Tool so ekstravaganca. Tool so provokacija za oči in ušesa, balzam za dušo slehernega ljubitelja alternativnih zvokov, ki išče uravnotežen balans med senzualnostjo, prikrito brutalnostjo, sarkazmom, filozofskimi introspekcijami v bistvo in srž bivanja ter vsakogar, ki mu avantgardna umetnost predstavlja zadosten razlog za obisk koncerta. Razlog za povečano pozornost na koncertno dogajanje v neposredni soseščini, je bil podan že par mesecev prej, ko se je začelo vse močneje in pogosteje šušljati, da nas ameriški kvartet namerava obiskati v mesecu septembru. Precej velik zalogaj. Za organizatorje ter za vse gurmane, ki so v Zagreb nazadnje krenili lani, ko so odrske deske okupirali Pearl Jam. In le leto zatem je turneja in epska promocija zadnjega albuma 10.000 Days v hrvaško prestolnico pripeljala losangeleške veljake ...
Torek 4. septembra je prišel. V dež in jesenski hlad zavita cesta se je pred kolesi prijateljevega avtomobila razpirala počasi. Domala prepočasi za tri entuziaste, ki smo, tako kot ducat slovenskih zanesenjakov, odpravili na romanje v Zagreb. Iz letnega prizorišča, na katerem smo mesec poprej lahko občudovali skupino Korn, iz športnega kompleksa Šalata, so organizatorji dogajanje tokratnjega spektakla preselili v nadkrito športno dvorano Doma Sportova. Hvala Bogu. Ne bo nam potrebno kljubovati neprijaznim vremenskim razmeram in tudi zvok bo precej boljši. Po malo več kot dvourni epopeji prek črte schengenske razmejitve smo, po manjših težavah, le prispeli na cilj. Pred dvorano se je že trlo mladcev in mladenk, ki so se zbirali pred vhodom. Varnostniki so bili tokrat precej striktni. Nobenih fotoaparatov. Prav tako niso bili dovoljeni nikakršni nahrbtniki in torbe. Po tem, ko smo vse odvečne kilograme popotniške prtljage in garderobe pustili v precej tesni, a organizacijsko zelo dobro pokriti garderobi, je napočil čas še za zadnje pivo in ogled stojnic s CD-ji, DVD-ji, majicami ter ostalimi TOOL spominki. Koncert naj bi se predvidoma začel ob deveti uri. Po lanskoletnem koncertu, ki sem mu bil priča v Bologni in malo zatem še v Jesolu, sem vedel, da bo začetek koncerta napočil točno ob predvidenem času, zato je bilo potrebno kmalu zasesti kar se da najboljše mesto v dvorani. Parter je bil zapolnjen do zadnjega kotička, na tribunah pa je bilo možno priti še nekoliko bližje odru.
