi bendi, od katerih so nekateri poniknili tako hitro kot so se prikazali, drugi pa še vedno sledijo svojim sanjam (in poslanstvu). Nova v vrsti turnej za vse ljubitelje tovrstnega kaskadiranja s Švedi Enforcer v vlogi kapitanov se je nam najbliže ustavila v avstrijskem Gradcu, kamor se je odpravila peterica Slovencev. V družbi kolegov iz prijateljskega portala Paranoid je vožnja minila kot hip in še predno smo dobro zajeli sapo, smo s kozarcem osvežilnega hmeljevega napitka že stali sredi kluba Explosiv, čakajoč na novo koncertno doživetje.
Kot prvi so se domači grašku publiki predstavili Contra Verse, stari znanci našega hard rockerskega podzemlja, saj so lansko leto pri nas nastopili kar dvakrat. Mladci so lansko jesen izdali samonaslovljeni prvenec in se ob njegovi vnovični predstavitvi razleteli po odru. Naše slovansko uho je pri Contra Verse hitro zaznalo švabsko vokalno »harmonijo« in se ob tem malce namuzalo, sicer pa jim ne gre česa očitati! Energičen nastop z medsebojnimi rotacijami in nastopaška zapolnitev odra celo z basistovim krogom med publiko so dokazali, da fantje vedo, kolikšno hipnotizersko moč poseduje dobro izveden nastop!
Kdo se ne spominja Nizozemcev Vanderbuyst, ki so pred tremi leti po Evropi pohajkovali skupaj z legendarnimi Saksonci in takrat tudi v našem Kinu Šiška po mnenju večine pustili izredno pozitiven vtis? Že kitarist z brkatim izgledom Carminea Appicea (Cactus, Vanilla Fudge) je dal vedeti, da sem tega večera kot ljubitelj rockerskega izročila sedemdesetih znašel na pravi lokaciji. Vanderbuyst gojijo retro zvok klasičnega rockerskega tria z žmohtnim kitarskim zvokom in prijetnimi solažicami, med katerimi galopirajoč Maiden tempo doživlja novo zemeljsko podobo. Kompozicije varirajo med trdorockerskim UFO zvokom in celo Status Quo boogijem, vsem pa je skupna ljubezen do klasičorockovskega dojemanja glasbe, ki stavi na pravilo »manj je več«. Mini epske suite močnega inštrumentalnega značaja so nagovarjale in se ena v drugo prelivale same po sebi, zato nastop sploh ni potreboval frontmanovega vmesnega nagovarjanja. Čeprav je bila sama odrska upodobitev primerjavši z naslednjima dvema aktoma manj podoživeta, so Vanderbuyst s samoniklim, celo temačnim pristopom pustili izredno pozitiven vtis.
Tudi naslednji nastopajoči so stari znanci slovenskih odrov. Kanadčani Skull Fist so namreč pred tremi leti že nastopili v mariborski Pekarni, tisti koncert je bil hkrati tudi eden labodjih spevov tamkajšnje metalske scene, ki je v Mariboru zadnj leta praktično nična. A pustimo vsaj za sekundo štajerske probleme pri miru. Skull Fist so od tedaj doživeli kadrovski prepih, tako njihov edini originalni član ostaja komični velikan Jackie Slaughter, ki v svojih rokah drži vse vajeti kanadske tolpe, ki je tik pred pričetkom turneje izdala svoj drugi album »Chasing The Dream«. Skull Fist ostajajo novodobni promotorji starošolskega heavy / speed metala z vsebnostjo melodične komponente, sploh v vokalnem segmentu, kjer je Jackie v atmosferično najbolj podoživetih momentih nekajkrat spomnil na Joacima Cainsa (HammferFall), pa čeprav je instiktivno svetlobna leta bliže šoli Stevea Grimmetta (Grim Reaper). Kakršna muzika, takšna energija! Jackie in kompanija so se razleteli po odru in kinetiko publike, ki se je šele pri tretjem nastopu večera konkretno zgostila, uporabili sebi v prid. Izmenjajoče se predstava harmonij v tercah s podajajočimi soloti na eni in speed metalskimi jurišnicami na drugi strani so spomnili na dni, ko se je heavy metal še rojeval, vprašanje pa je, kakšen je sploh lahko prihodnji domet benda tipa Skull Fist, ki kaj več od prijetnega recikliranja v umetniškem smislu nima za pokazati.
Kot osrednje ime večera so nastopili Enforcer. Švedi so svoj poslednji album »Death By Fire« izdali pri ugledni metalski založbi Nuclear Blast, kar je za skupino pomenil ogromen prebojni korak naprej, a kaže, kot da jih podzemna metalska javnost noče izpustiti iz svojih krempljev, tako so še naprej primorani igrati v manjših klubskih prostorih. Skull Fist so jim z najboljšo možno vajo za zbijanje kalorij zalučali rokavico, Enfrocer pa so izziv z nasmeškom sprejeli! Tudi sami namreč kot reinkarnacija heavy metalskih skupin iz začetka osemdesetih slovijo kot prava koncertna bomba. Čupanje z ramo ob rami, soliranja ob nabrušeni skorajda speed metalski podlagi in popolna podreditev odra so vrline, v katerih Enfrocer blestijo! Švedi so v peti prestavi drveli skozi material včeinoma iz zadnjih dveh plošč, ki kljub enovitnim trominutnim kompozicijam premore dovolj dinamike in riffovskih zasukov, da je publiko tudi pod težo karizmatične odrske predstave zajel vrtinec ugodja. Z igranem komada Countess Bathory ni izostal poklon kultnim Britancem Venom, prepevanje pododrja tudi pri refrenih avtorskih pesmi On The Loose, Take Me Out Of This Nightmare in Midnight Vice pa je dokazovalo, da se obiskovalci na kraju zločina niso znašli naključno. Odličen zvok akustično presežne dvorane je bil pika na i uigranemu nastopu, ker pa se krivulja Enforcerjev kljub podpore močne založbe v zadnjem letu še ni ukrivila bistveno navzgor se tudi pri njih samo od sebe zastavlja vprašanje, če se niso za vedno primorani sprijazniti z »udobjem« klubskih prostorov velikosti Orto bar. Minus nastopa je bila kratka časovnica - izgledalo je, kot da je Švedom že po slabi uri pošla vsa sapa!
Kot »outro« band večera so nastopili še Gengis Khan, a smo se spričo delovanih obveznosti naslednjega dne še pred njihovim rafalnim napadom napotili nazaj proti domu. »Total metal attack« je uspel v vseh ozirih, pa čeprav Gradec oziroma Avstrija nasploh ne slovi ravno kot meka za starošolsko heavy metalsko izročilo.
Za fotografije se zahvaljujemo portalu Paranoid in Dominiki Torkar.
na vrh