Lep čas smo čakali, da bi se ameriški mogotci death metala zopet ustavili pri nas. Žal nas je trenutna turneja Those Whom the Gods Detest zopet obšla, se je pa na srečo ustavili v kar dveh nam bližnjih krajih. Na dan ko smo se bučkali v Kinu Šiška s Helloween so Nile z druščino razsuli hrvaško Močvaro, dan kasneje pa se je turneja ustavila v italijanskem New Ageu. Paket bendov Nile, Melechesh in Dew-Scented je nekaj kar se preprosto ne sme izpustiti in tako dobremu naboru skupine se ne da upreti zato je bil obisk Roncad, dan po invaziji Slovencev v Močvaro, nuja.
Kot prva je na oder pred popolnoma praznim New Ageom stopila švicarska brutalna death metal zasedba DarkRise, ki je svoje oddelala povsem suvereno. Predvsem inštrumentalna četverica je dokazala, da je tehnično odlično podkovana, nekoliko bolj pa je šepala vokalna predstava z generičnimi "copy-cat" cookie monster vokali. A glede na to kakšne zmazke moramo včasih poslušati pred nastopi headlinerjev so bili DarkRise prav paša za ušesa.
Nadaljevali so, italijanski publiki nekoliko bolj na kožo pisani (vsaj po imidžu, hehe), Švedi Zonaria. Skupina že lep čas paca novo ploščo, naslednico albuma The Cancer Empire iz leta 2008, a bend je vsaj kar se koncertiranja tiče precej bolj aktiven kot kar se tiče snemanja novega materiala. V dobre pol ure so nam tako namazani lepotci servirali venček komadov s prvih dveh izdelkov, ki še vedno zvenijo kot precej generična zmes močnih vplivov Hypocrisy in Dimmu Borgir ter industrial metala kot ga igra naša Noctiferia. Fantje so imeli tik pred začetkom turneje to nesrečo, da jih je zapustil basist Markus, a so zamenjavo zanj hitro našli, svoje vrste pa okrepili še z novim kitaristom Američanom Calebom Binghamom (ex-Ascension, Five Finger Death Punch). Vokalist Simon je tako dobil proste roke za še večje poziranje, a nove sile in spremembe v bendu trenutno (še) ne pomenijo bistvene spremembe. Glasba Zonarie ostaja večinoma enolična, riffi generični, ritmi ponavljajoči se, z make-upom napacani obrazki članov benda pa toliko zlobni kot vampirji iz Twilighta. Torej nič. Me zanima kaj novega bodo Zonaria povedali s tretjo ploščo, ki naj bi izšla v kratkem, tokrat pa Švedi v ta paket niso ravno najbolje sodili.
V tretje gre rado pravijo in šele s tretjimi nastopajočimi se je večer šele dobro začel in to z ubijalskim tempom in stilom kot ga zmorejo le nemški death/thrash norci Dew-Scented. Fantje so pred kratkim izdali svoj že osmi šus i-ja Invocation (naslovi Dew-Scented albumov se že vse od prvenca Immortelle naprej začenjajo s črko I), ki dokazuje, da Nemci ne poznajo milosti in se še ne mislijo ustaviti. In če to velja za studijsko plat Dew-Scented ustvarjanja to še toliko bolj velja za žive nastope, ki so energetska bomba neusmiljenega thrasha. Fantastični thrash blitzkrieg je nemška zasedba izvedla v štiridesetih minutah, ki pa so zaradi energičnosti odličnega frontmena Leifa, adrenalinske hitrosti in norih agresivnih thrash himen minile hitreje kot bavarski Hans poje klobaso in spije superco. Tudi Dew-Scented tako kot Zonaria pred začetkom turneje niso imeli sreče, saj jih je zapustil kitarist Martin Walczak, a nič bati kolegialno je bratov v thrashu na pomoč priskočil kitarist še enih nemških legend thrash metala, Michael Hankel iz Holy Moses. Michael je z neverjetno suverenostjo odigral vse solaže in naseckal brutalno kolekcijo riffov, benda pa je poskrbel za odličen izbor komadov. Čas je bil za predstavitev novih komadov (Arise From Decay), jasno pa so vratove konkretno razmigale tudi železne klasike a la Cities of the Dead, Turn to Ash in zaključna Acts of Rage. Nor nastop norega benda, ki pa bi si zaslužil boljši odziv bedne italijanske publike, ki je resda poskrbela za mosh ali dva, a je to izgledalo nekako tako kot igranje otrok v peskovniku. A Dew-Scented v živo preprosto ne znajo biti slabi! Fenomenalno!