Ura je odbila devet. Dvorana se je odela v temo in na oder so pritavale silhuete alternativnih šamanov TOOL. Bučen aplavz in vzkliki približno šesttisočglave množice se je stopnjeval iz sekunde v sekundo. Na oder pride najprej Danny Carey in sede za velik komplet bobnov. Takoj za njim svoji mesti zasedeta še umetniški vodja in guru vizualij, kitarist Adam Jones ter dolgolasi basist Justin Cancellor. Iz zvočnikov zadonijo kristalno čisti ritmi prve skladbe koncerta, pesmi Jambi. Velika platna zaodrskih vizualij so se razplamtela v plamenih in pred platnom je bilo videti tudi prvega moža skupine – pevca Maynarda Jamesa Keenana, ki si je za nocojšnji koncertni dogodek na glavo poveznil kavbojski klobuk. "Here from the king's mountain view / Here from the wild dream come true / Feast like a sultan I do / On treasures / And flesh, never few". Prvi elementarni preklop množice na višjo raven je bil vzpostavljen. Ni nikakršnega konsenza. Ni nepotrebnega tratenja z odvečno energijo. Že po prvih taktih je bilo moč čutiti in okušati gosto, z emocijami nasičeno dvorano avditorija. Po parminutnem izlivu glasbene perfekcije, ki jo je nekoliko skvarilo le dejstvo, da so bili Maynardovi vokali malo pretihi, se pesem sklene v klimaks kot kri goste distorzije, fenomenalnih bobnarskih vstavkov ter basovskih linij, katerim ne manjka niti grama jajc. Po kratkem premoru med prvo skladbo, po kateri je publika zadonela kot zver, željna intenzivne seksualne potešitve, so vizualije v ozadju napovedale prvi izlet v "zlate čase" fenomenalne plošče Ænima, singla 'Stinkfist', ki so ga TOOL tokrat malo prekrojili. Predvsem podaljšali, a ni niti sekunda pesmi zvenela odvečno. Gre za prikaz vehamence, odrske moči ter premišljenega zabavljaštva. Maynard se frontalno sooča z množico in celoten kompleks izvajalcev na odru ter množice, ki glasno prepeva verze igranega komada je možno opisati z neločljivim enim. "Show me that you love me and that we belong together / Shoulder deep within the borderline / Relax, turn around and take my hand." Sleherno prepričevanje je odveč. Zagreb je iz roke skupine po liniji predvidljivega in pričakovanega. Za prvim singlom sledi še ena skladba iz istega albuma. '46&2'. Preplet iluzij in blodenj. Preplet angelov in demonov. Esencialno bistvo introspektivnega bistva je vzpon k višjemu evolucijskemu platoju bivanja. TOOL so se, po krajšem popotovanju v preteklost, odločili ubrati povsem nove smernice. Že leto in pol predstavljajo sad zadnjega mentalnega napora. Album 10.000 Days je dostojen naslednik prejšnjih albumov, a so skladbe morebiti servirane preveč na prvo žogo. Morebiti zato, ker sem jih začel dihati in živeti od prvega dne izida plošče dalje. Tendencioznost zadnjega albuma pa me ne gane tako kot briljanti preteklosti. Pravzaprav smo bili deležni v nadaljevanju bolj ali manj učne ure 10.000 Days filozofije. 'Schism' se prelije v 'Rosetto' in fraktali zavesti se topijo v psihodeliji audiovizualnega bombardiranja per excellance. Prvi hladni tuš, ki mi je dal slutiti, da pa morebiti vse, kar se sveti, pa le ni zlato, je nastopil v epsko dolgem komadu 'Vicarious'. Pravzaprav je bil to le jam session, pri katerem si je šel lahko Maynard v zaodrje nekoliko odpočiti. Prepriča me bolj bas linija, s katero Cancellor polni oboke dvorane do stopnje bolečine, nemalo oči pa je bilo prikovanih na Careyevem koncu, saj je, po mnenju marsikaterega poznavalca bobnarskih skrivnosti, en najboljših bobnarjev rockovske sedanjosti. Prehodi, ki jih z jazzovsko subtilnostjo ter rockovsko metronomsko preciznostjo niza kot za šalo, zvenijo kot igra. Ne bi šlo brez tega, če ljudje, ki nizajo rafale zvoka, ne bi verjeli v to, kar delajo, s srčnostjo in manično vero, ki meji na umetniško blaznost. Vseeno pa je bil zaključek komada precej bolj podoben umetniškemu eksperimentu, kjer imate v dvorani laboratorijske testirance, skupina pa je četverica norih znanstvenikov, ki frekvence prikroji želji videti do kod gredo lahko. Tokrat so šli s petminutnim piskanjem efektov ter s tem, da so se za ves ta čas odstranili z odra, malce predaleč. Kradejo čas in si nabirajo minutažo, da lahko prej zdimijo, slišim za sabo. Skoraj sem pričakoval, da je to vse in da jih ne bo nazaj. Vseeno pridejo in nadaljujejo z dvojnim vračanjem v preteklost. To mislim bolj tako, da so, sicer briljantno, a z energijo v sferi zavestne rezerve, oddrgnili skladbi 'Flood', ki sem jo tokrat na njihovem koncertu slišal prvič ter briljant plošče Lateralus, skladbo 'Lateralus'. "I embrace my desire to / I embrace my desire to / feel the rhythm, to feel connected enough to step aside / and weep like a widow / to feel inspired to fathom the power, to witness the beauty, to bathe in the fountain / to swing on the spiral / to swing on the spiral / to swing on the spiral of our divinity and still be a human." Krhkost in človeškost v boju z božanskim. Marsikdo je začutil ponovni dvig in željo po neskončni transcendenci, a te tokrat ni bil deležen, saj je po komadu Maynard v mikrofon tokrat dahnil nekaj podobno slovesu ter obljubi, da še pridejo, nato pa so TOOL odigrali še zadnji komad – 'Vicarious' – in zapustili Zagreb po le uri in pol koncerta.
Občutki ob videnem so bili mešani – na eni strani želja po še ter zavest, da bi bil lahko koncert daljši, na drugi strani pa občutek, ki ga po koncertu TOOL še nisem imel: koncert je bil, glasbeno gledano, do sedaj najbližje perfekciji. Moti rutina ter zvezdniško postavljaštvo gospoda Maynarda, ki se samovoljno odloča kdaj je dovolj. Oglejte si priloženo setlisto in to, da bi morali videti še eno skladbo, da bi bil koncert sklenjena celota. TOOL so tokrat postregli s sladko kislim prelivom tega, kar vam sedanja alternativa lahko v maksimumu ponudi. Menim, da so na turneji malce predolgo ter da je čas za kratko koncertno pavzo – da se jih ne prenajemo. Saj veste: če vsak dan ješ pečenko, potem ti to ni več nič posebnega in za praznike stežka najdeš nekaj, kar bi te pripeljalo do gurmanske ekstaze. Na drugi strani bi bilo vredno pohvaliti zgledno organizacijo ter fenomenalno publiko, ki je dala koncertu pravo količino znoja, adrenalina ter ekstatičnosti. In to je razlog več, da naslednjič, denimo naslednji mesec, ko v Zagreb pridejo Muse, ne bo veliko tistih ki bi oklevali in ne rezervirali svojega prostora pod zagrebškimi odrskimi deskami.
Torek 4. septembra je prišel. V dež in jesenski hlad zavita cesta se je pred kolesi prijateljevega avtomobila razpirala počasi. Domala prepočasi za tri entuziaste, ki smo, tako kot ducat slovenskih zanesenjakov, odpravili na romanje v Zagreb. Iz letnega prizorišča, na katerem smo mesec poprej lahko občudovali skupino Korn, iz športnega kompleksa Šalata, so organizatorji dogajanje tokratnjega spektakla preselili v nadkrito športno dvorano Doma Sportova. Hvala Bogu. Ne bo nam potrebno kljubovati neprijaznim vremenskim razmeram in tudi zvok bo precej boljši. Po malo več kot dvourni epopeji prek črte schengenske razmejitve smo, po manjših težavah, le prispeli na cilj. Pred dvorano se je že trlo mladcev in mladenk, ki so se zbirali pred vhodom. Varnostniki so bili tokrat precej striktni. Nobenih fotoaparatov. Prav tako niso bili dovoljeni nikakršni nahrbtniki in torbe. Po tem, ko smo vse odvečne kilograme popotniške prtljage in garderobe pustili v precej tesni, a organizacijsko zelo dobro pokriti garderobi, je napočil čas še za zadnje pivo in ogled stojnic s CD-ji, DVD-ji, majicami ter ostalimi TOOL spominki. Koncert naj bi se predvidoma začel ob deveti uri. Po lanskoletnem koncertu, ki sem mu bil priča v Bologni in malo zatem še v Jesolu, sem vedel, da bo začetek koncerta napočil točno ob predvidenem času, zato je bilo potrebno kmalu zasesti kar se da najboljše mesto v dvorani. Parter je bil zapolnjen do zadnjega kotička, na tribunah pa je bilo možno priti še nekoliko bližje odru.