Od trenutke ko so oder zasedli Dew-Scented je šlo vse le še navzgor, sploh ko je bil čas za nastop nizozemskega benda z izraelskim poreklom, mojstrov "mesopotamian blackened thrash" metala Melechesh. Bend pod vodstvom karizmatičnega frontmena Ashmedija je poskrbel za dobro uro dolgo mistično, okultno potovanje po sumerskih ter mezopotamskih mitih in legendah in to na način, ki v živo jasno pojasni zakaj se je ta bend v zadnjem letu, dveh tako mogočno dvignil iz undergrounda. Če so Melechesh s prvimi tremi albumi še plavali po obskurnosti so se s prejšnjim albumom, mojstrovino Emissaries dvignili med večja in bolj spoštovana imena žanra, z novim magnum opusom The Epigenesis izdanim za Nuclear Blast pa so fenomenalno formo in vzpon med največja imena black metala le še utrdili. Bend je brez usmiljenja zagnal dobro naoljeno mašino, ki je bljuvala en rušilec za drugim. Setlisto so v večini sestavljali komadi z novega albuma in plošče Emissaries, najdlje v preteklost pa so Melechesh odpotovali na album Sphynx s Triangular Tattvic Fire. Vsekakor bi se še kako prilegel kakšen komad več kot na primer Genies, Sorcerers and Mesopotamian Nights, o kakšnem epu tipa Caravans to Ur pa lahko verjetno le sanjamo (čeprav bend obljublja, da bodo v živo občasno igrali tudi 11 minutni ep The Epigenesis). Bend je dokazal, da so v Melechesh resnično pomembni vsi inštrumenti; bobnar Xul je z dostojanstvom napolnil čevlje nekdanjega bobnarja Proscriptorja (Absu), opne pod njegovimi udarci trpijo kot bičani sužnji. Presenetljivo je, da v black metal bendu tudi bas prevzema pomembno vlogo, najlepše pa je brez dvoma slišati sapojemajoče kitarske linije Ashmedija in kitarista, ki za to turnejo zamenjal sicer stalnega kitarista Molocha (in ja, še tretji bend s težavami s člani). Dvojec si je kot za šalo podajal fantastične solaže in ritbrcajoče linije, Ashmedi pa je poskrbel še za sijajno vokalno predstavo. Melechesh so resnično odigrali koncert zaradi katerega bi jim morala publika jesti iz roke, a spet se je italijansko občinstvo izkazalo za najbolj nehvaležno daleč naokoli. Prav zato si tudi ni zaslužilo običajnega Ashmedijevega trika pri katerem mu Xul poda svojo bobnarsko palčko s katero Ashmedi nato odigra solažo. Ne glede na to pa so Melechesh dokazali zakaj so ta trenutek eno najbolj spoštovanih imen metala - glasba, nastop in odnos je pri tej zasedbi na tako visokem nivoji, da si v prihodnje zaslužijo zgolj in le še večjo "slavo".
Za enkraten zaključek enkratnega večera pa so v času ko Egipt pretresajo protesti zoper pokvarjeno politično vodstvo poskrbeli velikani death metala Nile, ki Evropo s turnejo Those Whom the Gods Detest Part II opominjajo na veličastne čase mogočnih egipčanskih faraonov. In tako mogočno kot faraoni so se na oder monumentalno povzpeli člani ene najbolj čislanih death metal zasedb vseh časov. Kavaaaaaaaaaa!!!! Ups... Kafiiiiiiiir!!! je fenomenalno odkrulil odlični, po novem obritoglavi Dallas Toler-Wade in enourno haranje egipčanskih faraonov po Italiji se je začelo z otvoritvenim komadov nove plošče Those Whom the Gods Detest. Za precejšnje presenečenje je že v začetku poskrbel basist Chris Lollis, ki je po treh letih v bendu (polnopravni član je postal lani) očitno dobil enakovredno vokalno vlogo Dallasu in Karlu, saj je morda še več vokalnih linij kot kitarski dvojici pripadlo njemu. Kar pa ni nujno slabo, saj Lollis poseduje faraonov vreden brutalen, nekoliko višje intoniran growl. Nile tako v živo s tremi izmenjujočimi se vokali poskrbijo za fantastično razgibanost in dinamičnost, osrednje mesto pa kljub temu zaseda neverjetni Toler-Wade, ki poleg Ramzesovega imena vrednega growla skrbi še za neverjetne kitarske linije in s kolegom Karlom Sandersom predstavlja eno bolj unikatnih death metal kitarskih dvojic ta hip. Karlovi brutaln nizki in globoki vokali zvenijo kot nekaj kar prihaja iz najhujših nočnih mora H.P. Lovecrafta, George Kollias pa po bobnih tolče kot bi dajal ritem tisočim, ki bičajo sužnje ob gradnji mogočnih piramid. Žal je bil tokratni nastop ameriške zasedbe kratkem, a zato tudi toliko bolj sladek - glavnino odigranih so predstavljali komadi z nove plošče, osrednje delo katerih je gotovo predstavljala fantastična istoimenska skladba. Z ostalimi komadi so nas Nile lepo sprehodili po bregovih gromozanskega Nila, s sleherne plate so odigrali vsaj po en komad, sam pa bi sicer z albuma Ithyphallic raje kot naslovnega slišal triminutno death metal bombo Papyrus Containing the Spell to Preserve Its Possessor Against Attacks from He Who Is in the Water, vsekakor pa se ne bi branil še kakšnega komada več, vsaj npr. Ramses Bringer of War. Nile so ga zmasturbirali vsem bogovom ne le vojnemu in pokazali kaj je to lekcija pravega death metala. "We Are They Whom the Gods Detest!"
Kaj reči za konec? Tale turnejski paket je bil še kako vreden ogleda, nabor bendov je bil izvrsten, nastop Dew-Scented, Melechesh in Nile pa za vseh dvajset prstov oblizat. A ne da mi miru, da ne bi premleval o tem kako bi ta koncert izpadel pri nas. Slovenska publika bi bendom pripravila tak odziv, da bi se lahko patetična italijanska publika le skrila in odslej hodila le še na koncerte italijanskih power metal bendov.
Fotografije: Nina Grad
na vrh