Ura je odbila devet. Dvorana se je odela v temo in na oder so pritavale silhuete alternativnih šamanov TOOL. Bučen aplavz in vzkliki približno šesttisočglave množice se je stopnjeval iz sekunde v sekundo. Na oder pride najprej Danny Carey in sede za velik komplet bobnov. Takoj za njim svoji mesti zasedeta še umetniški vodja in guru vizualij, kitarist Adam Jones ter dolgolasi basist Justin Cancellor. Iz zvočnikov zadonijo kristalno čisti ritmi prve skladbe koncerta, pesmi Jambi. Velika platna zaodrskih vizualij so se razplamtela v plamenih in pred platnom je bilo videti tudi prvega moža skupine – pevca Maynarda Jamesa Keenana, ki si je za nocojšnji koncertni dogodek na glavo poveznil kavbojski klobuk. "Here from the king's mountain view / Here from the wild dream come true / Feast like a sultan I do / On treasures / And flesh, never few". Prvi elementarni preklop množice na višjo raven je bil vzpostavljen. Ni nikakršnega konsenza. Ni nepotrebnega tratenja z odvečno energijo. Že po prvih taktih je bilo moč čutiti in okušati gosto, z emocijami nasičeno dvorano avditorija. Po parminutnem izlivu glasbene perfekcije, ki jo je nekoliko skvarilo le dejstvo, da so bili Maynardovi vokali malo pretihi, se pesem sklene v klimaks kot kri goste distorzije, fenomenalnih bobnarskih vstavkov ter basovskih linij, katerim ne manjka niti grama jajc. Po kratkem premoru med prvo skladbo, po kateri je publika zadonela kot zver, željna intenzivne seksualne potešitve, so vizualije v ozadju napovedale prvi izlet v "zlate čase" fenomenalne plošče Ænima, singla 'Stinkfist', ki so ga TOOL tokrat malo prekrojili. Predvsem podaljšali, a ni niti sekunda pesmi zvenela odvečno. Gre za prikaz vehamence, odrske moči ter premišljenega zabavljaštva. Maynard se frontalno sooča z množico in celoten kompleks izvajalcev na odru ter množice, ki glasno prepeva verze igranega komada je možno opisati z neločljivim enim. "Show me that you love me and that we belong together / Shoulder deep within the borderline / Relax, turn around and take my hand." Sleherno prepričevanje je odveč. Zagreb je iz roke skupine po liniji predvidljivega in pričakovanega. Za prvim singlom sledi še ena skladba iz istega albuma. '46&2'. Preplet iluzij in blodenj. Preplet angelov in demonov. Esencialno bistvo introspektivnega bistva je vzpon k višjemu evolucijskemu platoju bivanja. TOOL so se, po krajšem popotovanju v preteklost, odločili ubrati povsem nove smernice. Že leto in pol predstavljajo sad zadnjega mentalnega napora. Album 10.000 Days je dostojen naslednik prejšnjih albumov, a so skladbe morebiti servirane preveč na prvo žogo. Morebiti zato, ker sem jih začel dihati in živeti od prvega dne izida plošče dalje. Tendencioznost zadnjega albuma pa me ne gane tako kot briljanti preteklosti. Pravzaprav smo bili deležni v nadaljevanju bolj ali manj učne ure 10.000 Days filozofije. 'Schism' se prelije v 'Rosetto' in fraktali zavesti se topijo v psihodeliji audiovizualnega bombardiranja per excellance. Prvi hladni tuš, ki mi je dal slutiti, da pa morebiti vse, kar se sveti, pa le ni zlato, je nastopil v epsko dolgem komadu 'Vicarious'. Pravzaprav je bil to le jam session, pri katerem si je šel lahko Maynard v zaodrje nekoliko odpočiti. Prepriča me bolj bas linija, s katero Cancellor polni oboke dvorane do stopnje bolečine, nemalo oči pa je bilo prikovanih na Careyevem koncu, saj je, po mnenju marsikaterega poznavalca bobnarskih skrivnosti, en najboljših bobnarjev rockovske sedanjosti. Prehodi, ki jih z jazzovsko subtilnostjo ter rockovsko metronomsko preciznostjo niza kot za šalo, zvenijo kot igra. Ne bi šlo brez tega, če ljudje, ki nizajo rafale zvoka, ne bi verjeli v to, kar delajo, s srčnostjo in manično vero, ki meji na umetniško blaznost. Vseeno pa je bil zaključek komada precej bolj podoben umetniškemu eksperimentu, kjer imate v dvorani laboratorijske testirance, skupina pa je četverica norih znanstvenikov, ki frekvence prikroji želji videti do kod gredo lahko. Tokrat so šli s petminutnim piskanjem efektov ter s tem, da so se za ves ta čas odstranili z odra, malce predaleč. Kradejo čas in si nabirajo minutažo, da lahko prej zdimijo, slišim za sabo. Skoraj sem pričakoval, da je to vse in da jih ne bo nazaj. Vseeno pridejo in nadaljujejo z dvojnim vračanjem v preteklost. To mislim bolj tako, da so, sicer briljantno, a z energijo v sferi zavestne rezerve, oddrgnili skladbi 'Flood', ki sem jo tokrat na njihovem koncertu slišal prvič ter briljant plošče Lateralus, skladbo 'Lateralus'. "I embrace my desire to / I embrace my desire to / feel the rhythm, to feel connected enough to step aside / and weep like a widow / to feel inspired to fathom the power, to witness the beauty, to bathe in the fountain / to swing on the spiral / to swing on the spiral / to swing on the spiral of our divinity and still be a human." Krhkost in človeškost v boju z božanskim. Marsikdo je začutil ponovni dvig in željo po neskončni transcendenci, a te tokrat ni bil deležen, saj je po komadu Maynard v mikrofon tokrat dahnil nekaj podobno slovesu ter obljubi, da še pridejo, nato pa so TOOL odigrali še zadnji komad – 'Vicarious' – in zapustili Zagreb po le uri in pol koncerta.
Občutki ob videnem so bili mešani – na eni strani želja po še ter zavest, da bi bil lahko koncert daljši, na drugi strani pa občutek, ki ga po koncertu TOOL še nisem imel: koncert je bil, glasbeno gledano, do sedaj najbližje perfekciji. Moti rutina ter zvezdniško postavljaštvo gospoda Maynarda, ki se samovoljno odloča kdaj je dovolj. Oglejte si priloženo setlisto in to, da bi morali videti še eno skladbo, da bi bil koncert sklenjena celota. TOOL so tokrat postregli s sladko kislim prelivom tega, kar vam sedanja alternativa lahko v maksimumu ponudi. Menim, da so na turneji malce predolgo ter da je čas za kratko koncertno pavzo – da se jih ne prenajemo. Saj veste: če vsak dan ješ pečenko, potem ti to ni več nič posebnega in za praznike stežka najdeš nekaj, kar bi te pripeljalo do gurmanske ekstaze. Na drugi strani bi bilo vredno pohvaliti zgledno organizacijo ter fenomenalno publiko, ki je dala koncertu pravo količino znoja, adrenalina ter ekstatičnosti. In to je razlog več, da naslednjič, denimo naslednji mesec, ko v Zagreb pridejo Muse, ne bo veliko tistih ki bi oklevali in ne rezervirali svojega prostora pod zagrebškimi odrskimi deskami.
na vrh